Glasba

  • katarina_juvancic

Katarina Juvančič & Dejan Lapanja band//Lolita

Maša Simčič | 20.1.2015 | Komentarji 0


 

V torek 13. januarja smo bili v klubu CD priča dvojnemu koncertu dveh zelo različnih slovenskih bandov. Najprej sta nastopila Katarina Juvančič  in Dejan Lapanja. Na odru so se jima pridružili violinist Matija Krečič, ki je pred kratkim izdal prvi album ARCHITEXTURE, kontrabasist Klemen Krajc in bobnar Gašper Peršil.

 

 

Že s prvencem Selivke sta Katarina in Dejan opozorila nase, številni kritiki in poznavalci so album označili za enega najboljših slovenskih kantavtorskih projektov. Katarinina besedila nastavljajo ogledalo družbi, opozarjajo na napake v sistemu, človeka skušajo spomniti na njegovo bistvo ter lepoto in dragocenost življenja. Tudi na novem albumu ostaja zvesta svojim temam, a jih obogati s škotskim pridihom. Pesmi so, z izjemo ene, odpete v angleščini. Prek besedil pripoveduje zgodbe o ženskah iz zgodovine, mitologije, folklore in družbene realnosti, ki se vrtijo na osi upanje-jeza-pogum.  

 

 

 

Irena, zgodba o dečku, ki ga je rešila Irena Sendler. Poljska medicinska sestra je med drugo svetovno vojno pretihotapila 2.500 judovskih otrok iz okupiranega Varšavskega geta. Spremenila jim je imena, njihova prava imena je napisala na listke in jih v kozarcu zakopala pod neko drevo. Po vojni jih je poiskala in jim vrnila stara imena. Skeleton Woman se navdihuje pri inuitski zgodbi o Okostnjakinji iz knijge Clarisse Pinkole Estés, Ženske, ki tečejo z volkovi. Frida je angleška verzija pesmi Uspavanka za Fride (z albuma Selivke) posvečena Fridi Kahlo. Katarina jo je napisala tudi zase in za vse ženske, ki se v bolnišnicah borijo za življenje. Sister sun povzema inuitsko legendo, ki jo je v svoji monografiji The Central Eskimo objavil nemško-ameriški antropolog Franz Boas. Svarilo Janezu je slovenska verzija škotske pesmi Mickey's Warning/ Blue Blezzin'Blind Drunk, govori o zlorabi žensk. Posvetila jo je pred kratkim umrli Sheili Stuart, ki je bila travelerka, potujoča pevka in pripovedovalka zgodb. Je edina v slovenskem jeziku na albumu Hope's Beautiful Daughters, pa še ta ni povsem slovenska. Katarina jo zapoje s Karine Polwart, slovenščina se v pesmi prepleta z angleščino. Rosa je pesem z rockerskim pridihom. Govori o človekovi svobodi in lepoti sveta Navdih zanjo je Katarina našla v knjigi The Leters of Rosa Luxemburg. Posvetilajo je pogumnemu, predanemu, iskrivemu, ponosnemu, neukrotljivemu in občutljivemu duhu filozofinje in revolucionarke.      

 

Juvančičeva je po izobrazbi antropologinja. Raziskovala je bogato tradicijo škotskih travelerjev in se udeležila mnogih njihovih festivalov, kjer je spoznala veliko škotskih glasbenikov in pripovedovalcev. Z njimi prijateljuje že 15 let. Album Hope's Beautiful Daughters jepoklon temu prijateljstvu in njegova posledica. Navdih za naslov sta našla v citatu svetega Avguština: »Upanje ima dve čudoviti hčerki – jezo in pogum. Jezo zaradi položaja, v katerem smo se znašli, in pogum, da ga spremenimo.«

 

Odlični aranžmaji, ki so Dejanovo delo,  sledijo folkovskemu zvoku a vanj vnašajo sodobnejše, tudi rockovske elemente. Soli Dejana na kitari in Matije Krečiča na violini prispevajo še jazzovske odtenke, z izraznostjo glasbe podpirajo Katarinino doživeto petje. Pevka je pripovedovalka zgodb, prepričljivo interpretira besedila, živi se v vsak lik in poslušalcu posreduje njegovo sporočilo.     

 

Na koncertu smo poleg pesmi z novega albuma lahko slišali tudi nekaj pesmi z albuma Selivke. Češnjev cvet, zgodba o partizanki, ki je nagovorila ženske, da so skočile iz vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče. Volčje noči o boju z demoni depresije. Šaljiva  Balada o Rozki in vrtnem palčku, ki se navdihuje pri člankih iz črne kronike.

Mene nema po zgodbi izbrisane matere dveh otrok in njeni 8 let in 2 meseca trajajoči kalvariji in revolucionarno Na kateri strani si.

 

V drugem delu je nastopil sekstet Lolita, ena najstarejših delujočih skupin v Sloveniji. Nastala je leta 1987 kot trio. S časom se je skupina spreminjala, trenutno jo sestavljajo člana prvotne zasedbe saksofonist Primož Simončič in Iztok Vidmar na električnem basu/kitari ter violinist Matjaž Sekne, Uroš Srpčič na bobnih, pevka Neža Trobec in Lado Jakša, ki skrbi za klaviature, saksofon in klarinet. Predstavili so novi, že trinajsti album z naslovom Uantauuantanara – Wontanara v gvinejskem jeziku susu pomeni »združeni« ali »zedinjeni smo«.

 

Največja novost – za razliko od prejšnjih sestavov skupine, je vokal, moram priznati, da me je vloga pevke v skupini presenetila. V nasprotju z  zgodbami, ki jih pripoveduje Katarina, ima pevka pri Loliti bolj malo besedila. Razen pesmi Luna, zelo prepričljivo in strastno odpete v španščini, je Neža večinoma nastopala kot dodatni inštrument. Govorila je v izmišljenem jeziku, kričala, renčala in spušča različne zvoke, ki so se vključevali v igro inštrumentov.

 

Pravzaprav je cel drugi del koncerta izgledal kot jamm, skupinska improvizacija. Psihadelični eksperimentalni jazz je včasih je dobil orientalski pridih, v nekaterih delih se je prelevil v pop ali celo rock. Stari mački so na odru vidno uživali, tudi pevka je s svojo prezenco poudarjala igrivo atmosfero sproščenosti. Ko ni pela, se je zapeljivo smehljala ali zasanjano poplesavala, včasih z rokami izvabljala glasbo iz inštrumentov.   

 

Torkov koncert je publiki zbrani v polni dvorani kluba CD ponudil zelo raznolik program, a se je nekoliko zavlekel. Morda bi si skupini za predstavitev novih albumov zaslužili samostojna koncerta. Vsekakor pa smo poslušalci domov odšli polni vtisov in bogatejši za dva odlična slovenska glasbena izdelka.    

 

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko