Izšlo pri VB

  • porcelanastesanje
  • porcelanastesanje1
  • porcelanastesanje2
  • porcelanastesanje3
  • porcelanastesanje4

Tatjana Pregl Kobe: Porcelanaste sanje

Vladimira Rejc | 24.9.2009 | Komentarji 0

Zbirka Zarja, 2008

 

Prevod

Rea Novak

 

Ilustracije

Tadej Torč

 

 

Krhka čarobnost najintimnejših zaznav

Z novo pesniško zbirko Porcelanaste sanje je Tatjana Pregl Kobe dopolnila svoj bogat poetični opus in z izvirnostjo znova obogatila sodobno slovensko poezijo. V svo­jem pesniškem snovanju se je tokrat po sedmih letih že drugič odločila za asketsko kratke trivrstičnice - haiku, ki pesnici omogoča, da zapiše verz kot v času ustavljen bežen trenutek. Ko prebiramo te drobne pesmi, se čudežno lepe in čiste dotikajo duše in jo božajo kot drobne kapljice dežja, ki s svežino napajajo presušene liste tulipanov.

Poezija haiku, ki izhaja iz približno tristo let stare japonske tradicije, doživlja danes izjemen razcvet povsod po svetu. Mnogi izmed največjih piscev prejšnjega sto­letja (med njimi, recimo, Ezra Pound, Octavio Paz, Jorge Luis Borges in celo veliki nem­ški eksistencialistični filozof Martin Heidegger) so namreč pisali tudi haikuje. Leta 1971 je tudi pri nas izšla prva slovenska pesniška zbirka haikujev Mushi Mushi Milana Dekleve, ki so se ji kasneje pridružile zbirke Vladimirja Gajška, Jureta Detele, Marka Hudnika, pa tudi knjižne zbirke mnogih drugih pesnikov. Tatjana Pregl Kobe je za zbirko Zrela se­mena (2001), ki jo je nekaj let kasneje v italijanski jezik prevedla Jolka Milič, prejela na­grado na Mednarodnem natečaju poezije in proze mesta Salo, 2006. V zbirki haikujev Semi maturi - Zrela semena so, po mnenju strokovne žirije, »haikuji v dvojezični (sloven­sko-italijanski) različici nadvse lepo grajeni po pravilih, ki jih predpisuje japonska po­etika s točno določenim številom zlogov, hkrati pa so vsebinsko prežeti s silnim čustvom in visokimi lirskimi toni, ki jih odlikuje prefinjen in sugestiven ritem«.

Gre, skratka, za tenkočutne zapise, za katere je pesnica izbrala izraz pretanje­nega haikuja, stoletja star način pesniškega zapisa, ki ponuja možnost dotika poetične skrivnosti, če ima ta, ki piše, dar, ki mu to omogoča. Haiku ponuja zgoščen, jedrnat in svojevrstno magičen vpogled v globlje razsežnosti dojemanja sveta, obenem pa nas spodbuja, da skušamo po zgledu haikuja bolj pozorno opazovati in sprejemati svet okrog sebe. Ob branju je dobro vedeti, da je japonski haiku zelo stroga in premišljena oblika, sestavljena iz treh verzov. Prvi ima pet zlogov, drugi sedem in tretji spet pet. Pri tem pa naj bi bralca podoba zdramila, presenetila, očarala: Na orhideji I izgubijo lepoto še I sončni žarki. Podoben preblisk se porodi tudi ob podobi in komentarju drugega pes­ničinega haikuja: Kresnice v soju I žarometov zgubijo I vso očarljivost. Pesničina čustva in spoznanja v tej novi zbirki posredujejo sanjsko estetizirane podobe resnično doživetih trenutkov, ki pričajo o njeni pretanjeni občutljivosti. Z doslednim spoštovanjem osnovnih značilnosti haikuja se dotika najčistejših globin bivanja, istočasno pa postavlja svoj doži­vljajski svet na drugo raven.

Skozi prizmo haikuja je lahko pesniški odziv na kristalno čisto, nedolžno jutro v naravi obču* povezanosti vsega v vesolju, uresničeno v željah, v sanjarjenju. Intui­cija ima pri ustvarjanju te posebne zvrsti poezije veliko vlogo. Ta~ana Pregl Kobe, ki in­tuitivno zapiše doživet utrinek, se večinoma ničemur ne čudi. Zdi se, kot da je »prav tisti« trenutek že prej videla, občutila, a takrat še ni točno vedela, kaj se dogaja in zakaj si ga bo zapomnila. Vendar verjame, da so taki spontani in iskreni dotiki trenutkov edin­stveni, da se zgodijo zelo redko, morda samo enkrat v življenju: Pod zvezdnim nebom I ukraden poljub ostane I na rimski cesti. Ali pa se ji je tak trenutek »zgodil« v sanjah in se ga zdaj - uresničenega v resničnem dožive~u določenega trenutka - »spominja«: Kres vrtnic gori I na pogrnjeni mizi I : vrt paradiža. Njena življenjska filozofija je lepota bivanja, vese­lje do življenja in hrepenenje po harmoniji. V vsem času navzoče zavedanje minljivosti in sprejemanje bolečine ob izgubah, ki jih prinaša življenje, pa vselej preseva vera v dobro, v prerojenje: V počeno skalo I je kaplja utrla pot I novemu rojstvu.

Haiku jemlje svoje podobe iz narave življenja, z njimi se skuša zli ti, zato je naj­čistejša pesniška oblika, ki je preprosta, neposredna, brez metafor. Praviloma naj bi bila opis stanja: Mavrica sije I : zrele hruške padajo I na makro zemljo. Haiku vselej izhaja iz vsak­danjosti, zdajšnjega trenutka, ki je podlaga doživljaju in s katerim se pesnik poistoveti - a kdo naj prepreči bralcu, da si ob teh verzih ne bi predstavljal cele zgodbe? Haiku ni nikoli izumetničen, izraža se jasno in enostavno - a kdo ve, ali ni v tej drobni pesničini misli skrit cel roman? To je jedrnata, asketska pesniška oblika, ki s čim manj besedami, brez nepotrebne odvečnosti izrazi vse. Če že ne vse, pa vsaj veliko! Prav v tej nepo­srednosti in enostavnosti je njegova radikalnost. S svojimi kot porcelan krhkimi sanjami je Ta~ana Pregl Kobe prodrla v to nežno pesniško strukturo. Pozornega bralca njeni verzi peljejo skozi zgodbo, ki je kot iz trenutkov stkana sestavljenka, v kateri je slutiti pesničino močno življenjsko energijo. Morda se prav s tem vsebinsko odmika od klasi­čnih zapovedi te poezije, zagotovo pa se pri vsakem posameznem haikuju dosledno drži njegove idealne forme. Sama narava - s svojimi vzgibi vetra, z raznovrstnim cvet­jem, z barvami, zvezdami, luno, drevesnimi listi - je največkrat tisto začetno sprožilo pesničine asociacije, s katerim se kot v zrcalu pesničine duševnosti plete zgodba življe­nja. To je zgodba zrele ženske, ki so jo življenjske radosti in razočaranja obiskovala v ra­zličnih časovnih plasteh in v njej pustile drobne risbe (orise trenutkov), ki se v njeni poeziji zrcalijo kot miniaturni za znamki pomembnih življenjskih doživetij. Vsebinsko premišljeno sestavljen niz haikujev zbirke in dosledna nataDčnost pri zgradbi posa­meznih pesmi združuje izvirno tradicijo in modernost haikujev.

V vodo namočeni čopiči, s katerimi kitajski pesniki pišejo po tlaku svoje verze, ki ostanejo zapisani samo toliko časa, da pismenke izhlapijo, in krhka čarobnost svet­lobe v njenih haikujih in mislih, porojenih na Kitajskem, so tokrat simbol njenega skrajno poetičnega obču~a te daljnovzhodne dežele. Dežele, kamor si je pesnica dolgo vrsto let želela in je o njej sanjarila. Vendar se ji je želja uresničila, in (te) sanje so postale resničnost. Mar ni možno, da so potem uresničljive tudi njene druge sanje? Sanje, ne 0­prijemljive in izmuzljive, se v njenem poetičnem ognju utrdijo v žlahtnem, vendar lahko zdrobljivem porcelanu, kot bi hotele biti dosegljive le tistemu, ki je sposoben vstopiti v ta krušljivi svet - ne da bi ga s svojo robato mislijo poškodoval.

Skozi vsebino nanizanih verzov se prepletata svetloba in tema, vendar je svet­loba intenzivnejša in vedno presvetli močno voljo do življenja in izganja melanholijo, ki jo včasih v pesnici naselijo samotni trenutki. O čem razmišlja, ko opazuje praprot, ptice, oblake, jezero, slap, cvetlice in nebo? V vsakem trenutku je v njej navzoče glo­boko zavedanje o minljivosti vsega (Črviček v tramu / razpadajoče hiše / čaka na starost) in ves čas, ko jo prevevajo najgloblja čustva, razmišlja o človeku kot posamezniku in pogosto tudi o človeštvu nasploh. Celo več, za pesnico je samota celo dar, ki ji omo­goča polno obču~e naiintimnejših zaznav ter polni praznino: Samoten val je / samo del oceana / silne ljubezni. Ceprav nežni, krhki in skoraj lomljivi so njeni verzi polni notra­nje energije. Skoraj čudežno verjame v medsebojno povezanost, prepletenost, v pre­nose misli in energije. V teh podobah ohranja trenutke, ki govorijo tako o večnosti kot o minljivosti. O trenutkih, ki so resnični, krhki in dragoceni, kot je resničen in krhek najdragocenejši porcelan.

Krhka, lirična govorica haikujev v zbirki Porcelanaste sanje daje Ta~ani Pregl Kobe možnost bivanja in ponotranjenega popotovanja po neresničnem, sanjskem svetu, ki zanjo v resnici obstaja. Estetske podobe v naravi in v hip ne prebliske ujeti drobci resničnih doživetij (utrinki, sanjski prizori, impresije iz narave), povezani v zbirko devetindevetdesetih haikujev, rišejo lok od resničnih hipnih doživetij v naravi do obmo­čij sanjskega. V tem smislu postane vse, kar se zdi nedostopno, možno in v viziji sanj - v katerih se zdi, da pesnica živi svoje vzporedno življenje - tudi resnično.

*

Za risbe, ki naj bi sozvenele z vsebino izbranih haikujev, se je mladi slikar in kipar Tadej Torč najprej zavestno odločil za tehniko naoljenega papirja in risbo s čo­pičem. Šele nato se je popolnoma predal vsebini izbranih verzov. Pri ustvarjanju se je zavedal, da mora biti oblikovanje risb ob verzih v sozvenenju s pesniško vsebino.

Mladi slikar, ki na temeljih likovne izobrazbe in skrajne likovne občutljivosti gradi lastno ustvarjalno izkušnjo in si prizadeva za najčistejšo izpoved, ustvarja v svo­jem okolju v Preddvoru. Zavestno ne sredi mestnega vrveža. Tako v mislih kot v srcu ohranja značilnosti neposrednega in neokrnjenega naravnega okolja, njegove prepo­znavnosti, posebnosti in edinstvenosti. Zaveda se, da je uspeti mogoče le z jasno vizijo, ustvarjalnim poletom, s poštenim odnosom do svojega dela in z vero vase. Torč, ki ga je poezija od nekdaj privlačila do očaranosti, je že med študijem močno občutil člove­ško figuro. Predstavlja mu osnovni motiv za iskanje odgovorov na osnovno vprašanje - človek v času, prostoru, vesolju. Tudi zato ga je vsebina haikujev Ta~ane Pregl Kobe pritegnila, da se je kot zamaknjen nemudoma lotil risb. Medtem ko skulpture nastajajo v ekspresivnem zamahu razmišljajočega ustvarjalca, polnega zanimanj, veščine in idej, pa so risbe za zbirko haikujev zahtevale popolnoma drugačen način razmišljanja in ustvarjanja.

Pravi ustvarjalec že na začetku izbrane umetniške smeri išče svojo pot, lastno posebnost. Slikarja Tadeja Torča poglobljena razmišljanja, iskanja, analize in življenjsko dozorevanje usmerjajo v nove izzive. Z življenjsko energijo, ki jo črpa od najbližjih in iz narave, razvija osebni likovni izraz ter zavzeto vzpostavlja svoj likovni domišljijski svet. Podobe pokrajin in tihožitij, ki nastajajo ob pogledu na resnični svet, včasih zamenjajo podobe slikarjevih psihičnih pokrajin. Tokrat pa se je podal na iskanje likovnih idej ob intimnih verzih poezije haiku, ki ga je, kot kaže dvaindvajset skrajno krhkih risb, popolnoma zasvojila.

 

Vladimira Rejc

 

 

V objemu krošenj

se rojevajo sanje

ptic po pomladi


Drobni lastovki

sta se vrnili domov

v tih zenovski vrt


Rosni zrak jutra

: na pol razprtih ustih

se lesketa nasmeh


Porumeneli

drevesni listi v gozdu

: krhki red sveta


Nežni lističi

prhutajo po zraku

hrastovo pesem

 

Cena 20,00 €

Naročilo preko elektronskega naslova vladka@ventilatorbesed.com

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko