Izšlo pri VB

  • zgodbe_iz_drugega_nadstropja_001
  • s1_004
  • s1_003_0
  • s1_002

Sanja Pregl: ZGODBE iz drugega nadstropja

Vladimira Rejc | 26.9.2009 | Komentarji 0

Zbirka VESNA

 

Ljubljana, 2008

 

Spremna beseda

David Rix
 

V tej knjigi boste srečali množico nenavadnih zamisli, domiselnih, o hkrati čudno resničnih. Prazna knjiga, hitro napolnjena z vsemi zablodami tega sveta. Mesto, polno ljudi, ki te nikoli ne opazijo. Velika in zelo lačna usta. Nadvse pošastno lepotno tekmovanje. Ljubimca, ki se spremenita v zlat kip. Deklica, ki se ponudi svojim lutkam za služabnico. To so minibasni, redkobesedne, o vedno z moralnim naukom - včasih s prav presenetljivim. Morda govorijo, da pomeni biti izjemen ali nenavaden ni nujno boljše ali slabše. Morda govorijo, da dobra avantura ali izpopolnjenost ni nujno to, kar ljudje želijo. Morda ni najboljše, da si edina štiriperesna deteljica na polju. Edina črna žogica, ki vodi vse druge. Morda lahko počnemo boljše stvari, kot da čakamo na čudovitega princa, ki bo prijezdil mimo, ali da posvetimo svoje življenje idealom drugih ljudi. Najboljše je, da smo to, kar smo, ne da bi negirali žalost sveta, in da z zadovoljstvom sprejemamo, kar v življenju potrebujemo. Tak način gledanja na svet ima človeški pridih, ki je zelo drugačen od večine klasičnega pripovedovanja zgodb. ln tako kot prazna knjiga, ki pričenja to zbirko - knjiga, ki je bila presrečna, da so jo napolnili z vsemi stvarmi vsega sveta, ki jih nihče drug ni želel -, se ta knjiga odpira vsemu svetu, dobremu in slabemu, tihemu in junaškemu. Vse kot del tega, kar pomeni biti človek.

 

Ilustracije

Arjan Pregl

 

Prevod

Prevajalska agencija Julija

 

 

Deklica je sedela na travniku. Opazovala je rože, ki so rasle okoli nje. Imela jih je rada. Rada je bila obdana z njimi. Opazovala je tudi vse mogoče male živalce, ki so se plazile po rožah in po travi. Rada je gledala, kako so premagovale ovire pred seboj in kako so si iskale hrano. Kako so se med seboj igrale in zapeljevale. Toda deklica je bila sama. In bila je osamljena. Želela si je ljudi okoli sebe. Želela si je prijatelja. Želela si je nekoga, ki bi bil z njo. Nekoga, ki bi ji bil podoben. Nekoga, s komer ji ne bi bilo dolgčas. Nekoga, s komer bi lahko delila to veselje nad rožami in živalcami. Nekoga, s komer bi se igrala in se zapeljevala. Priletel je orel. Zgrabil je deklico za obleko. Zgrabil jo je s svojimi kremplji in nato je vzletel. Deklica se ga je oprijela. Svojo glavo je zakopala v njegovo perje. Bala se je višine. Orel je z njo poletel proti svojemu gnezdu. Nahraniti je želel svoje mladičke. In deklica je bila hrana za njih za nekaj dni. Bil je vesel, da bo lahko nekaj dni preživel samo z njimi. Da mu nekaj dni ne bo treba na lov. Toda deklica je bila za orla pretežka. Izpustil jo je. Izpustil jo je nad mestom. Deklica je počasi padala. S svojo obleko si je naredila nekakšno padalo in z njim se je počasi spuščala proti tlom. Naenkrat se je znašla v mestu. Naenkrat je bila obkrožena z ljudmi. Okoli nje je bilo ogromno ljudi, s katerimi si je želela deliti svoje veselje nad rožami in nad živalcami. Ni bila več sama. A bila je še vedno osamljena. Vsi ljudje okoli nje so samo hiteli v vse mogoče smeri. Nihče je niti opazil ni. Nihče se ni ustavil in jo ogovoril. Nihče je ni hotel niti poslušati, četudi se je morda za trenutek ustavil poleg nje. Bila je preveč drugačna, da bi se lahko komur koli približala. Ali da bi se kdo lahko približal njej. Orel pa je odletel iskat nov plen.

 

Cena 20,00 €

Naročilo preko elektronskega naslova vladka@ventilatorbesed.com

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko