Dijaški kotiček

  • knjiga_2

BLAGOSLOV USODE

Karmen Milutinovič | 6.11.2012 | Komentarji 0

Žan

 

Žanovo razmišljanje zavrti čas nazaj, daleč nazaj, na dan, ko je na  Tržaškem začel novo življenje. Na dan, ko je dokončal eno knjigo svojega življenja in pričel z drugo. Na dan, ko se je odločil, kako bo živel naprej in kaj bo v življenju dosegel. Na dan, ko se mu še sanjalo ni, da bo nekoč imel sina, ki mu bo pomenil vse na svetu.

Odločitev, da spremeni ime in postane Gianni ter da nadaljuje šolanje v Italiji, se je izkazala za pravilno. Dve največji težavi, ki sta se mu postavili na bot, sta bili jezik in videvanje z njegovo ljubljeno Uršo. Na začetku sta se zdeli nepremostljivi. Toda življenje vedno najde pot. Jezik ni bila nobena velika težava. Živel je na majhnem don Antoniovem posestvu nad Trstom.  Služinčad in varnostniki so bili Italijani in niso znali niti besedice slovensko. Žan se je tako moral hitro naučiti italijanskega jezika.  Na začetku si je pomagal z rokami, malce z nogami, toda po nekaj mesecih je že zelo dobro govoril italijansko. Najprej je dokončal srednjo šolo DDTG Ž. Zoisa. Na začetku je imel težave zaradi jezika, toda vztrajnost in bistroumnost sta ga vseeno pripeljali do uspešnega zaključka. Učitelji so bili sprva nekoliko neprijazni in nezaupljivi, morda zaradi tega, ker so videli, da je Gianni pravzaprav Slovenec, toda kar naenkrat se je njihov odnos do Žana zelo spremenil. Še danes ni jasno, ali je bila to posledica Žanove bistroumnosti ali pa morda kakšnega don Antoniovega obiska na šoli. Kakorkoli, ko je Gianni končal šolo, se je vpisal na tržaško univerzo in pričel študirati pravo. Sedaj, ko mu jezik ni več povzročal težav, je postalo vse dosti lažje. Ko ni študiral, je vztrajno pomagal na don Antoniovem posestvu, na katerem sta bila majhen vinograd in dokaj velik nasad oljk. Z vsemi se je dobro razumel in naučil se je veliko o vinogradništvu in vse o pridelavi oljčnega olja. A na nikogar se ni tako navezal, da bi da bi se z njim zbližal. V mislih je vedno ostajal s svojo mamo, ki pa je bila na žalost v domu za ostarele, saj ni bila več sposobna skrbeti zase. Don Antonio je poskrbel za oskrbnino, Urška pa za vse ostalo, tako da je bilo Žanu vseeno malo lažje. A vedno je sanjal o tem, da jo nekoč obišče in če bo mogoče, da zaživi ob njej. Tudi obiski z Uršo so se uredili. Videla sta se vsaj enkrat tedensko, ostali čas pa sta posvetila doseganju svojih ciljev: Urša zdravnica, Žan odvetnik.

 

***

Don Antonio je bil velik človek, predvsem pa je držal svojo besedo. Žanu in Urši je bilo omogočeno vse,  imela sta vso njegovo podporo, v zameno pa ni nikoli od njiju zahteval, da bi storila nekaj nelegalnega. Vedno je le razmišljal, da bo Žan njegov steber legalnega poslovanja njegove organizacije. Žan pa je med študijem in delom na posestvu odkril svojo poslovno žilico. Nenehno je premišljeval, kako bi svoje znanje čim boljše izkoristil. Tako se je počasi zavedel, da pridelujejo zelo kvalitetno vino in še bolj kvalitetno olivno olje. Sicer je bilo oboje v zelo majhnih količinah, zato pa ga je toliko bolj cenil. Tako je nekoč predlagal don Antoniu, da bi lahko to vino, olive in oljčno olje po malem tržili. Pravzaprav je pričakoval, da se mu bo don Antonio posmehoval, saj je vedel, da pridelka ni veliko. Toda don Antonio je le malo pomislil in rekel:

»Najdi način, da zadevo spraviš na tržišče, in če bo perspektivno, potem bomo to tudi naredili.«

Žan je vedel, da kakšne vinski kleti ali trgovine s specialitetami ne bi imelo smisla odpirati, saj zaloge ne bi omogočale prodaje čez celo leto, zato pa se mu je porodila drugačna zamisel. Žan je imel nadvse rad italijansko hrano, predvsem pa je oboževal pico. Če bi imel lastno picerijo, potem bi lahko tržil vino, olive in oljčno olje, pridelane količine pa bi gotovo zadostovale za celo leto. Idejo je predstavil don Antoniu in ga prosil, da bi poskusili vzeti v najem eno izmed številnih tržaških picerij in začeli z delom. Žan bi najel najboljše kuharje in natakarje in bi celo zadevo organizacijsko vodil. Toda Don Antonio se je le nasmehnil:

»Don Antonio ne najema picerij …«

»Oprostite, don Antonio, saj je bila le neumna misel, saj bom vendarle odvetnik, ne pa vodja picerije …«

»Počakaj, da povem do konca. Don Antonio ne najema picerij, don Antonio bo zgradil picerijo, Gianni jo bo pa vodil. In prepričan sem, da bo z odvetniško izobrazbo to vodstvo prav gotovo zelo uspešno … Toda picerija se bo zgodila po končanem študiju.«

 

***

Tako je bil postavljen nov mejnik oz.  nov cilj v Žanovem življenju. Žanov in Uršin študij se je bližal koncu, njuna ljubezen pa je rasla. Krona vsega skupaj pa je bila poroka.

Slednja ni bila nekaj razsipna in razkošna stvar, kot bi nekdo pričakoval. Bila je v krogu najožjih družinskih članov. Dogajala se je seveda na posestvu don Antonia. Na seznamu povabljencev pa so se znašla Uršina družina, Žanova mama, celotno osebje s posestva in pa seveda don Antonio z vsem svojim pripadajočim spremstvom. Nevestina priča je bila seveda njena sestra Linda, Žanova priča pa takrat že bivši kaznjenec Patrick. Poročni obred so opravili kar v družinski kapelici, ki je stala na obrobju vinograda. Po obredu so se vsi skupaj vrnili v veliko jedilnico na posestvu, seveda močno zastraženi z možakarji v črnih oblekah in črnimi očali. V velikanski jedilnici je seveda že čakala skupina glasbenikov, ki so znali igrati tako valček in polko kot tudi vse znane italijanske »canzzone«. To je bila seveda don Antoniova zamisel. Hrana in pijača, ki se je vrstila na mizah, je bila res skrbno izbrana in izredno okusna. Tudi postrežba je bila izvrstna. Specialitete, kot somedvedov file s skutnimi štruklji prelit z refoškovo omako, hrenovka v testu, polnozrnat skutin zrezek, pečen krompir, šampinjoni in šitaki … Bile so v majhnih količinah, vendar so ves dan redno prihajale na mizo in razveseljevale maloštevilne goste. Žan pa se je najbolj razveselil tega, da je Lindi uspelo pripeljati na poroko njegovo mamo. Sicer se sama ni zavedala, kje je in kaj se dogaja, toda Žan je vseeno vedel, da se globoko v svojem srcu zaveda vsega. Čeprav je odsotno zrla predse, je imel Žan občutek, da je srečna. Z Uršo sta dodobra izkoristila ponujeno glasbo in zelo veliko plesala. Od valčka do polke. Veselje na njuni poroki pa je dopolnilo oznanilo Linde in Patricka, da se bosta poročila. To pravzaprav ni nikogar presenetilo, je pa vseeno vse razveselilo. Prav tako pa je ob koncu poroke don Antonio oznanil, da se je pričela nova doba poslovanja v njegovi organizaciji. Začeli naj bi z gostinsko ponudbo. Vodja tega sektorja bo postal Žan. Za poročno darilo pa jima je don Antonio poklonil picerijo, ki so jo zgradili v industrijski coni v Trstu. Žan o tem ni vedel ničesar, zato ga je vest prijetno presenetila. Tudi Uršini starši so bili navdušeni nad dogajanjem. Poročni dan je bil tako eden izmed Žanovih najsrečnejših dni sploh.       

***

Po tisti poroki pa se je začelo novo življenje. Žan in Urška sta torej dokončala študij, poročila sta se in sedaj je bil čas, da postavita nove cilje. Dogovoriti sta se morala, kje bosta živela in kje ter kaj bosta delala. Glede skupnega življenja pravzaprav ni bilo težko. Obema je bilo všeč življenje na posestvu, pa tudi don Antonio je izrazil željo, da bi ostala tam. Urška je bila trdno odločena, da se posveti zdravniški karieri. Vendar je želela delati v Sloveniji. Tako je dobila službo v izolski bolnišnici. To je bilo zelo idealno zanjo. Bilo je blizu in omogočalo ji je, da nadaljuje s svojo kariero. Malce težavnejše je bilo za Žana. Bil je odvetnik, kar pa mu pravzaprav ni bilo preveč všeč, saj ga je zamisel o vodenju picerije povsem prevzela. Tako sta se odločila, da najprej poskusi s tistim poročnim darilom, potem pa bosta že videla, kako jima bo šlo. V odvetniške vode se lahko vrne tudi kasneje.

Žan ne more pozabiti tistega dne, ko se je prvič odpravil ogledat svoje poročno darilo. Najprej je bil skeptičen zaradi kraja, kjer je picerija stala.

»Le kako za vraga pa bo hodil v industrijsko cono na pico?!«

S svojo malo pando se je peljal pod nadvozjem avtoceste po ulici Riva Giovanni Da Verazzano, tako kot mu je don Antonio naročil. Na levi strani je bil zaliv, v katerem je mrgolelo čolnov in ladjic, ki so najbrž čakale na popravilo. Kanal je bil v zelo slabem stanju. Na desni strani so se vrstila podjetja in delavnice: popravilo in servis ladijskih motorjev, izdelava jader, popravilo ladijske elektronike, trgovine z navtično opremo …

»Le kaj za vraga je don Antonio mislil, da je picerijo postavil v tak okoliš? Saj sem ne bo nihče prišel jest.«

Na koncu ulice, na desni strani je sedaj zagledal veliko tablo »Picerija in špagetarija pri Gianniu«. Pozorno se je peljal naprej in izza table zagledal dokaj veliko parkirišče, ki je ležalo v senci visokih cipres. Na koncu le-tega pa je stala visoko pritlična zgradba, obdana s kamnito ograjo. Sama stavba je bila zelo lepa. Majhna okna, okrašena z zlatimi križi, velika vhodna vrata s kamnitim obokom in z veliko rožami okrog nje. Parkirišče in dvorišče pred zgradbo je bilo tlakovano s kamnitimi ploščami. Pred vhodom je stal lepo oblikovan skaljnak, na katerem je mrgolelo rož, na vrhu pa je bil majhen vodomet. Ko je Žan izstopil iz avta, je verjel, da stoji nekje sredi Toskane pred eno izmed njihovih znamenitih restavracij. Ko pa je hotel vstopiti v gostilno, so se odprla vrata in nasproti mu je stopil majhen čokat možic, oblečen v kuharsko obleko. Veselo stopi proti Žanu in mu reče:

»Pozdravljen, don Gianni. Sem Luigi, trenutni vodja kuhinje in v čast mi je, da sem vas smel prvi pozdraviti.«

Žan je takrat le presenečeno pogledal.

»Pa kaj tudi osebje je že najel?« je pomislil Žan. Stisnil je ponujeno Luigijev roko.

»No le kar stopite z menoj. Vsi vas že nestrpno čakajo.«

Ko sta vstopila skozi velika lesena vrata, je notranjost na Žana naredila velik vtis. Velika prostorna jedilnica, v kateri je bilo približno dvajset velikih lesenih miz. Prostor je bil sezidan iz rdeče polne opeke, strop je bil lesen, na nekaj mestih obokan, tla pa so bila tlakovana iz velikih kamnitih plošč. Mize so bile delno ograjene z malimi zidnimi ograjami, kar je naredilo vsako mizo za intimni jedilni kotiček. Na vsaki mizi je bil razprostrt rdeč karirast prt, na njem je stala vaza z rožami, sol, poper, kis in olje. Stoli so bili veliki, leseni, oblazinjeni in močni. Prvi Žanov vtis je bil, da je vstopil v preprost in skromen, a vendarle prefinjen in odličen prostor.

Takoj ob prvi mizi pa so v ravni vrsti čakali zaposleni. Pet lepo oblečenih natakarjev, za njimi pa še dva kuharja. Žan je stopil prav do vsakega, mu podal roko in z njim spregovoril nekaj besed. Ko je končal, je Luigi zaploskal z rokami in vsi so se urno razbežali k svojim opravilom.

»No, poglejva še v kuhinjo, pisarno in v klet,« pocuka Žana za rokav Luigi.

Skupaj si ogledata sodobno opremljeno kuhinjo in majhno pisarno, ki je Žanovo bodoče delovno mesto. Nato si ogledata še klet, v kateri se nahajata hladilnica in shramba, ki sta bili založeni do vrha. Seveda se Žanov pogled ustavi pri izbiri vin, med katerimi seveda kraljuje njihovo vino, prav tako pa opazi, da je olje le iz njihovega posestva. Zadovoljno se nasmehne, Luigi pa mu reče:

»Kar pogumno se razglejte, saj nas čaka veliko dela. Jutri je namreč otvoritev in pričakujemo veliko ljudi.«

»Kakšne ljudi neki? Kdo bo pa prišel sem? Saj smo sredi industrijski cone! Mislim, da je tokrat don Antonio naredil veliko napako.«

Toda Luigi se je le posmejal.

»Jaz pa mislim, da je don Antonio naredil zelo dobro potezo. Poglejte. Obkroženi smo z veliko podjetji, delavci pa  nimajo možnosti malice ali kosila. Verjemite, da bo čez dan naše največje delo kosila in malice za delavce, ki so sredi ničesar.«

»Toda oba veva, da se osrednji posel odvija zvečer. Zvečer pa tukaj ni žive duše …«

»Že res. Toda če pozorno pogledate, potem boste opazili, da je nasproti nas velik kanal, ki je vsak večer prost. Ideja je, da pridejo sem na večerjo vsi, ki postanejo lačni na svojih čolnih, jahtah in jadrnicah. Kanal je dovolj globok, da se lahko tule brezplačno zasidra vsak, ki si želi pojesti slastno, dobro italijansko hrano.«

            Tedaj se je Žanu posvetilo, da ideja don Antonija ni slaba.

            »Toda za kaj takega bi morali imeti izredno reklamo med lastniki jaht in jadrnic.«

            »Saj jo imamo, don Antonio je poskrbel prav za vse. Obveščeni so vsi njegovi prijatelji, in teh ni malo, in tudi če ste pozorno pogledali, ste gotovo opazili, da je okrog nas večina tovarn, ki se ukvarjajo z navtiko. Prav ta podjetja bodo naredila zelo veliko reklamo za nas.«

Žan se je takrat sam pri sebi le nasmehnil.

»Bomo videli,« je dejal.

»Pa še to gospod Gianni. Za šefa me je pravzaprav določil don Antonio, vi pa me lahko kadarkoli zamenjate.«

Toda Žan se je odločil, da Luigija gotovo ne bo zamenjal. Bil je odkrit, prebrisan in dovolj avtoritativen, da je lahko vodil picerijo.

 

***

Naslednji večer je sledila otvoritev. Picerija je bila nabito polna. Hrana je bila odlična, osebje je bilo ustrežljivo in prijazno. Bil je lep začetek uspešnega poslovanja. Dober obisk se je iz dneva v dan nadaljeval. Prav tako pa so pričeli hoditi okoliški delavci tja na malico in kosilo. Picerija in špagetarija je kmalu zaslovela daleč naokoli, saj je bila svojevrstna posebnost. Luigi je skrbel, da je delo potekalo nemoteno, Žan pa je skrbel za finance, nabavo in vse ostalo. Tudi don Antonio je bil zadovoljen.

Življenje Žana in Urše se je začelo kot po srečnem scenariju v filmu. Bila sta zdrava, imela sta dobri službi in čudovito stanovanje. Nekega jutra pa je Žana pričakala Urša v kuhinji.

»Žan, noseča sem …«

Urša je te besede izgovorila plaho in negotovo, kot da bi se bala, kako bo Žan na to reagiral. Toda v njem je tisti trenutek nekaj zavriskalo. Preletel ga je tak občutek sreče, kot še nikoli doslej. Brez besed je stekel do Urše, jo objel in jo visoko dvignil v zrak. Oba sta začutila neznansko srečo in takoj vedela, da bo vse v redu. Nosečnost je minila v skrbi in strahu, da ne bi bilo kaj narobe. Toda vse se je srečno končalo in tistega julija se je zgodil Žanov najsrečnejši dan v življenju. Postal je očka čudovitemu sinu. Ime sta mu dala Tilen.

Od takrat pa se je življenje nadaljevalo z bliskovito naglico. Žanov posel je cvetel, Urška je imela čudovito kariero. Ob strani sta ji nenehno stala Patrick in Linda, vse skupaj pa se je še vedno dogajalo pod budnim očesom don Antonia. Tilen je rasel in kmalu je napočil čas, ko je moral v šolo. Oba z Uršo sta bila soglasna, da mora Tilen v šolo v Slovenijo. To pa je seveda odločalo, da se njihovo življenje prilagodi. Odločila sta se, da bo Tilen obiskoval osnovno šolo v Sežani. Zaradi tega si je Urša poiskala službo v bolnišnici v tem kraju. Žanu pa je takrat postalo hudo, saj je on služboval v Trstu, kar je pomenilo, da je Tilna zelo malo videl. Ker je bil zelo navezan nanj, je to nekoč omenil don Antoniu, ki pa se je le zasmejal.

»Nič lažjega, bomo pa zgradili še eno picerijo v Sežani.«

Žan ni vedel, ali se don Antonio šali ali misli resno. Vedel je, da v Sloveniji ne bo mogel več živeti zaradi svoje preteklosti. Zamisel pa, da bi v Sloveniji le delal, ni bila tako slaba. Seveda je don Antonio držal svojo besedo in kmalu je v Sežani zrasla nova picerija. Tokrat pa je Žan nadziral opremljanje in izbiro osebja, saj je imel sedaj dovolj izkušenj, da je to izpeljal tako, kot je bilo potrebno. Picerijo v Trstu pa je uspešno še naprej vodil Luigi.

Nova picerija v Sežani pa se je nahajala v neposredni bližini osnovne šole Srečka Kosovela, tako da je bil Žan v bližini Tilna. Vozil ga je v šolo in iz šole;  bila sta torej veliko skupaj. Picerija je bila zgrajena v čudovitem kraškem stilu, postrežba in kuhinja pa sta bili na istem nivoju kot v Trstu. Posel je ponovno cvetel.

 

***

Tilen je odraščal in se razvijal v čudovitega mladeniča. Žan ga je poskušal obvarovati pred svojo preteklostjo, don Antoniom, Patrickom in vsem, kar je bilo povezano z minulimi časi. To mu je tudi uspevalo. Leto so minevala, Urša je gradila svoje zdravniško kariero, Žan je uspešno vodil picerijo, Tilen pa je počasi dokončal osnovno šolo.

Ponovno so se znašli na razpotju. Potrebno se je bilo odločiti za srednjo šolo. Tilen se je brez pomisleka odločil za šolanje v Novi Gorici. Zanimala ga je ekonomija, Urša in Žan pa sta želela, da bi šel v gimnazijo. Tako je nastal kompromis: ekonomska gimnazija. Tilen je želel stanovati v dijaškem domu, a sta Urša in Žan temu odločno nasprotovala. Nista se bila pripravljena odreči skupnemu življenju. Tako so se odločili, da kupijo stanovanje v Gorici, od koder bo lahko Tilen vsak dan odhajal v šolo. Urška bo dobila delo v šempetrski bolnici, Žan  pa bo seveda poskusil z novo picerijo.

Tako se je začelo dogajati vse z veliko hitrostjo, seveda spet z don Antoniovim blagoslovom. Toda Uršin prehod na novo delovno mesto in izgradnja nove picerije sta zahtevala davek. Urša in Žan sta bila preveč založena z delom, kar je pomenilo, da se nista toliko ukvarjala s Tilnom kot prej. Ta je  bil že dovolj velik fant, zato sta mu zaupala, da zna sam poskrbeti zase.

 

 

***

Takrat pa se je zgodilo kot strela z jasnega. Patrick je pritekel k Žanu na gradbišče in ves zasopel izdavil:

»Žan, hitro, v bolnico, Tilen …«

Žanu se je v trenutku porušil svet. S Patrickom sta prispela v bolnišnico, kjer sta že bili Urša in Linda. Bilo je hudo, Tilen pa v kritičnem stanju, pretepen in v komi.

V naslednjih nekaj dneh je poskušal Žan priti do odgovorov, vendar zaman. Premalo je vedel, kaj je Tilen v zadnjem času počel in s kom se je družil, da bi lahko dognal, kaj se je zgodilo. Edina zveza je bila Tilnova punca Nina, ki pa je vztrajno molčala. Hudo je bila prizadeta.

 

  

 

Se nadaljuje...

KARMEN MILUTINOVIČ

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko