Dijaški kotiček

  • dnevnik_2

PREKLETSTVO USODE

Karmen Milutinovič | 27.5.2011 | Komentarji 0

 

10.3.2005 Četrtek

 

Danes je zelo zmeden dan. Včerajšnji pogovor s sestro me je popolnoma vrgel iz tira. Že ves dan razmišljam le o tem.

Saj vem, da ima Linda v marsičem prav. Res je, da ima Žan veliko težav. Tisti njegovi prijatelji, če jim lahko sploh tako rečem, so le kup kriminalcev. Njihov edini skupni cilj je, da težijo in izsiljujejo nič hudega sluteče mularijo, občasno kaj ukradejo in brezdelno postopajo naokoli. Velikokrat so imeli težave s policijo in s kriminalisti za mladoletne prestopnike. Tudi Žan. Največkrat jih ujamejo pri manjših krajah in pri izsiljevanju na ulici. Res nimajo neke bleščeče prihodnosti.

Toda Žan je drugačen. Z njimi se druži le zaradi tega, ker je bila to edina družba, ki ga je sprejela. Ko ju je njegov oče zapustil v fantovih zgodnjih otroških letih, se je njihovo življenje obrnilo. Mama je prevzela krivdo nase in je od takrat doživljala živčni zlom za živčnim zlomom. Postala je zagrenjena, depresivna, zasovražila je vse ljudi okoli sebe. Čeprav je še mlada, je njen obraz grozno postaran. Včasih, ko govorim z njo, imam občutek, da je na pogled starejša kot moja babi. S svojim videzom in obnašanjem je dosegla to, da so se je ljudje začeli bati. Toda Žan jo ima vseeno zelo rad, čeprav tudi do njega ni takšna, kot bi morala biti. Vedno zagovarja njena dejanja s tem, da ima zelo težko življenje. Skrbi zanjo, ne zahteva od nje niti denarja niti skrbi, saj je prepričan, da je dovolj star, da skrbi za oba. Mama dela v bližnji tovarni mačje hrane in njena plača komaj pokrije tekoče stroške. Ko ni v službi, ponavadi sedi objokana v kuhinji in srepo strmi skozi okno. Le včasih posedi za televizijo. Žanu je hudo, ko jo vidi tako, vendar upa, da bo sčasoma boljše. Mama ima vso njegovo podporo. Ljudje ju imajo za čudaka. Jaz pa vem, da gre za zelo dobra človeka, ki pa preživljata težke čase.

Ravno zaradi tega je bila edina družba, ki je Žana sprejela medse, skupina mladoletnih razgrajačev, ki jim je vseeno, s kom se družijo. Tako je Žan počasi postajal takšen, kot so bili oni. Dokler…

Dokler se nisva srečala. Še danes se rada spomnim tistega večera, ko sem s plesnih vaj hitela domov. Izbrala sem si bližnjico, čeprav mi je moja svetniška Linda zabičala, naj nikoli ne hodim tam. Toda jaz ne bi bila jaz, če ne bi naredila po svoje. Kar naenkrat se postavi pred menoj smrkavec, ki hoče od mene nekaj denarja. Zasmejem se in ga odrinem, saj je bil za glavo manjši od mene. Takrat pa iz mraka stopita dva orjaka, ki me zgrabita za roke. Eden od njiju mi iztrga torbico, drugi pa me zagrabi za lase in zasika:

»Sedaj se bomo pa drugače pogovorili, Amazonka!«

Moram priznati, da sem se kmalu podelala od strahu. Odprla sem usta, a iz mene je prišlo le nekakšno grgranje. Solze so mi stekle po licih. Kolena so se mi zatresla in prav gotovo bi padla nanje, če me ne bi tista gorila vlekla za lase navzgor. V tistem trenutku pa se pojavi iz teme postaven mladenič temnih las, božanskih oči in z globokim glasom zavpije:

»Hej! Pustita jo!«

»Zakaj, mar jo poznaš?« začudeno vpraša manjša gorila z večjim nosom in kadilskim zadahom.

»Seveda jo poznam, moja prijateljica je,« odvrne božanstvo.

Stopi k meni in me nežno prime pod pazduho. Gorili me takoj izpustita, midva pa stopiva nekaj korakov naprej.

»Glej, danes ne utegnem, ker imam neke opravke, toda jutri ob dveh se dobiva v Pik baru, kjer spijeva pijačo.«

Gorila mi poda torbico, vzamem jo in brez besed hitro odkorakam proti domu. Bila sem 'presrana' od strahu, vendar se je pojavilo še močnejše čustvo.

Moj bog! A sem se mogoče zaljubila?

Takrat sem spoznala, da je Žan čudovit človek in se neskončno zaljubila vanj. Ne briga me, kaj drugi mislijo in govorijo o njem. Resnico pozam le jaz. Linda se moti! Z Žanom bi se rada postarala.

 

11.3.2005 Petek

 

V Starem hrastu je bilo tako kot ponavadi. Žan me je pričakal pred gostilno.

»Ugibaj,« je rekel takoj, ko sem se mu približala.

»Leninov kipec? Parfum? Skodelica?«

Vem, da sem v ugibanju zelo slaba, vendar poskusiti ni greh.

»Ne, ne, ne. Čisto vse si narobe rekla.«

To me je čisto potrlo. Lahko bi že enkrat pokazal, kaj ima, nočem, da me s tem zafrkava. Nato pa je izza hrbta potegnil veliko rdeče srce z živo zelenim napisom Oprosti.

»Urša, žal mi je. Prosim, pusti mi, da ti razložim!«

Jeza v meni je izpuhtela. V trenutku sem pozabila na celo pridigo, ki sem mu jo nameravala napeti. Žan je ponovno storil nekaj, zaradi česar sem sploh tako zaljubljena vanj. Vzela sem ponujeno in pogovor se je nadaljeval v gostilni.

»Saj veš, da se bliža najina obletnica…«

Vraga, na to pa sem res pozabila, sem tiho pomislila.

»In saj veš, da se trenutno nahajam v recesiji?«

Ja, bo že držalo, že kakšnih sedemnajst let že.

»In takrat sem v izložbi videl tisto!«

»Kaj za vraga si videl?!«

»Ne povem, saj ga nisem dobil!«

»Hočem vedeti, kaj je tako pomembno, da zaradi tega ponovno ogrožaš najino prihodnost?

»Nič ni tako pomembno, Urša, zato me je tako strah. Kakorkoli, dobili so me pri kraji. Ponovno. Le tebe sem lahko poklical, da me izvlečeš. Seveda moram v ponedeljek spet na policijo, kje naj bi zadeva dobila epilog. Urška, tako mi je žal! Oprosti mi, prosim! Obljubim da…«

»Ustavi se! Ničesar ne obljubljaj, ker če ne boš mogel obljube izpolniti, potem bo to konec za naju. Saj veš, da te ljubim in da ti oprostim.«

Zmenek se je končal s sprehodom po mestu in z dogovorom, da me počaka v ponedeljek po šoli.

Linda je hotela slišati poročilo o zmenku, vendar sem jo zavrnila. Danes mi ni do pogovora.

13.3.2005 Nedelja

 

Z Lindo sva odšli ta vikend v toplice. Čisto so me pomirile. Vse tiste tajske masaže so bile fenomenalne. Najbolj všeč mi je bila masaža z vročimi kamni. Tisti topel občutek, ki te obdaja po hrbtu, me je čisto sprostil. Nato pa me je Linda seveda spravila na akupunkturo.

»Urša, pojdi! To je priložnost, da se prepričaš, da ne boli.«

Najraje bi jo potisnila pod tiste igle, pa naj se ona zbada, če ji je to že tako všeč. Ampak seveda sem se vdala. Ko sem videla tiste igle, bi najraje zbežala z ležišča. Tam sem ležala kakšnih dvajset minut. Pravzaprav sploh nisem videla, kdaj so me začeli zbadati. Povedali so mi, da so bili tokovi v mojem telesu v zelo slabem stanju. Odslej naj bi se počutila mnogo bolje. Resnično ne čutim nikakršne razlike. Morda zato, ker nenehno mislim na Žana in njegov jutrišnji obisk na policiji.

 

14.3.2005 Ponedeljek

 

Slab dan. V šoli sem bila vprašana slovenščino. Komaj mi je zneslo za pozitivno. Še vedno ne vem, zakaj moram poznati razliko med humanizmom in realizmom, saj je oboje že minilo.

Žan me je po pouku počakal pred šolo. Že po resnosti njegovega obraza sem vedela, da je nekaj narobe. Brez besed sva odšla v Pik bar. Šele tam me je nežno poljubil na vrat in pričel razlagati:

»Veš Urša, na policiji je bilo grdo. Ne glede da sem dejanje priznal, so me zasliševali in kričali name. Hoteli so mi obesiti še nekaj drugih tatvin, ki pa jih nisem storil in jih tudi nisem priznal.«

Skoraj nisem mogla verjeti svojim ušesom. Vse je bilo kot v kakšni kriminalistični nadaljevanki.

»Ko nisem hotel ničesar priznati, se je tisti policaj razjezil in rekel, da bo zadevo poslal državnemu tožilstvu. Takrat pa sem ustrašil. Kar na slepo sem rekel, da hočem odvetnika. Najprej so me začudeno pogledali, potem pa so rekli, da naj počakam. Kakšne pol ure sem sedel sam v neki sobi, nato pa vstopi mlajši moški, kakih trideset let star, z rjavo aktovko v roki. Drugo roko je imel v žepu in vzvišeno rekel, da je moj odvetnik. Pravzaprav nisem niti govoril z njim, ker je že vse vedel. Rekel je, da je policija predala moj primer državnemu tožilstvu, saj imajo trdne dokaze. Res, da gre za majhen prekršek, vendar zaradi mojih prejšnjih prestopkov in prekrškov lahko pričakujem, da bo zadeva končala na sodišču. Rekel pa mi je tudi, da naj se nič ne bojim, saj je vse skupaj nepomembno in da se ne more zgoditi nič hujšega. Da bo že on za vse poskrbel in da je moja naloga le, da se prikažem na sodišču, ko dobim za to poziv. Vendar Urša, mene je vseeno strah!«

Najprej sem bila nekaj časa tiho, da sem lahko sploh dojela, kaj se dogaja. Kakorkoli pa sem bila takoj odločena, da mu stojim ob strani in ga potolažim. Tolažba mu je dobro dela in razšla sva se nasmejana. Toda razmišljanje o tem, me je vseeno potrlo. Ko bo Linda izvedela, kaj se dogaja, bo spet pridiga!

 

16.3.2005 Četrtek

 

Izogibanje Lindi postaja že naporno. Zmanjkuje mi izgovorov, da se ne bi z njo zapletla v pogovor. Mislim, da se bova morali pogovoriti.

Z Žanom sva bila v kinu. Kljub temu da nisva govorila o sodišču, vidim, da ga to žalosti. Je pa res, da sedaj redno hodi v šolo. Komaj čakam, da mine ta obravnava, da spet normalno zaživimo. Morda ga bo to spravilo k pameti in se tako ne bo več družil s tisto tolpo. Mu že jaz kako zapolnim prosti čas.

V šoli je bilo daljše obdobje brez 'cveka'. Pojavile so se tudi štirice in petice. Mami in oči sta zadovoljna.

 

17.3.2005 Petek

 

Danes je bil iskren pogovor z Lindo. Prišla je v mojo sobo z izgovorom, da potrebuje moj parfum. Obe sva vedeli, da to ni pravi razlog. Tako ali tako sem se nameravala z njo pogovoriti. Pripravila sem se že na to, da bo moja ljuba sestra prevzela vlogo mojih vedno odsotnih in prezaposlenih staršev, zato sem se nemočno usedla na posteljo in jo povabila, da prisede.

»Veš, Linda, nekaj ti moram povedati,« sem s cmokom v grlu pričela.

»Prav gotovo da moraš, ljuba moja zmedena in neodgovorna sestrica.«

No, to mi ni bilo v veliko pomoč, pa sem vseeno nadaljevala:

»Veš, Žan ima težave s policijo. Spet so ga prijeli. Saj ni bilo nič resnega, vendar so zadevo predali državnemu tožilstvu.«

Ustavila sem se, saj sem pričakovala buren Lindin odziv. Ona je le namrščila obrvi in tiho rekla:

»Nadaljuj…«

Kamen se mi je odvalil od srca, ker ni začela vpiti in pridigati.

»Sedaj mora na sodišče. Dodelili so mu odvetnika, ki pa je zagotovil, da vse skupaj ni nič in bo Žan dobil kvečjemu kak opomin. Mislim pa, da je dogodek Žana pretresel in ga prisilil, da bo spremenil nekaj stvari. Spet hodi v šolo, celo priložnostna dela si išče, da zasluži nekaj denarja, da bosta z mamo lažje živela. Ko pa bo imel prosti čas, se bom pa jaz potrudila, da ga preživim z njim, tako da bo enkrat za vselej zapustil tolpo. Oba si močno želiva tega.«

Lindin obraz je kar zasijal od sreče.

»Urša, odkar si z Žanom, je to prvo resno razmišljanje s tvoje strani. Pričakovala sem, da mi boš povedala, da si spet naredila kakšno otročjo neumnost. Kljub nastali težavi sem vesela, da pravilno razmišljata. Ne bom ti pridigala o tem, kar se je že zgodilo, ker tega ne morem spremeniti. Obljubim pa ti, da ti bom stala ob strani in vama pomagala, da čim prej odpravita težave.«

Takrat so se mi orosile oči. Po dolgem času pa sem tudi objela sestro.

 

19.3.2005 Nedelja

 

Ta dan sva z Žanom izkoristila zase. Odšla sva na sprehod v park, zvečer pa na pico. Vsa presrečna sem mu pripovedovala o pogovoru z Lindo. Tudi njega je njej odziv šokiral, potem pa je bil presrečen. Mislim, da je bil vesel, da ima še nekoga na svoji strani.

Starša nista bila vesela, ker nismo preživeli nedelje skupaj, vendar mislim, da je Linda to že uredila.

 

20.3.2005 Ponedeljek

 

Žan je dobil poziv na sodišče. Obravnava bo v sredo ob štirinajstih. Jutri gre k odvetniku, da se pogovorita o tem. Povedala sem tudi Lindi. Ta želi, da sva prisotni pri obravnavi. Nič nisem rekla, saj o tem še nisem razmišljala. Malo sem raztresena.

 

 

 

 

21.3.2005 Torek

 

Žan je bil pri odvetniku. Pogovor med njima je bil zelo kratek. Pravzaprav ni bil niti pogovor. Odvetnik mu je le v nekaj stavkih povedal, da je primer enostaven, da nima kaj skrbeti, da je že vse on pripravil in da naj se Žan le prikaže ob uri na sodišču. Njegov odnos mi ni všeč. Žana ne skrbi, saj mu verjame. Ko pa sem o tem povedala Lindi, je prepričljivo rekla:

»Jutri greva na obravnavo!«

Strinjam se z njo.

 

22.3.2005 Sreda

 

Danes smo bili na sodišču. Takoj po pouku me je Linda čakala z našim starim golfom pred šolo. Bili sva malce pozni, zato je Linda vozila kar malo divje. Ob prihodu na sodišče naju je sprejel vratar varnostnik. Tam sva morali skozi detektor kovin in odložiti v košarico ter jo pustiti pri vratarju. Bila sem prvič na sodišču, zato se mi je zdelo vse to malce pretirano. Vratar naju je napotil v prvo nadstropje v sobo številka sto triindvajset. Že od daleč sva videli Žana z odvetnikom, kako sedi ob vratih. Od daleč mi je pomahal in se mi nasmehnil. Vendar nisva šli k njemu. Spoštljivo sva počakali na začetku hodnika, da se obravnava prične. Kmalu za tem skozi vrata stopi sodni sluga, ki nas pokliče v sodno dvorano. V tistem trenutku sta odvetnik in državni tožilec potegnila iz svojih aktovk odvetniške toge. Najprej so vstopili tožilstvo, Žan in njegov odvetnik, nato pa midve z Lindo in še dve gospe. Dvorana je bila malo večja soba. Na sredini je stal nekakšen govorniški oder, ki je bil pravzaprav prostor za priče. Ob njem sta na levi in desni strani stali mizi, kjer je sedel Žan z odvetnikom, na drugi strani pa tožilec. Pred prostorom za priče pa je stala velikanska miza, za katero je sedel sodnik. Ob njegovi mizi pa je bila še manjša, na kateri je bil prenosnik, kamor je pisala sodna zapisničarka. Ob vratih je stal sodni sluga, ki nama je rekel, naj se usedeva na stole, ki so stali v dveh vrstah ob zadnji steni.

»Kakšna ceremonija za takšno malenkost!« sem sama pri sebi rekla.

Po sodnikovih navodilih smo se vsi prisotni usedli. Sojenje se je pričelo. Sodnik je v nekaj stavkih povedal, za kaj gre, potem pa predal besedo tožilstvu.

Tožilec je bil sivolas, imel je črne, dolge, tanke brke, ozke obrvi in zvit pogled. Njegova okrogla očala s kovinskimi okviri so dajala uradniški izgled. Njegov piskajoč glas se ni skladal z njegovo podobo. Začel je govoriti o Žanu kot o hudem mladoletnem prestopniku. Naštel je vse njegove prestopke, ki so bili kdajkoli storjeni. Seveda pri tem ni pozabil na dokaze. Na koncu pa je zahteval za Žana zaporno kazen za najmanj dve leti.

Najraje bi med njegovim govorom skočila predenj in mu zabrusila, da Žan ni tak, kakršnega je predstavil. Linda je videla, da sem vznemirjena, zato me je prijela za roko in me nekako potokažila. Opazovala sem Žana in videla, da je prebledel. Od vznemirjenja se mu je tresla brada. Njegov odvetnik pa je bil umirjen, celo z majhnim nasmeškom na obrazu.

Po nagovoru tožilca je sodnik globoko zavzdihnil. Bil je starejši možakar, ki bi po moje sodil že v pokoj. Njegova glava, na kateri so včasih rasli lasje, se je bleščala v soju luči. Njegove košate obrvi in globoke temne oči so vzbujale strahospoštovanje. Izraz na njegovem obrazu je izkazoval, da ima danes zelo slab dan. Njegov globok in močan glas je imel prevlado v dvorani. Besedo je predal obtožencu in njegovemu odvetniku.

Pozval je Žana, naj pove kaj v svojo obrambo. Takrat pa je vstal Žanov odvetnik:

»Gospod sodnik, saj ni nobene potrebe po pričanju obtoženega. Vsa našteta dejanja prizna in jih obžaluje. Obljubi, da se bo poboljšal in da bo odslej živel v skladu z zakoni. Zato predlagam, da se obtoženega oprosti oziroma da se mu izreče le opomin, saj ne gre za kakšnega kriminalca.«

Po teh besedah se zadovoljno usede in se nasmehne. Vsi ostali v dvorani s sodnikom vred nismo mogli skriti svojega začudenja. To naj bi bila vnaprej dobro pripravljena obramba? Sodnik zavzdihne, se skloni naprej in nagrbanči čelo ter z globokim glasom začne počasi govoriti:

»Vsak dan imam vsaj tri obravnave, kjer sodim ljudem, ki svoja dejanja ponavljajo. Ko jih oprostim, ne mine dolgo časa, ko se spet pojavijo v moji dvorani. Obtoženi res ni storil hudega kaznivega dejanja, vendar je večkrat zapored kršil zakon. Verjamem, da mu je žal in da ni slab človek, vendar verjamem tudi, da bo svoja dejanja ponovil. Zato mislim, da je trenutno najboljša rešitev zanj in za družbo, da ga napotim v zapor za mladostnike. Izrekam kazen dvanajstih mesecev zaporne kazni brez možnosti skrajšanja. Verjamem, da se bo v tem času obtoženec zavedel, kdo in kaj bo postal v svojem življenju. Sodni postopek je s tem zaključen.«

Sledil je udarec s kladivom, nato pa je zavladala tišina. V grlu mi je nastal velik cmok. Oči so se mi orosile. Pričela sem se tresti. Ponovno sem začutila Lindino roko okrog svojih ramen. Pogledala sem proti Žanu. Bled je nepremično sedel z odprtimi usti za mizo. Roke je imel iztegnjene pred seboj. Ves se je tresel. Njegov odvetnik pa se je praskal za ušesom in mu nekaj šepetal na uho. Tožilec je že pospravil svoje spise v aktovko in nasmejan odšel iz dvorane. Z Lindo sva tiho vstali in odšli pred sodišče. Tam sva bili še vedno brez besed in čakali na Žana. Ko pa je prišel, se je obrnil stran od naju in stekel proč. Bil je objokan. Stekla sem za njim, vendar ga nisem ujela. Celo popoldne sem ga poskusila priklicati, pa se mi ni javil.

Slab, slab dan!

 

 

Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko