Dijaški kotiček

  • knjiga_4

BLAGOSLOV USODE

Ventilator besed | 18.11.2012 | Komentarji 0

Linda

 

            »Hudič pa taka teta!« je sama pri sebi razmišljala Linda.

Sedela je ob vznožju postelje, kjer je visel Tilnov temperaturni list. Bila je uspešna arhitektka, ki je bila poročena s človekom, ki so se ga vsi bali. Toda ona ga je imela rada prav tako, kot je imela rada Uršo, Žana, a predvsem je imela rada svojega nečaka. Svojih otrok s Patrickom nista imela. Tako je imela Tilna kot za svojega. Vedno je stala Urši ob strani, Tilnu pa še bolj. Bila je njegova najljubša in edina teta. Tega se je zavedala in za to mu je naklonila ves svoj čas in svojo pozornost, kadarkoli je seveda nečak to želel. V čast ji je bilo, da je pravzaprav najprej njej predstavil svojo prvo veliko ljubezen Nino. To je bil znak, da ji je Tilen zelo zaupal. Pa ji je res?

            Pojma ni imela, kdo in zakaj ga je pretepel. Počutila se je nemočno. Po tihem pa si je želela, da bi krivce doletela enaka usoda, kot je Tilna. Hudo ji je bilo ob pogledu na Uršo in Žana, ko je videla, kako trpita. Ni si mogla predstavljati njune bolečine. Ob pogledu na Tilna pa so tudi njej silile solze na oči.

Takrat pa jo je prešinilo.

»Nina! Moram poiskati Nino …«

Linda je naglo vstala in odšla iz sobe.

 

Patrick

 

            Edini izmed štirih, ki je nenehno stopical po sobi, je bil Patrick. Nenehno je stiskal ustnice in nekaj komaj slišno momljal. Iz oči so mu švigale strele in že na prvi pogled je bilo videti, da imamo pred seboj hudo jeznega človeka. Le kaj ga je tako razjezilo?

            Edini je slutil, kaj se je pravzaprav zgodilo. Že tistega popoldneva, ko je videl Tilna s tistim človeka, bi moral ukrepati. Dovolil pa je, da ga Tilen prepriča, naj ne reagira. Moral bi slediti tistemu tipu in ugotoviti, kdo je in kaj namerava. Toda ne, on tega ni storil, sedaj pa ima! On in seveda njegov nedolžen nečak.

Oh, kako zelo je jezen in kako zelo ga je sram. Ne more pogledati v oči ne Žanu ne Urši ne Lindi. On! Strašni gangster Patrick, ki se ga ljudje bojijo, je pravzaprav nemočen nihče, ki ne more pomagati niti sebi, kaj šele drugim.  Seveda je o tem povedal tudi don Antoniu, ta pa ga je le grobo zavrnil.

»Tvoje mesto je v bolnišnici ob Tilnu, Žanu, Urši in Lindi. Vse drugo sedaj ni tvoja skrb.«

Jezilo ga je to, da ga je don Antonio tako izključil.

»Kaj pa naj počnem tule? Tilen me tako ali tako ne sliši, Linda je nekam izginila, Urša in Žan pa sta vsak v svojem svetu. No, morda res ne morem nič pomagati. Toda odslej bom sledil vsakemu Tilnovemu koraku! Nihče več mu ne bo škodoval. Tokrat ne bom več zatajil. Bil mu bom vzor in angel varuh obenem,« je Patrick nerazločno, potiho momljal.

Ko se je za trenutek zaustavil ob oknu in se zazrl skozenj, je v parku pred bolnišnico zagledal Lindo, kako se z nekom pogovarja.

»Prekleto … Seveda, Nina!«

Hitro se je obrnil in izginil skozi vrata.

Stekel je po hodniku proti dvigalu, vendar je bil preveč raztresen in zmeden, da bi ga uporabil. Zato je stekel kar po stopnicah. Po glavi mu je rojilo nešteto stvari. Preskakuje stopnice in »benti«, tako da ga ljudje le čudno gledajo. Patrick je bil atletske postave, oblečen v »armanija«, zelo na kratko postrižen, pravzaprav skoraj pobrit. Njegovi brki in bradica v stilu Morgana Freemana, košate obrvi in globok pogled so dajali videz nekoga, s katerim ni dobro češenj zobati. Njemu pa je po glavi rojilo vprašanje, kako bo iz Nine izvlekel to, kar je želel izvedeti. Če bi bila Nina kak »narkodiler«, pobiralec stav ali kaj podobnega, potem že ve, na kak način bi zapela vse, kaj bi on hotel izvedeti. Toda hudiča, Nina je čisto navadna najstnica, kar pa je v Patricku povzročilo blokado. Niti najmanjše ideje ni imel, kako naj bi iz najstnice izvlekel to, kar ga zanima. Kaj naj stori? Lepih besed in osladnosti ni bil vešč. Grožnje pa najbrž tu ne bodo pomagale, pa kaj takega dekletu prav gotovo ne bi mogel storiti. Bil je brez prave ideje. Medtem ko je takole razmišljal in tekel, je bil že v parku. Odločil se je, da poskuša dekle malce trše prijeti in morda bi mu povedala, kar želi. Nadel si je tisti svoj zastrašujoč izraz na obrazu, namrščil čelo in stisnil ustnice ter zelo grdo gledal. Tako oborožen je pogumno pristopil k Nini in Lindi.

Nina je bila v Lindinem objemu in ga sploh ni opazila. Njegov nastop je bil zaman. V tistem trenutku pa mu je Linda namenila svoj zastrašujoč pogled in to ga je v trenutku naredilo za najmehkejšega in najprijaznejšega možiclja na tem svetu. Patrick je v trenutku spoznal, da ni pomislil na svoje najmočnejše orožje ─  na Lindo. Seveda bi lahko bila le Linda tista, ki bo iz Nine izvlekla zgodbo.  

 

Se nadaljuje...

KARMEN MILUTINOVIČ

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko