Dijaški kotiček

  • knjiga_3

BLAGOSLOV USODE

Karmen Milutinovič | 11.11.2012 | Komentarji 0

Urša

           

            Sedela je tesno bo njegovi glavi in ga trdno držala za roko. Občasno se je sklonila k njegovemu ušesu in mu prišepnila: »Drži se srček. Vsi smo s teboj. Vse bo še v redu.« Poskušala je imeti umirjen in nežen glas, toda vse v njej je kričalo od bolečine in žalosti. Solze so ji nenehno tekle po licih, toda zajokala ni, vsaj na glas ne. Verjela je, da jo Tilen sliši in zato je napela vse moči, da se zadrži.

            Ob pogledu na svojega sina, na njegovi nemoč in nebogljenost, se ji je v misel prikradla njena mladost. V njegovih letih je bila tudi sama uporniška in svojeglava. Tudi ona je z Žanom živela na robu zakonov. Toda njej se je vse nekako srečno izšlo. In sčasoma se je zaprisegla, da ne bo več tako živela. Ne ona, ne Žan, ne njuni otroci. Le kje je storila napako?

           

***

Spomnila se je tistega dne, ko sta z Lindo Žana pripeljali v Trst … Tistega dne se je odločila, da bo naredila v življenju prebrat. Vedela je, da bo težko: Žan je bil pobegli kaznjenec, ki bo živel v tujini, toda ona ga je neskončno ljubila. Želela je postati zdravnica, kar je pomenilo trdo delo in veliko učenja. Cel večer med don Antoniovo pogostitvijo je razmišljala, kako bosta z Žanom premostila vse ovire, ki so jima stale nasproti.

            Sedaj se ob tem le nasmehne. Bila sta mlada, zaljubljena in nista poznala pasti v življenju. Tiste ovire so se jima takrat zdele veliko manjše, kot bi se jima sedaj. Toda mladost in ljubezen naredita življenje enostavnejše. Pravzaprav nista vedela, v kaj se zares spuščata, toda spustila sta se z veliko zagnanostjo in vero vase. Nekako jima je uspelo.

            Ko sta se z Lindo vračali iz Trsta, sta ponovno imeli dolg pogovor. Strinjali sta se, da bi o vsej zadevi morali povedati staršem. Dovolj je bilo življenja v laži. Če sta z Žanom hotela doseči svoje cilje, potem sta morala pričeti na trdnih temeljih. Torej na ljubezni, iskrenosti in resnici. Vedela sta, da jima brez pomoči Uršinih staršev, Linde in don Antonia ne bo uspelo. Don Antonio je že bil na njuni strani. Prav tako Linda in seveda z njo tudi Patrick. Torej so ostali le še Uršini starši. In pa seveda Žanova mama, za katero sta Linda in Urša obljubili, da bosta skrbeli.

Uršo je bilo strah pričeti pogovor s starši, saj je niso jemali resno. Tudi Linda je to vedela, zato je pogovor načela ona. Posedli sta starše za mizo in Linda je pričela pripovedovati Uršino zgodbo. Starša sta poslušala z odprtimi usti. Končalo pa se je tako, kot sta pričakovali. Mama je le zavila z očmi, oče pa je le namrščeno pogledal in zagodrnjal:

»Torej Linda, tudi tebi je spet potegnilo na otročje. Nikoli ne bi rekel, da boš pričela govoriti pravljice tako kot Urša. Daj no, saj si že prestara za tole.«

Takrat pa je v Urši zavrelo.

»Sedaj pa vaju imam dovolj! Kdaj se bosta začela obnašati kot prava starša? Sem v težavah in potrebujem vajino pomoč. Vidva pa si pred tem zatiskata oči, svojo odgovornost pa prelagata na Lindo. Lahko vaju je sram!«

Takrat pa se je mama zresnila:

»Urša, pa ja ne misliš reči, da je vse to, kar je natvezla Linda, resnica …? Ljubi bog, otrok moj!«

V trenutku so ji stopile solze na oči. Pristopila je k Urši, jo objela in zaihtela.

»Toda le kako je prišlo do tega? Kako?«

Urša ni rekla ničesar, le vrnila ji je objem in tudi ona zaihtela. Šele takrat je spoznala, v kakšni godlji se pravzaprav nahaja. Oče pa je le tiho sedel za mizo in premišljeval. Le po njegovih ustnicah, ki so se rahlo tresle, bi človek lahko sklepal, da se v njem bije hud boj. Najbrž ni vedel, ali naj kriči ali naj v miru pogoltne ali pa … Po nekajminutnem premišljevanju je le prekinil mučno tišino, ki je nastala v hiši.

»Torej je, kar je … Sedaj pa se moramo odločiti kako naprej. Če sta se odločili, da nama o tem povesta, potem sem prepričan, da sta se o tem tudi že pogovarjali in iskali rešitve.« Urša je hotel nekaj povedati, toda v grlu ji je nastal velik cmok. Nič ni mogla izdaviti. Linda je to opazila in spet na kratko predstavila njun načrt:

»Da ne bom dolgovezila. Urša konča šolo in bo študirala medicino. Žan dokonča šolo v Italiji in bo študiral pravo, nato se nekoč poročita. In živita srečno naprej … Dovolj na kratko?«

Takrat pa se oče le kislo nasmehne:

»A ni to malce preveč splošno in predaleč?«

»Morda. Toda kakorkoli, pri vsem tem bo Urša potrebovala našo pomoč.«

»Prav gotovo ji bomo pomagali, saj smo družina. Toda vseeno imam ob tem pomisleke. Kdo za vraga je tale don Antonio in zakaj tako skrbi za Žana? Nočem imeti nikakršnih zvez s takšnimi kriminalci. Že njegovo ime me spominja na tiste ljudi iz tistega romana Maria Puza …«

Takrat pa se je končno oglasila Urša.

»Don Antonio je časten človek, ki ima z Žanom častne namene. To je s svojim dejanjem že dokazal in njegova obljuba, da bo pomagal Žanu na pošteno življenjsko pot gotovo drži. V nasprotnem primeru se bo Žan takoj odtujil od njega.«

»No, saj bo čas pokazal, kako je s tem,« je nezaupljivo rekel oče.

»Kje pa pravzaprav potrebuješ našo pomoč? Saj v šolo že hodiš in tu se ne bo nič spremenilo. Hrano in stanovanje tudi imaš. In od danes naprej tudi vso našo podporo, da dosežeš svoje cilje.«

Takrat pa spet vskoči Linda.

»Očka, pozabljaš, da je Žan pobegli prestopnik in da najbrž ne bo mogel nikoli več v Slovenijo. Poskrbeti moramo, da se bo Urša lahko redno videvala z njim.«

Mama takrat spusti Uršo iz objema in se zvito nasmehne.

»Nadvse rada imam nakupovanje v Trstu. Odslej bomo vsak konec tedna tam nakupovali.«

V Urši je tisti trenutek začelo vriskati od sreče. Pogovor, ki je ime nadvse slab začetek, se je iztekel zelo dobro. Nikoli si ne bi mislila, da ji bo družina tako trdno stala ob strani.

»Hvala, hvala!« je zaihtela Urša in najprej objela mamo, nato očeta, potem pa še Lindo. Nato pa takoj stekla v sobo in od tam poklicala Žana. Njune sanje so tisti dan postale skoraj dosegljive.

 

***

Veselje in vsa podpora, ki jo je Urša dobila, sta ji dali novega zagona v življenju. Postala je ena najboljših učenk v razredu in ena najstrastnejših »nakupovalk« v Trstu. Ljubezen z Žanom se je le poglabljala.

Ob vsem tem pa se je zgodila le ena žalostna stvar. Žanova mama je postala tako hudo psihično prizadeta, da so jo morali dati v dom za ostarele, saj ni bila več sposobna skrbeti zase. Živela je v nekem svojem svetu. Nikogar okoli sebe ni več prepoznala. Le včasih je med nerazumljivim mrmranjem vprašala po Žanu. Takrat sta Urša in Linda seveda takoj začeli pripovedovati, kako je Žan na nekem potovanju, toda ni ju več poslušala. Spet se je umaknila v svoj svet. Njeno bivanje v domu je seveda v celoti plačal don Antonio, tako da je imela res vrhunsko oskrbo. Urša je vedela, da je Žan najbolj trpel zaradi mame, toda tu se ni dalo veliko pomagati.

Urša je večkrat seveda  tudi odšla z Lindo obiskat  Patricka v mladoletni zapor k. Na začetku ji je bilo malce neprijetno pred nezaupljivimi pogledi paznikov. Nekaj so morali sumiti. Pa se je sčasoma tega privadila in je ni več motilo. Patrick je bil kot vedno dobre volje in jo je vedno nasmejal. Z Lindo pa sta bila že resno zaljubljena. Vsi skupaj so komaj čakali dan, ko bo fant odslužil svoje.

 

***

Srednješolskih dni je bilo konec in matura je bila uspešno opravljena. Urša je bila sprejeta na fakulteto za medicino v Ljubljani. Pričela je s študijem splošne medicine, kar ni bilo lahko. Sprva je le težko utegnila uskladiti študij, obiske pri Žanovi mami, obiske pri Patricku in svoja potovanja v Trst. Toda sčasoma je našla svoj ritem in življenje se je nadaljevalo. Bila je uspešna študentka, prav tako kot njen Žan v Trstu. Pred koncem študija pa jo je njen Žan zaprosil za roko.

Tistega poznega majskega popoldneva sta se z Žanom zapeljala proti gradu Miramar. Čudovita zgradba iz belega marmorja, ki ga je zgradil Ferdinand Maksimiljan I. za svojo ženo Šarloto Belgijsko. Romantična zgodba … Grad je Urša že zelo dobro poznala, saj sta bila z Žanom že večkrat tam. Poseben pečat daje gradu ogromen park, ki se razteza ob njem. Park je idealen za sprehode v dvoje, za uživanje na morskem zraku in v čudovitih mojstrovinah vrtnarjev, ki skrbijo za park. Njuno mesto je bilo na klopci pod gričkom, na katerem je bil vsak dan z rožami zapisan datum. Na polkrožni površini posuti s peskom je vrtnar vsak dan poskrbel za natančen datum in dan v tednu. Pričakovala je, da jo Žan tudi takrat popelje naravnost tja. Toda on je bil tistega dne nekoliko skrivnosten. Nenehno se je nekaj z nekom pogovarjal po telefonu. In ko sta prišla do gradu, sta jo kot ponavadi mahnila mimo čudovitih fontan in romantičnih nasadov  navzgor po parku. Držal jo je za roko in jo vlekel naprej. Ni vedela, kam se mu tako mudi. Toda sredi parka sta nenadoma zavila levo.

»Aha, torej greva pogledat tropski park?« se je zasmejala Urša.

»Toda ne vleci me tako, saj se nama ne mudi. Park je zaprt in nič ne bo ušlo iz njega.«

Toda Žan se je le nasmehnil in rekel:

»Vseeno stopi malce hitreje, morda pa le kaj uide.«

Ko sta prispela do vhoda, se je Urši čudno zazdelo, ker tam ni bilo nikogar. Le vodič Luca, ki ga je Urša bežno poznala, je stal tam in ju prijazno pozdravil:

»Buon giorno, cara signorina. Benvenuti.«

Urša in Žan sta odzdravila in se napotila za njim v park. Ko sta vstopila na dvorišče, so takoj priracali pelikani in se radovedno sukali okoli njiju. Luca je kar naenkrat nekam skrivnostno izginil, Žan pa je Uršo vlekel med radovednimi tropskimi ptiči naprej pred prvo tropsko komoro. Že od daleč je Urša videla kletko, v kateri je domoval papagaj Toni. Bil je  snežno bel in je zelo rad klepetal z obiskovalci. Urša se je vedno rada ustavila ob njem in z njim malce poklepetala. Tudi tokrat je storila tako. Stopila je h kletki in se nagnila proti Toniju. Takrat pa je opazila, da jo je Žan prijel za roko z obema rokama in pokleknil pred njo. Stisnilo jo je v grlu, saj je takoj zaslutila, kaj namerava.

»Urša, ti si moja zvezda danica in moja zvezda večernica. V moje največje veselje bi bilo, da tako ostane celo življenje. Rad bi, da se zbujaš in  zaspiš z menoj. Sedaj in za vedno. Rad bi, da postaneš moja žena. Zato te s spoštovanjem prosim za tvojo privolitev.«

Urški so se orosile oči.

»Da, Žan, da, Žan …«

Sklonila se je k njemu, ga objela in ga začela poljubljati. Izza njiju pa se je zaslišal vreščeč glas:

»Da, Žan, da, Žan, da, Žan!«

Nasmejana se je Urša obrnila proti Toniju, ki je visel na mreži, in se veselo drl:

»Da, Žan, da, Žan …!«

Šele takrat pa je opazila, da Toniju okrog vratu visi čudovit prstan. Takrat je iz tropske komore stopil  Luca, odprl vrata kletke in proti Toniju pomoli prst. Toni je skočil nanj in Luca ga je prinesel k Urši. Žan previdno sname prstan in ga postavi na Uršin prst.

»To je le za potrditev najinega skupnega življenja.«

Urši so se ponovno orosile oči in izdavila je le:

»Hvala …«

Luca se je spoštljivo umaknil in postavil Tonija nazaj v kletko. Toni pa je kazal malce manj spoštovanja in se pričel dreti:

»Hvala, hvala, hvala …«

To je bil eden izmed najlepših Uršinih dni. Sledila je poroka, za katero se je don Antonio spet izkazal.

 

***

Zatem pa se je začelo njuno skupno življenje. Vse je potekalo kot po maslu. Malce stežka se je privadila življenju v Trstu, toda služba v izolski bolnišnici ji je omilila tisti prehod. Specializirala se je za internistko, kar je seveda pomenilo ponovno veliko dela in učenja. Toda Urša je imela veliko srce in zelo rada je pomagala ljudem.

Kmalu za tem pa sta se zgodili še dve veliki stvari v Uršinem življenju. Prva je bila Lindina poroka. Seveda s Patrickom. Poročila sta se navkljub očetovem nerganju, da je Patrick čisto navaden kriminalec. Toda Linda je bila trdnejša. S Patrickom sta se ljubila in se zato tudi poročila, ne glede kaj si je ves ostali svet mislil. Urša je podpirala Lindo, saj je tudi Linda podpirala njo celo življenje. Bila je srečna zanjo, saj je vedela, da je Patrick kljub vsemu spoštovanja vreden človek, ki ima veliko srce. Le njegova služba je bila takšna, kot je pač bila. Svoje je odslužil in se potem seveda spet »zaposlil« pri don Antoniu. Kakorkoli, Urša in Žan sta jima želela vso srečo, bila pa sta tudi njuna najbližja in najiskrenejša prijatelja.

Drugi veliki dogodek pa je bil, ko je Urša spoznala, da je noseča. Najprej se je ustrašila Žanove reakcije, ko mu bo povedala novico. Ko pa je videla, da je navdušen, je vedela, da bo vse v redu. Razmišljala je, kakšna mama bo, predvsem pa  kako bosta z Žanom skrbela za otroka, kako ga bosta vzgajala …

 

***

In življenje je ponovno ubralo svojo pot. Glavni cilj je sedaj postal Tilen. Celo svoje življenje je prilagodila njemu. Oba z Žanom sta znala prilagoditi svoje življenje Tilnovim potrebam. Najprej otroštvo v Trstu, potem pa odločitev, da se bo Tilen šolal v Sežani. Žan je takoj »preselil« svojo službo v Sežano, Urša pa se je zaposlila v sežanski bolnišnici na internističnem oddelku. Tilnova osnovna šola je minila hitro in z njim starša nista imela težav. Bil je bister otrok in zelo hitro si je našel družbo. In ko je izrazil željo, da bi nadaljeval šolanje v Novi Gorici, sta se z Žanom temu prilagodila. Žan je seveda spet začel graditi novo picerijo, Urša pa si je poiskala službo v šempetrski bolnišnici na internističnem oddelku. Ta prehod je bil težavnejši, saj je bila Urša veliko v službi, Žan pa na gradbišču. Pa saj je bil Tilen že velik in samostojen, tako da je lahko bil tudi sam. Pa je bil res?

Vse je kazalo, da je v najlepšem redu. Dokler je ni poklical doktor Mlinar z urgence.

»Urša, mislim, da moraš priti takoj dol! Najboljše, da ti kar sam povem. Mislim, da smo pravkar sprejeli tvojega sina Tilna; kar hudo kaže.«

Takrat je Urša prebledela, slušalka ji je spolzela iz roke. Stekla je po hodniku do dvigala in se spustila v pritličje.Ko ga je zagledala krvavega in nezavestnega, ji je postalo slabo. Res da je bila zdravnica, toda pogled na poškodovanega Tilna ji je v trenutku odvzel pogum in razsodnost. Doktor Mlinar je videl, kaj se dogaja, in naročil sestri, da jo posedejo na stol, ki je bil v kotu. Od tam je skozi solzne oči opazovala, kako se trudijo okoli njenega Tilna. Tako mlad, tako nedolžen, tako neizkušen …

Tilnovo stanje je bilo kritično, kdo in zakaj je to storil, pa je ostajala skrivnost. Edino zvezo z dogodkom je predstavljala Nina, dekle, ki ji jo je Tilen predstavil pred mesecem dni. Toda Nina je bila še v večjem šoku kot Urša. Od nje niso izvedeli ničesar.

Sedaj pa Tilen leži in se bori.

»Le kaj sem storila narobe?« pomisli Urša sama pri sebi. In se ponovno skloni k Tilnovemu ušesu in mu prišepne:

»S tabo smo Tilen. Vse bo še dobro.«

 

Se nadaljuje

KARMEN MILUTINOVIČ

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko