Dijaški kotiček

  • knjiga_1

BLAGOSLOV USODE

Karmen Milutinovič | 2.11.2012 | Komentarji 0

Travma

 

            Štiri zaskrbljene glave se sklanjajo nad bolniško posteljo, na kateri leži mlado negibno telo. Prizor je zastrašujoč. Napol zatemnjena soba, nabita z raznimi aparaturami, ki mečejo dolge sence na vse prisotne. V sredini je bolniška postelja, pravzaprav bi težko temu reki postelja, saj gre za zapleten medicinski pripomoček, ki ga uporabljajo na intenzivni negi, da z njim poskusijo ohraniti človeka pri življenju. V sobi sta le ena postelja in grozljiva tišina, ki jo prekineta le občasen »bip« iz ene izmed številnih aparatur ob postelji in pa občasno ihtenje, ki ga izusti eden izmed prisotnih.

            Bolnik je mlad fant, čigar videz je grozljiv. Njegov obraz je prekrit z modricami, ki so obarvane od najbolj temno modre, pa tja do bledo rumene barve. Levo oko je tako otečeno, da človek misli, da nanj ne bo nikoli več spregledal. Nad desnim očesom je videti zašito rano, ki se že počasi celi. Nos je zatečen in ves zabuhel ─ gotovo je zlomljen. Na čelu, ravno pod robom lasišča, prav tako zevata dve manjši zašiti rani. Leva stran obraza in brada kažeta sledove odrgnine ─ izgleda tako, kot bi ga kdo vlekel po asfaltu. Na pol odprta usta nudijo pogled v notranjost. Nič kaj prijeten pogled. Prvih spodnjih dveh zob sploh ni. Zgoraj pa je videti dva odlomljena zoba. Ustnice so otečene in suhe, poznajo pa se sledovi majhnih brazgotin. Dihanja ni začutiti, saj fant diha s pomočjo dihalnega aparata, ki je vstavljen skozi zarezo v njegov sapnik na vratu. Najbrž je bilo to zaradi hudih poškodb ustne votline in nosa. Kljub globoki komi, v kateri  je fant bil, so se na njegovem čelu pojavljale potne srage, ki so dokazovale, da se bori …

 Pogled na preostalo telo prav tako ni bil nič kaj prijeten. Leva noga je bila v mavcu in rahlo podložena s posebnim vzglavnikom. Razen rok se ostalih delov telesa ni videlo, saj je bil pokrit z belo rjuho. Leva roka je bila v mavcu do komolca, kar je dalo sklepati, da ima fant najbrž poškodovano zapestje. Desna roka je bila za čuda cela, vendar pa je služila kot stik z vsemi tistimi čudnimi aparaturami ob postelji. Številni cevke in sonde so se stekale iz aparatov v njegove žile in na njegove prste. Gotovo je bilo tam vse od EKG pa do umetne hrane in zdravil. Opaziti je bilo tudi nekaj cevk, ki so potovale pod njegovo roko tja pod rjuho nekam neznano kam. Videlo se je tekočino, ki se je pretakala po njih. Pogled na tega mladega fanta ni bil nič kaj ohrabrujoč.

Okoli postelje so bili postavljeni štirje stoli, na katerih so sedeli štirje na smrt zaskrbljeni ljudje: dva moška in dve ženski. V kotu sobe je bil poleg omare tudi dvosed, ki je verjetno služil kot počivališče za svojce, ki so neutrudno vztrajali ob svojih najdražjih. Na stropu je bilo pravzaprav veliko luči, ki pa niso bile prižgane. Vsa svetloba, ki je bila v prostoru, je prihajala iz napol zastrtih oken in iz monitorjev medicinskih naprav. Na hodniku je bilo občasno slišati tekanje medicinskih sester in zdravnikov ali pa topot koles bolniških postelj in vozičkov, ki  so preskakovala preko neravnih fugah keramičnih ploščic na hodniku. Tudi nekaj svetlobe je prišlo skozi zatemnjena steklena vrata, ki pa si bila ves čas zaprta. In ravno proti tem vratom so ob vsakem zvoku pogledovali vsi štirje prisotni, kot bi nestrpno čakali, da bi nekdo vstopil.

In tisti trenutek sta vstopila. Doktor Mlinar in medicinska sestra. Doktor je bil starejši, sivolas možakar, resnega videza, ki so mu očala na koncu nosu dajala poseben pečat. Okoli vratu mu je visel stetoskop, v žepu njegove bele halje pa je bilo videti kemični svinčnik in palično lučko. Sestra, ki je spoštljivo stala za njim, je bila manjše, bolj debelušne postave, vendar prijetnega in zaupljivega obraza. V naročju je imela kar zajeten kup papirjev.

»Pozdravljeni vsi skupaj. Vem, da nestrpno čakate, da vam povem kaj novega o Tilnu. Pa pravzaprav nimam kaj dosti povedati, le to, da je njegovo stanje stabilno. Ni več v življenjski nevarnosti, vendar bo okrevanje dolgotrajno. Toda fant je borec, to je videti že na prvi pogled, in verjamem, da mu bo to z vašo pomočjo tudi uspelo. Veste, ljudje mislijo, da se tisti, ki so v komi, ničesar ne zavedajo. Toda jaz mislim, da ni tako. Gospa Urša in gospod Gianni, prepričan sem, da Tilen ve, da sta njegova mama in njegov oče ob njem. Prav tako ve, da sta poleg njega tudi njegov najljubši stric Patrick in teta Linda.«

Takrat pa so se Urši ulile solze in na glas je zajokala. Ni se mogla zadržati. Tudi Lindi so se orosile oči. Takrat pa je doktor Mlinar nadaljeval:

»Ja, gospa Urša, saj ste vendar zdravnica in prav gotovo veste, da vas Tilen sedaj le prav dobro sliši. Tale jok ne bo prav nič pomagal.«

To je Uršo takoj streznilo. V trenutku je nehala ihteti.

»Že, že, saj vem, da imate prav, hudo pa je vendarle …  Toda prepričana sem, da bomo to prebrodili.«

»Da, poškodbe so res hude in dokler mu oteklina v možganih ne splahni, ga bomo držali v umetni komi. Počeno lobanjsko dno je pravzaprav najhujša poškodba na Tilnu in dokler se stvar ne zaceli, bo ležal tule v tej sobi. Prepričan pa sem, da se bo vse dobro končalo.«

»Gospod doktor, koliko časa pa mislite, da bo še v takšnem stanju? « je vprašal Žan.

»No, kot sem rekel, Tilen je borec, kar pomeni, da če b kake pol leta…«

Takrat pa se jezno oglasi Patrick:

 »O! Ko bi le dobil tiste, ki so to naredili Tilnu, potem boste, gospod doktor, imeli tule še veliko dela.«

»Nehaj no! A ni že dovolj vsega skupaj?!« zasika Linda proti Patricku. Urška pa bolj sama pri sebi:

 »Oh, da bi le bilo tole čim prej mimo. Potem pa bo vse drugače.«

Doktor Mlinar se le nasmehne. S sestro prijazno pozdravita in odkorakata iz sobe.

Vsi štirje, Urša, Žan, Patrick in Linda pa se ponovno tiho usedejo okrog Tilna in vsak se zatopi v svoje misli. Tokrat pa jih spremlja nežna glasba Radia 1, ki se jo sliši iz ene izmed sosednjih sob.

 

Se  nadaljuje...

KARMEN MILUTINOVIČ

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko