Ustvarjajmo skupaj

  • boat_padalo

DOGODIVŠČINA S PADALOM

Aleksandra JURAK | 7.10.2010 | Komentarji 1

»Aaaaaaa!« Samo to se je slišalo od mene. In »uuuuuu«, ko sem lepo krožila s padalom nad morjem. Toliko adrenalina nisem začutila, odkar sem prvič zastopicala po tleh.

Bila sem namreč 450 m nad Vodicami. Vodice so obmorsko mesto na Hrvaškem, prežeto z življenjem, kamor poleti radi zahajamo z družino na morje.

Ko smo se ustavili pod drevesom, ki je nudilo osvežujočo senco sredi vročega dne, je bratec takoj stekel v vodo, jaz pa sem se odpravila po plaži navzdol, da bi mogoče kje uzrla svojo prijateljico Jessie. Prišla je namreč iz Los Angelesa in se priselila k svoji babici in dedku v Vodice. Spoznali sva se lani, ko sva ugotovili, da sva v istem apartmaju, tako da sva se skupaj kopali. Toda letos je očitno ni bilo na spregled.

Ko sem jo tako iskala, sem uzrla vabilo na Paracail. To je padalo, ki ga je vlekel čoln in ga spustil v zrak. Oglas me je privabil in ko sem se vrnila nazaj, mi je nekako uspelo pregovoriti mamico, da me je spustila nanj. Tako sem vesela odhitela do ženske za prijave in ko je skoraj porabila pet minut, da mi je v angleščini razložila, kaj in kako, je prišel voznik čolna sporočit, da vsi leti odpadejo zaradi premočnega vetra. Nato sem potrpežljivo sedela ob obali, ko se mi je zazdelo, da je poletelo prvo padalo, in nisem se motila. Ni trajalo dolgo, že sem stala v vrsti za polet.

»No, pa se Bog odloča med peklom ali nebesi,« sem si vsa obupana nad storjenim rekla. »Jurek!« sem zaslišala in možganske celice mi je skoraj razneslo, saj je čisto zgrešil moj priimek. Ko sem šla mimo njega, bi mu najraje rekla: »Pa ne ti meni Jurek!« A sem si premislila in se rajši ugriznila v jezik, saj mi je reševalec že pomignil proti čolnu. »Ja, kako pa naj pridem tja?« sem si mislila. Povsod po vodi so bile nekakšne plavajoče deske, ki so vodile do čolna. Vse se je gugalo in škripalo, da bi človek pri normalni pameti ušel, a ne bi imelo smisla. Pa še osmešila bi se. Sem si že kar predstavljala naslovnico v hrvaškem časopisu, pod rubriko Šokantno: »Slovenka pobegnila pred plavajočimi deskami!« »Nič,« sem si rekla. »Rajši grem, da bom imela vzrok za svojo žrtev.«

Kar naenkrat me je nekaj, podobno mešanici zraka, dušilo, kot bi se morala stlačiti skozi majhno gumijasto cevko. Še preden sem se zavedala resnosti položaja, sem že bila deset metrov nad morjem. »Ja, kako pa … pa. Ali sem mogoče padla na deskah na skalo in se udarila v glavo ter pri tem izgubila spomin!?« Kakor koli. Padalo se je začelo strmo vzpenjati in se zaradi mojih zvočnih valovanj skoraj ustavilo. Kdor je videl takrat moje padalo, je mislil, da je mogoče v zraku kakšen ptič zašel v nepričakovano turbulenco, jaz pa sem naprej kričala in brcala. Ko sem ugotovila, da mi ni pomoči, sem se vdala v usodo.

Ker sem očitno podzavestno plačala za najvišji vzpon, se moja višina ni in ni hotela zmanjševati. Ko sem mislila, da so me najeli zato, da bi zapičila hrvaško zastavico na Venero in s tem spet prišla v časopisni članek z naslovom Slovenka s padalom osvojila Venero, sem se začela spuščati. Prej sem se pritoževala zaradi vzpona, zdaj pa bi jih najraje tožila zaradi spusta. Razmišljala sem, da bi se na 450 m odpela s padala in plavala milijo do obale, a možnost mi ni bila kaj preveč pogodu. Tako so me neprenehoma spuščali proti gladini morja. Mislila sem, da grem na čoln, a sem v resnici pod kotom 90 stopinj padala proti vodi. »Zbogom, svet!« sem se še zadrla v sonce in neusmiljeno so me potopili.

»Utopili me bodo, utopili me bodo!« sem še kar kričala, a sem bila že spet v zraku! Komaj sem doumela, kaj se dogaja. Bila sem do konca premočena. Počasi sem odprla oči, imela sem namreč zaprte, in si zamrmrala, da vem, kako se je počutil Titanik. Ko je sonce zopet razsvetlilo moje zenice, sem se dotaknila nečesa trdega. »Na, pa smo tam!« sem rekla, misleč, da sem se dotaknila hrbtne plavuti morskega psa. Zato sem začela divje opletati in brcati. Ker me je sonce tako zaslepilo, nisem vedela, da sem nad čolnom. Zato sem se prepustila in ugotovila, da stojim na nečem trdem. Šele potem, ko mi je uspelo dodobra spregledati, sem spoznala, da sem že na čolnu.

Tako smo prišli zopet do plaže in odpeli so mi padalo ter me spravili iz čolna. Ko sem bila zopet na majavih tleh … pljusk! Z vso silo težnosti sem poletela v vodo. Plavajoče deske so me premagale. Bila sem kot v oddaji Wipeout, na velikih žogah. Reševalec mi je prijazno ponudil roko in me krohotaje spravil iz morja. Zdaj resnično premočena sem si slekla rešilni jopič in se poslovila od desk, ki so si neusmiljeno izbirale novo žrtev - neko žensko. Kar nasmejalo se mi je, ko sem se poslavljala od njih.

Tako sem se majavih nog opotekla k obali, se šla osvežit še v morje in se smejala naslednji ženski na padalu. Ta izkušnja se mi je vtisnila globoko v spomin, dala pa mi je tudi nekaj vedeti:

 

1. Nikoli ne reci nikoli.

2. Ko misliš, da si tik pred smrtjo, se zavedaš, da živiš, in se ti življenje začne.

3. Uživaj življenje, pa četudi kar 450 m nad morsko gladino!

 

 

Aleksandra JURAK, 9. a

OŠ POLZELA

 

mentorica: Marija Kronovšek

Komentarji

  1. mašššša* | 11.4.2011, 12:14
    ful mi je všeč tvoj spis zlo je napet;))

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Natečaji

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko