Dijaški kotiček

  • dnevnik_5

PREKLETSTVO USODE

Karmen Milutinovič | 30.5.2011 | Komentarji 0

 

18.4.2005Petek

 

Teden je hitro minil. V šoli je vse v redu. Bila sem pri Žanovi mami. Z njo je kot ponavadi. Za čuda zelo lepo skrbi zase. Skuha si, pomije posodo in počisti stanovanje. Še vedno pa trdi, da je Žan na počitnicah.

Z Žanom se slišiva vsak dan. Čas si zapolni z branjem, ko pa je Patrick v sobi, igrata tisto moško igro. Žan se je naučil tudi nekaj italijanskih besed. Prav tako sta si čas krajšala s pripovedovanjem zgodbic, ki sta jih doživela. Postajala sta res dobra prijatelja. V sredo sta spet imela racijo. Vendar je tudi tokrat Erik odšel praznih rok. Žan še vedno vsak dan pridno lula v zaporniški ambulanti. Rezultati pa so pričakovani. Vsak dan je bližje oddelku brez drog.

Skrivoma mi pripoveduje o pretepih, ki se dogajajo v sanitarijah, spalnicah. Večinoma jih skupijo tisti najbolj zasvojeni, ki pa niso več sposobni odplačevati svojih dolgov. Enkrat je videl celo pretep na dvorišču, ki je potekal čisto blizu paznika. Ta pa se je le obrnil in odšel proč, kot da ni nič videl. Žanu se je to dogajanje vedno bolj upiralo. Toda zaenkrat so ga pustili na miru. Njegovo prijateljevanje s Patrickom se je večkrat očitno obrestovalo. V nedeljo ga s Lindo spet obiščeva. Žan pa mi je obljubil, da mi tokrat predstavi Patricka. Dogovorila sva se, da bo Linda predstavljala Patrickov obisk. Linda je bila nad idejo navdušena.

 

20.4.2005Nedelja

 

Drugi obisk pri Žanu. Tokrat so stvari potekale bolj sproščeno, saj sem točno vedela, kaj naj pričakujem. Ravno tako kot zadnjič sva z Lindo čakali v sobi za obiske. Tokrat pa je z Žanom prišel majhen, suh, a simpatičen fant. Toda že na videz je dajal zgled, da je starejši od Žana. Patrick je pogumno stopil pred naju, se pred nama priklonil, nama poljubil roki in z globokim glasom dejal:

»V velikansko čast mi je spoznati belle donne, kot sta vedve. Naš Žan je velik srečnež. V čast mi bo prebiti nekaj uric z vama.«

Moram priznati, da mi je šlo kar malo na smeh, obenem pa sva si z Lindo šteli njegov pozdrav v veliko čast. Obisk pa je nato potekal nekako takole: Linda in Patrick sta se usedla za drugo mizo, daleč proč od naju. Večkrat sva pokukala proti njima in ugotovila, da se skoraj ves čas smejeta. Z Žanom pa sva večino časa govorila o njegovem prehodu na drug oddelek. Izpovedal se mi je, kako mu je hudo na tej strani in da ga je nenehno strah, da se ga bodo lotile tolpe. Prav tako mi je povedal, da ima v sredo ponovno srečanje z Davorinom. Ob slovesu nama niso več prišle solze v oči. Morda je za to zaslužen tudi Patrick, ki se je poslovil enako, kot se je predstavil. Globok priklon, poljub na roko in rekel:

»Mi piace che ci siamo conosciuti. Arivedercci mie belle donne

Čeprav nisva vsega razumeli, se nama je zdelo zelo kavalirsko. Nasmejani in počaščeni sva zapustili zapor. Celo pot domov sem poslušala Lindino pripoved o šarmantnem in uglajenem malemu gangsterju Patricku.

»Da se nisi ti malce zaljubila?« sem podražila sestro.

»Ah, ne, en kriminalec v tej družini je dovolj.«

Obe sva se nasmejali.

Danes je bil lep dan.

 

22.4.2005Torek

 

Ne morem verjeti. Včeraj zvečer je Patrick poklical Lindo. Nočem niti vedeti, o čem sta se pogovarjala.

Nocoj pa sem imela žalosten pogovor z Žanom. Danes zjutraj, ko je prišel iz ambulante na dvorišče, ga je tam obkrožila Henrikova tolpa. To je bila skupina šestih obritoglavcev, ki so bili tetovirani s svastikami na vseh delih telesa. Od vseh se je Žan njih najbolj bal. Najmočnejša dva, Luka in Jaka, sta ga zgrabila pod roke in ga odvlekla za smetnjak. Tam je pristopil Henrik in pričel:

»Že nekaj časa te opazujem. Ravno tako potuhnjen si kot tvoj sodelavec Patrick. Ta uš nam že dolgo časa prodaja preslabo in predrago robo. Zato sem sklenil, da bom raje posloval s teboj. Vedi, da ne sprejemam zavrnitve. Ti nam boš odslej dostavljal robo trideset procentov ceneje kot Patrick.«

»Ej, počasi! Res sem Patrickov dober prijatelj, toda s preprodajo se ne ukvarjam. Sva le prijatelja in sostanovalca. Za bolj poceni robo se boš moral obrniti na koga drugega.«

Takrat pa je Luka z vso silo udaril Žana v želodec. Sledila je še Jakova brca s kolenom v ledvice. Žan se je od bolečine skrušil na tla. Sledila je toča brc po celem telesu. Žan ni niti pomislil na to, da bi se branil. Takrat pa se nenadoma zaslišal glasen basta!. Žan je tako prepoznal Patrickov glas. Dvignil je glavo in pogledal proti njemu. Ta je stal pred Henrikom in čeprav je bil za glavo manjši, se je pogumno zadrl v Henrikov osupli obraz:

»Če se še enkrat dotaknete mojega prijatelja, boste vsi vedeli, kaj pomeni maščevanje Cose Nostre!«

Henrik je ob teh besedah prebledel. Izdavil je le:

»Oprostite, gospod Patrick. Ne bo se več ponovilo.«

Pomignil je Luku in Jaki in takoj so jo ucvrli na drugo stran dvorišča.

»Cosa Nostra? Kaj pa imaš ti s tem?« se je kljub bolečinam nasmehnil Žan.

»Nič, toda to veva le jaz in ti. Dokler bodo tile kvazi naciji to 'pogruntali', boš ti že odvetnik.«

Ne glede na srečen konec je Žana močno zaskrbelo.

Mene pa tudi. Upam, da se jutri z Davorinom kaj pametnega dogovorita.

 

 

23.4.2005Sreda

 

Danes se je Žan srečal z Davorinom. Že po njegovem glasu sem vedela, da bo nekaj dobrega. Žan je bil z Davorinom zelo odkrit. Povedal mu je, da ga je strah in da želi čim prej na drug oddelek. Povedal mu je za Erikove racije in Henrikovo izsiljevanje. Seveda ni pozabil povedati za Patrickovo pomoč. Davorin je pozorno poslušal njegovo izpoved, nato pa si je kot ponavadi popraskal svojo koščeno brado in rekel:

»V redu, Žan. Zaenkrat si me prepričal, da si vreden zaupanja. Potrudil se bom in pospešil postopek tvojega odhoda na oddelek brez droge. Glej, da me ne boš pustil na cedilu. Toda vedi, da je Erik prepričan, da tudi ti preprodajaš drogo in da ti bo tesno za petami. Tudi če boš na drugi strani.«

»Kar naj bo. Ničesar ne skrivam, na njegove racije pa sem se že navadil. Zahvaljujem se vam za vašo pomoč in obljubim vam, da vas ne bom razočaral.«

Ta dogovor med njima je naju z Žanom zelo razveselil. Vsak dan, ki ga bo Davorin uspel skrajšati, bo Žanu v neznansko pomoč in olajšanje.

 

26.4.2005Sobota

 

Ta teden v šoli je bil spet super. Če bo šlo tako naprej, bom na koncu leta celo odlična. Don Patrick Corleone je spet poklical Lindo. Ko mi je poskušala poročati, sem jo takoj ustavila.

»V tej družini ne potrebujemo še enega kriminalca.«

Potem pa sem ji z nasmehom rekla:

»Vse mi boš povedala jutri med potjo. Sedaj nimam časa.«

Ponovno sem bila pri Žanovi mami. Stanje je nespremenjeno, le da je tokrat rekla, naj pozdravim Žana, če ga bom kaj videla. To pa je napredek!

Žanu sem kot ponavadi pripravila potovalko, v kateri so bili čisto perilo, telefonske kartice in seveda čokolada.

 

27.4.2005Nedelja

 

Tretji obisk pri Žanu. Na poti sem bila obsojena na poslušanje Lindinega čebljanja. Če povzamem: Patrick sem, Patrick tja… Seveda sem jo poslušala, saj je to najmanj, kar lahko storim zanjo. Po vseh že znanih protokolih smo se v sobi za obiske spet našli vsi štirje. Šarmantni Patrick, ki naju je obsipaval z italijanskimi frazami, ter moj Žan, ki je bil že na pogled ves srečen. Ni mi pa ušla velika modrica za njegovim ušesom.

»Ne skrbi, to ni nič. Le majhna modrica. Raje poslušaj tole! Jutri se selim na oddelek brez droge. Lahko se bova večkrat videla in slišala. Tudi petkrat na dan...,« je hitel pripovedovati Žan. Patrick pa je v bolj žalostnem tonu pripomnil:

»Jaz pa ostanem brez najboljšega prijatelja. Saj mi ni toliko do njega kot do njegovih belissimih donn…«

Vsi smo se temu nasmejali, Linda pa je takoj pripomnila:

»Nič ne skrbi. Vsakič, ko pripeljem Uršo, te že izvlečem ven. Nikoli se ne bom naveličala poslušati tvojih komplimentov.«

»To niso komplimenti. To je le iskrena govorica mojega srca.«

Zelo redko vidim Lindo zardeti, toda tukaj v zaporu je bila kot kuhan rak. Popoldan je minil hitro, veliko prehitro. Žanu sem obljubila, da mu priskrbim knjige in zvezke, ki jih bo potreboval v šoli. Prav tako pa sem mu prenesla mamine pozdrave. Takrat se je Žanu zmračil obraz.

»Saj veš, da jo poskusim vsak večer priklicati. Pa se mi nikoli ne javi. Zelo sem vesel, da jo ti obiščeš in poskrbiš za najnujnejše. Ko pridem ven, vama vse povrnem.«

Danes je spet čudovit dan.

 

28.4.2005Ponedeljek

 

Danes sploh nisem prišla do besede. Čeprav sva z Žanom danes štirikrat govorila. Preselil se je v oddelek brez drog. Tam je slika čisto drugačna, čeprav sta oddelka ločena le z mrežo po sredini dvorišča. Dobil je sobo, v kateri je sam. Ima neomejen dostop do knjižnice in telefona. Tudi na dvorišče lahko gre kadar hoče. Danes sicer še ni bil pri pouku, pa tudi popoldanskega dela ni bilo še nič. Imel je čas, da si ogleda ves oddelek, saj ima dostop do vseh prostorov. Najhujše pa je bilo slovo s Patrickom. Čeprav sta v isti ustanovi, se bosta odslej pogovarjala le skozi mrežo na dvorišču. Zvečer je Žan že pogrešal partijo briškole s prijateljem in njegove duhovite in neverjetne zgodbe. Toda če želi doseči svoj cilj, se bo moral s tem sprijazniti. Dogovorila pa sva se, da se bova obiskovala le ob nedeljah, saj sicer zaradi moje šole in Lindinega faksa ne gre. Pa tudi Žan bo imel velike obveznosti. Zjutraj pouk, popoldne pa delo v delavnici. Sestavljali naj bi kemične svinčnike. Zaslužek je majhen, vendar je odlično zdravilo proti dolgčasu. Pomeni pa tudi navajanje na redno delo.

 

29.4.2005Torek

 

Žan je bil danes pri pouku. Počutil se je kot prvošolček. Kljub temu da je prej v gimnaziji veliko manjkal, je imel zelo dobre ocene. Pričakoval je, da bo snov v zaporniški šoli lažja, vendar se je zmotil. Že prvi dan mu je bilo takoj jasno, da se bo moral učiti. Toda to mu ni predstavljalo ovire. Motilo ga je le to, da so pouk izvajali le trije profesorji. Bal se je, da se jih bo kmalu naveličal. Popoldne je prvič odšel na delo. Prišel je v velik prostor, kjer je bilo kakšnih dvajset delovnih miz. Usedel se je nekje v ozadje in počakal na delovodjo Leona. Ta je bil najbrž še iz socialističnih časov. Ves popoldan je ponavljal razne slogane:

»Delo krepi duha in telo. Delu čast in oblast. Najhujša je utrujenost od brezdelja. Počitek je samo za mrtve…« Hodil je naokoli in nadziral našo umetnost sestavljanja kemičnih svinčnikov. Ko ni utrujal s parolami, si je brundal bandiera rosso. Dan je Žanu hitro minil in slišala sva se le zvečer. Pravzaprav sva oba zadovoljna, da čas hitro mineva.

 

2.5.2005Petek

V šoli mi gre kot po maslu. Zadovoljna jaz, zadovoljna oči im mami, zadovoljna Linda. Danes sem bila spet pri Žanovi mami. Tokrat pa sva šli skupaj v trgovino. Ni bila zadirčna. Nakupili sva vse potrebno in se vrnili domov. Ponovno mi je rekla, naj pozdravim Žana.

Mislim, da je Linda zatrpana v Patricka. Pa saj jima privoščim.

Žan je danes deloval zelo utrujeno. Res, da mu je teden minil zelo hitro, toda oddelek brez drog ima veliko pomanjkljivost. V celem tednu ni spoznali nikogar od zapornikov. Razen dober dan in nasvidenje ni med njimi nikakršne komunikacije. Vsi se držijo zase. Očitno bo pot do njegovih ciljev zelo težka.

Komaj čakava, da se vidiva.

 

4.5.2005Nedelja

Četrti obisk pri Žanu. Končno smo se v sobi za obiske dobili vsi štirje mušketirji. Tokrat smo ves čas sedeli skupaj. Žan je na kratko opisal svoje življenje na oddelku brez drog. Vsem je bilo jasno, da mu tam ni posebno všeč, a smo ga vsi podprli in prepričevali, da je to edina pot za izpolnitev ciljev.

»Ne 'zajebavaj' se in trpi. Hočem, da čim prej postaneš odvetnik in me spraviš od tu…,« mu je rekel Patrick.

Vsi smo se zasmejali. Kljub vsem težavam pa se z Žanom strinjam. Sva korak bližje k izpolnitvi najinega cilja. Dobila sem tudi spisek potrebne literature za Žanovo šolanje, Linda pa Patrickov poljub na lice. Ponovno sem celo pot poslušala: »Patrick sem, Patrick tja…«

 

7.5.2005Sreda

 

Patrick in Linda sta si končno izpovedala ljubezen. Zelo vesela sem zanju.

Žan se je že privadil življenju na tistem oddelku. Večkrat na dan se dobita s Patrickom ob mreži na dvorišču, kjer se lahko pogovarjata. To obema veliko pomeni. Patrick pa je seveda začel spet trgovati in se počasi vrača k svojemu staremu ritmu življenja. Komaj čakam spet nedeljo, da se bomo vsi štirje ponovno videli.

 

 

Karmen Milutinovič, TŠC Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica je prof.Bojana Modrijančič Reščič

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko