Uredniki in pisci

  • albina_podbevsek_adamic

Albina Podbevšek Adamič

Ventilator besed | 6.5.2009 | Komentarji 0

 Kdo, kaj in kakšna sem? Nikoli se nisem vprašala, zakaj sem novinarka, ker se mi je že od malega zdelo, da mi je ta poklic ali morda celo poslanstvo pisano na kožo. Če komu povem, da imam poleg diplome Fakultete za družbene vede še diplomo z Ekonomske fakultete, me pogleda začudeno; češ, zakaj za vraga pa potem ne delaš v kakem bolj donosnem poslu. Zamahnem z roko. Red, disciplina in "sitzleder" niso moja odlika. Pravzaprav sem že v gimnaziji govorila, da si bom našla delo – ne službo – ki od nočne ptice, kot sem jaz, ne bo zahtevalo zgodnjega vstajanja in ne beleženja ur, koliko časa bom prebila v pisarni.

 

Deklica za vse, svetovna prvakinja na smučeh

 

Postala sem klasična reporterka, "maedchen fuer alles", kakršnih danes, v dobi interneta in specializacij, ne delajo več. Tako sem se znašla na prizoriščih katastrof, kot so potresi, letalske, gorske nesreče, izlitje jezu Stava v Italiji na eni strani in na drugi intervju z legendarno špansko revolucionarko Dolores Ibarruri – po njej sem kasneje poimenovala svojo hčer – potem filmsko igralko Isabello Rosselini, predvsem pa intervjuji s slavnimi smučarji, kot je bil Alberto Tomba in poprej Franz Klammer, s katerim se še zdaj kdaj srečava ali narediva kako "furo" skupaj na avstrijskih belih poljanah. To je izreden človek, poln humorja, radoživosti. Nekoč je po smučanju z menoj dejal prijateljem: "Fantje; če bom še naprej smučal z Albino, ne bom doživel stotih let Leona Štuklja!"

Smučanje je moja velika ljubezen. Kot članica mednarodnega kluba novinarjev smučarjev sem kar nekajkrat postala svetovna novinarska prvakinja s tekmovanj po svetu od Japonske do Severne Amerike. Seveda sem vsakič za seboj pustila vrsto reportaž in intervjujev.

Drugi šport je tenis, kamor me je spravil sin Timotej, ki je bil v bivši državi državni prvak v tenisu. To je naš družinski šport, saj imamo svoje igrišče na posestvu nad Turjakom.

 

"Rokovala" sem se z medvedom iz filma "The bear"

 

In tu so me prevzeli še medvedje, o katerih pogosto pišem, se zavzemam za ohranjanje njihovega okolja in proti lobiju, ki bi jih najraje pospravil s sveta.

Nisem ekstremistka, ker to ni v moji naravi, a o streljanju odvečnih živali naj odločajo strokovnjaki in ne politika. Kosmatinci so čudovite živali, ki tacajo v gozdu blizu nas, in včasih naletim na njihove odtise tac ob potočku, parkrat pa sem imela tudi bližnje srečanje z medvedom. Oba sva se ustrašila in zletela vsak na svojo stran; prvič sem celo odvrgla košaro, polno gob.

Najbližje srečanje z njimi sem doživela v Nemčiji v Alfeldu pri trenerju medvedov za filme, Krammlu: med treningom v areni sem se lahko približala ogradi in mrcini, težki tristo kilogramov, ponudila sadje, da mi je jedel z dlani. Ko je bil še mladič, je odigral vlogo medvedka sirote, ki ga posvoji stari medved in ga nauči živeti v divjini.

Seveda pa je za menoj mnogo člankov o povsem vsakdanjem življenju – od socialnih zgodb do kritičnih prispevkov o sodobnih tegobah v naši družbi, ko nas požira ne le kriza, ampak tudi nesramna požrešnost tajkunov in ne nazadnje katoliške cerkve, ki je najbogatejše podjetje v državi.

 

Na sončni strani Alp je najlepše

 

Potovanja so mi bila vselej pri srcu, zlasti tista, ki niso službena. Imam srečo, da govorim štiri tuje jezike, kamor ne štejem srbohrvaščine. Najrajši imam francoščino, katero sem izpopolnjevala na pariški Sorbonni. Znanje jezikov, četudi ne ravno perfektno, ti marsikje odpre vrata. Tako mi je bila posebej mila Kuba in za njo Sibirija, kjer sem na novo odkrila širino slovanske duše.

No, najbolj mila pa mi je moja preljuba zelena Slovenija, dežela na sončni strani Alp. Kakšna škoda, da smo to geslo opustili in ga nadomestili s frazo I feel Slovenija. Konec koncev vsako deželo posebej čutiš, včasih tudi s trnom v srcu ali z vetrom v laseh.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko