Otroški kotiček

  • luna_12

Kelly Barnhill: Deklica, ki je pila mesečino

Vladimira Rejc | 29.12.2018 | Komentarji 0

Papirnate ptice so se spustile, sedle na veje in kamenje, na ostanke dimnikov in zidove ter na stare zgradbe. Razen šelestečega papirja in rašpanja pregibov se ptice niso oglašale. Umirile so svoja telesa in obraze obrnile proti deklici na tleh. Niso imele oči. Pa so jo kljub temu opazovale. Luna je lahko to občutila.

"Zdravo," je rekla, ker ni vedela, kaj drugega bi jim lahko povedala. Papirnate ptice so ostale neme. Po drugi strani pa vrana ni in ni mogla ostati tiho. V spiralah se je dvigovala in se spuščala med kup ptic, zbran na iztegnjeni roki starega hrasta, ter ves čas vpila.

"Kra, kra,kra,kra," je vreščala.

"Tiho," jo je posvarila Luna. Previdno je zrla v papirnate ptice. Družno so obrnile glave. Najprej so kljune uperile v deklico na tleh, potem sledile ponoreli vrani, pa spet spustile poglede na deklico.

"Kra," je krakala vrana. "Strah me je."

"Mene tudi," je odvrnila Luna, medtem, ko je še naprej strmela v ptice.

(34. poglavje: Poglavje, v katerem Luna v gozdu sreča žensko)

 

Drage bralke, dragi bralci, več si lahko preberete v knjigi: Kelly Barnhill: Deklica, ki je pila mesečino, Založba Grlica, 2018

Prijetno branje, drage bralke, dragi bralci.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko