Dijaški kotiček

  • knjiga_5

BLAGOSLOV USODE

Karmen Milutinovič | 25.11.2012 | Komentarji 0

Nina

 

            » Nina, prišel je tudi Patrick. Tudi on bi moral slišati tvojo zgodbo. Saj se strinjaš, kajne?«

            Nina je le hlipajoče prikimala.

            »Pa pojdimo v bar 'Pr Bdanc, se tam usedemo in se ob pijači pogovorimo.«

Vsi trije so se počasi odpravili proti baru. Usedli so se zunaj, tako da je Patrick lahko kadil. Naročili so pijačo. Linda in Nina sta naročili čaj z limono in medom, Patricku pa je bil dovolj macchiato, kozarec vode in velik pepelnik. Nina je sedela sklonjene glave in potiho ihtela. Nič ni kazalo, da bo kaj spregovorila. Patrick je nervozno prižgal cigareto, odprl usta in hotel nekaj ziniti. Takrat pa je začutil boleč udarec v piščal. Le stisnil je zobe in zamižal od bolečine.

»Prekleto, kako to boli! Vedno zadene, kjer najbolj boli.«

Niti pomislil ni več, da bi kaj spregovoril.

Takrat pa je pričela Linda.

»Poglej, Nina. Preden začneš karkoli govoriti, vedi, da te za nič ne krivimo in da smo vsi na tvoji in Tilnovi strani, še najbolj pa tule prisotni stric Patrick, čeprav morda ni videti tako. Ne glede kakšna je vajina zgodba, ti zagotavljam, da bo vse v redu. Le povej vse po pravici, kot je bilo.«

Nina je počasi privzdignila glavo in rekla:

»Saj mi drugega ne preostane. Policiji ne smem zaupati, zase pa tudi ne morem obdržati. Sem pod velikim pritiskom in nekomu moram zaupati. Tilnovo mišljenje je, da sta prav vidva najbolj vredna njegovega zaupanja. Zato sem prepričana, da vama lahko zaupam tudi jaz.«

To je povedala tako iskreno in s tresočim glasom, da je v Patricku in Lindi vzbudila velikansko mero sočutja. Oba sta bila v tistem trenutku prepričana, da sta pripravljena pomagati Nini v enaki meri kot Tilnu. Patrick je šele zdaj opazil, kako lepo je bilo dekle.

Njen čudoviti okrogli obraz so krasile nenavadno velike temno rjave oči. Njene polne živo rdeče ustnice niso potrebovale šminke. Pravzaprav sploh ni bila naličena. Imela je dolge svetlo rjave lase, ki so bili najbrž naravne barve. Njenega nasmeha sicer ni videl, bil pa je prepričan, da je prisrčen in nalezljiv. Bila je naravno lepa in gotovo bo zrasla v pravo lepotico.

Patrickov obraz je dobil prijetnejši in zaupljivejši izraz.

»Kar povej, Nina. Lahko si prepričana, da si varna in da ti odslej ne more do živega nihče na tem svetu.«

Prvikrat se je na Nininem obrazu pojavil majhen nasmešek: »Ravno tako bi Tilen rekel … Res ste točno taki, za kakršnega vas ima Tilen.«

Prijela je skodelico čaja in naredila požirek.

»Najboljše, da povem od začetka, torej od dne, ko se je pričela šola.

 

***

Prvi srednješolski dan, dan, ko odpira novo poglavje v življenju, dan, ko  pravzaprav zapustimo otroštvo in stopimo naproti odraslemu svetu. Odločila sem se za Srednjo ekonomsko in trgovsko šolo v Novi Gorici. Ne vem, zakaj sem jo izbrala. Mislim, da zato, ker je tam gimnazija, le da nimajo fizike. Že zjutraj, ko smo stali na dvorišču in čakali, da nas kdo povabi noter, sem opazila Tilna. Bil je drugačen od ostalih. Ni deloval plaho in zaskrbljeno. Pač pa je dajal videz nekoga, ki komaj čaka, da bo hodil v šolo in nabiral nova znanja. Takih pa na prvi šolski dan ni veliko. Pravzaprav je bil Tilen edini tak tam. Končno nas je prišla iskat razredničarka Ines. Odpeljala nas je v razred in pričela na tak način, kot nismo pričakovali. Prvi teden je bil res nekaj posebnega. Imeli smo spoznavni teden, ko smo spoznavali šolo in sošolce. Ni bilo pouka. To pa je bila zelo lepa in dobra izkušnja. Tako smo že v prvem tednu spoznali stvari, ki jih sicer učenci spoznavajo celo leto ali pa celo še dlje. Naša razredničarka Ines je bila res mojstrica v tem. Že takoj prvi dan smo veliko govorili o sebi in o tem, zakaj smo se odločili za to šolo in kaj nameravamo početi v življenju. Odgovori so bili suhoparni in nezanimivi, dokler ni prišel na vrsto Tilen.

»Jaz pa želim postati tak kot moj stric Patrick. On se večino časa ukvarja z ekonomijo. In je zelo uspešen pri svojem delu. Nima samostojne obrti, a mu je obljubljeno, da če bo uspešen, bo podjetje nekoč njegovo. In moja želja je, da takrat prevzamem Patrickovo mesto. Zato sem se odločil, da bo ekonomska gimnazija ravno tisto, kar potrebujem, da zapolnim Patrickovo mesto.«

Tilnov govor je bil najprepričljivejši od vseh. Je pa res, da smo se zaman trudili, da bi izvedeli, s kakšno vrsto ekonomije se ukvarja stric Patrick. Prav tako sem v naslednjih dveh dneh izvedela, da je Patrick zamejski Slovenec, torej živi v Gorici, šola pa se pri nas. To me je takoj navdušilo, saj je pomenilo, da imava isto pot do šole. Sama stanujem na Streliški poti, on pa na Vii Ballili, tako da skupaj pešačiva do križišča pri nočnem klubu Mona Liza. Že takoj drugi dan sva skupaj pešačila. No, z nama sta bili tudi najini sošolki Erika in Valentina, ki sta jo mahali na vlak. Tako smo sčasoma postali zelo dobri prijatelji in najbolj prepoznavna druščina v razredu. Najbolj sem izstopala jaz, saj sem le jaz govorila z goriškim naglasom. Oni trije pa so mlatili kot zapriseženi Kraševci. Tako sem tudi v prvem tednu izvedela, da je njegov oče Žan podjeten gostilničar, njegova mama Urša pa zdravnica v šempetrski bolnišnici. To je pomenilo, da ima zelo uspešne starše in nikakor mi ni bilo jasno, da mu je vzornik stric, ki se ukvarja z ekonomijo. Toda Tilen se je ob teh opazkah le skrivnostno nasmehnil.

 

***

Začetni teden je hitro minil in začelo se je resno delo v šoli. Vsi štirje smo bili kar uspešni in naše prijateljstvo se je krepilo. Mene pa je Tilen vedno bolj privlačil. Očitno tudi jaz njega, saj sva se na prvem šolskem plesu dobila skupaj na plesišču. Nekaj časa sva plesala, nato pa je zaigrala Unchained melody. In to je bilo dovolj. Ko me je nežno objel in zazibal v ritmu, sem spoznala, da med nama vlada globoka ljubezen in ne le prijateljstvo. Takrat sem si želela, da bi tisti trenutek trajal večno. Počutila sem se kot Demi Moore v filmu Duh.

Od tistega dne naprej ni bilo več tako kot prej. Erika in Valentina sta opazili najino ljubezen in sta se vljudno umaknili. Tako sva večino prostega časa preživljala sama. Najprej sva le uživala najino ljubezen, kmalu pa si začela deliti tudi največje skrivnosti.

Sama jih pravzaprav nisem imela veliko, medtem ko je bil Tilen prava zakladnica skrivnosti in želja. Nekega dne, ko sem ga spet pohecala z ekonomijo strica Patricka, mi je dejal: »Jutri bova obiskala strica Patricka in teto Lindo. Videla boš, kako čudovita človeka sta.« In tako sem vaju spoznala. A po tistem obisku mi ni bilo nič bolj jasno, s čim se pravzaprav stric Patrick ukvarja. Toda že pogled nanj je kazal na to, da z ekonomijo nima velike zveze. Ker sem nenehno vrtala vanj, mi je Tilen počasi le izdal svoja skrivna razmišljanja.

Vedel je, da njegovo življenje ni takšno, kot so mu ga predstavljali. Njegov oče je na nerazumljiv in sumljiv način postal gostilničar. Prav tako je vedel, da sami nimajo toliko denarja, da bi lahko imel svojo picerijo v Trstu, Sežani in sedaj v Novi Gorici. Prav tako mu je bilo zelo sumljivo to, da je njegov oče večinoma v Italiji in da pravzaprav ne pozna nobenih njegovih sorodnikov. Spoznal je le don Antonia, ki naj bi bil očetov stric. Toda videl ga je le nekajkrat. Don Antonio je bil sicer zelo prijazen, vendar tudi skrivnosten. Opazil je tudi, da je očetu neprijetno, ko je bil don Antonio pri njih. Nekoč pa je slišal pogovor med očetom in stricem Patrickom. Govorila sta o neki družini, poslu, ilegali in podobnem. Tako je Tilen izvedel, da je don Antonio boter v eni izmed mafijskih družin in da je stric Patrick eden izmed njegovih vodilnih gangsterjev. Prav tako je izvedel, da je njegov oče poštenjak, ki ga don Antonio podpira in ga drži daleč proč od svojih poslov. Toda v Tilnovih očeh je postal stric Patrick junak, oče pa nepomembnež. Od takrat naprej si je Tilen zastavil cilj, da postane takšen kot stric Patrick – pomemben in ponosen človek, ki vzbuja strahospoštovanje. Nanj ni nikoli gledal kot na kriminalca, pač pa kot na junaka.

Ko je to menda nekoč omenil tebi, Patrick, je dobil jasen odgovor, da temu nasprotuješ in da je edina prava pot v življenju takšna, kot jo je izbral njegov oče. Ta odgovor ga je zelo prizadel, vendar pa ga ni odvrnil od njegovega namena.

 

***

Večino prostega časa sva preživela v baru Splendid. Vsi natakarji so naju že poznali, saj sva bila redna gosta. Takoj ko sva se usedla, so nama že prinesli najin jagodni sok in kakav. Tam sva izkoristila čas za najine intimne pogovore, načrtovanja in razmišljanja. Potem pa sva se po navadi peš odpravila po Erjavčevi ulici proti domu. Tam pri Mona Lisi sva se poljubila in nadaljevala vsak svojo pot. Prav tako sva se zjutraj tam dobila in skupaj odšla v šolo. Včasih sta se nama pridružili tudi Erika in Valentina, saj smo kljub najini ljubezni ostali dobri prijatelji.

Tako je bilo vse do tistega dne, ko naju je pred barom Splendid zaustavil visok, suh in starejši človek. Bil je bolj temne polti, črnih las, vendar zelo lepo oblečen. Predstavil se je kot Valentin in naju prosil za trenutek najinega časa. Imela sva čas, zato sva privolila. Stopili smo v Caffe Dom.

Usedli smo se za mizo v vogalu, tako da smo bili daleč od vseh radovednih oči in ušes. Oba s Tilnom sva nestrpno čakala, kaj nama bo uglajeni neznanec povedal. Pa ni rekel ničesar, vsaj dokler nismo dobili naročene pijače. Takrat pa je Valentin naredil dolg požirek piva in pričel: »Kot sem že rekel, moje ime je Valentin. Dobil sem zelo občutljivo nalogo. Toda najprej nekaj razčistimo. Prej kot se karkoli dogovorimo, mi morata zagotoviti, da to ostane med nami tremi. Tilen, če izgovorim don Antonio, potem veš, o čem gre?«

Tilnova ležernost je v tistem trenutku, ko je slišal don Antonio v trenutku izginila. Na obrazu se je takoj pojavil radoveden izraz, oči so se mu zasvetile. Takoj se je iz pol ležečega položaja pravilno usedel, se s komolci naslonil na mizo in se z glavo približal Valentinu.

»Seveda vem, za kaj gre, toda kako Vi to veste?«

Valentinu se je pojavil nasmešek na obrazu. Pravzaprav se mi je zdelo, kot da bi se mu v tistem trenutku odvalil kamen od srca, vendar si tega nisem znala razložiti. Valentin je nadaljeval z veliko tišjim in skrivnostnejšim glasom.

»No, ker vidim, da vsi vemo, za kaj gre, bom poskušal biti čim krajši in jedrnat. Don Antonio potrebuje tvojo pomoč in uslugo, zato je mene izbral za posrednika, saj razumeš, da take stvari ne dela neposredno.«

Toda takrat je Tilen takoj vskočil v besedo. 

»Počasi, počasi. Zakaj pa je don Antonio poslal Vas in ne strica Patricka? Nekaj tule ni v redu.«

»O, pa še kako je v redu. Don Antonio je seveda najprej izbral Patricka, toda ta je bil odločno proti temu, da izkoristijo tvojo pomoč. Takrat pa se je don Antonio navidez strinjal s Patrickom, toda ta zadeva je pomembnejša, kot pa Patrick lahko to razume. Zato se je don Antonio odločil, da bom jaz posrednik in bo tebe vseeno prosil za pomoč. Saj veš, da bo njegova hvaležnost nepopisna. Preden pa nadaljujem, mi moraš odgovoriti, ali si pripravljen pomagati in molčati o tem ali ne. Prav tako pa moraš vedeti, da ne gre pravzaprav za nič nevarnega.«

Tilen se je zvrnil nazaj na naslanjač in nekaj časa premišljeval.

»Tilen, ne vem, če je to pametno, saj tipa sploh ne poznaš …,« sem mu odločno rekla.

Takrat pa se je Tilen spet naslonil na mizo in se obrnil proti meni.

»Eh, Nina, ti še marsičesa ne razumeš … Vem, da je Patrick proti in to je zadosten dokaz, da verjamem gospodu Valentinu. Saj veš, da je to moja največja želja in to, da bi odklonil prošnjo don Antoniu, bi zame pomenilo konec mojih sanj. Če imaš pomisleke, potem se od tega odmakneš.« Vedela sem, kaj bi ta odmik pomenil. Zato sem le nemo odkimala z glavo. Odločena sem mu bila slediti, ne glede kako se bo odločil. Tilen pa se je takrat nagnil proti Valentinu.

»Vsekakor bom pomagal don Antoniu in bom o tem molčal. Imate mojo besedo. Torej le z besedo na dan.«

Valentin se je še slajše nasmejal kot poprej.

»Zelo me veseli, da si se tako odločil. Prav gotovo ti don Antonio nikoli ne pozabi in te primerno nagradi. Torej preidimo k poslu …«

Valentin seže z roko v žep in iz njega izvleče majhna ključka ter ju postavi pred Tilna na mizo.

»Torej takole … Vsak dan hodiš iz Italije v Gorico. To tvoje sprehajanje je tako nevpadljivo, da si idealen za izvedbo te naloge. In sicer je tvoja naloga je, da greš vsak dan na italijansko pošto, tisto, ki je ob baru Elliot. Gotovo poznaš, saj je zelo blizu tvojega stanovanja. Tule imaš ključ poštnega predala. Iz njega vzameš ovojnico in jo preneseš na slovensko stran. Ko utegneš, med malico ali pa po pouku, pustiš ovojnico na goriški pošti, tisti tam pri avtobusni postaji. Ovojnice ne smeš odpirati. Ne skrbi, ni nič nevarnega ali prepovedanega v njej. Notri so le neke kemikalije, ki jih potrebujejo pri izdelavi parfumov. Če te kemikalije pridejo po tej poti v Slovenijo, potem prihranimo veliko denarja. Nič nevarnega, vendar velikega pomena za don Antoniov posel.«

 Šele takrat sem opazila, kako se Tilnu svetijo oči. Na obrazu je imel izraz zmagoslavja. Takoj sem vedela, da bo nalogo brezpogojno izpolnil. Pa tudi mene je Valentin prepričal, da gre pravzaprav za nedolžne pomoč, ki bo nekoč bogato poplačana.

»Seveda bom nalogo opravil brez pomisleka. Povejte don Antoniu, da se lahko zanese name in da ga ne bom razočaral. Toda kaj pa če se kaj zalomi ali spremeni? Kako vas najdem?«

Takrat pa je z Valentinovega obraza izginil nasmešek.

»Jaz bom našel tebe in nič ne skrbi. Nič se ne bo zalomilo. Le nikomur ne smeta o temu nič povedati. Posledice bi bile katastrofalne. Tako za vaju in za vajini družini.«

Ko pa je to izrekel, sem se prestrašila. V trenutku sem si premislila in najraje bi Tilnu rekla, naj pove, da tega ne bova počela, saj je tip izrekel neposredno grožnjo. Toda izraz na Tilnovem obrazu je pričal o nasprotnem. Deloval je srečno in ponosno, zato sem bila raje tiho. Bi se že kasneje pogovorila z njim.

»Aja, da ne pozabim. Don Antonio mi je naročil, naj vama dam nekaj denarja, tako da bosta imela za morebitne stroške …«

Takrat pa ga Tilen prekini: »Ne potrebujeva denarja. V čast mi bo, da lahko pomagam don Antoniu.«

Tedaj Valentin vstane od mize in reče: »Prva pošiljka te že čaka. Jezik za zobe in naredi, kot smo se zmenili, pa bo vse v redu.«

S temi besedami se je Valentin poslovil in kar nekaj časa ga nisva več videla …

Nekaj minut sva sedela čisto tiho, vsak je bil zatopljen v svoje misli. Nato pa sem le spregovorila:

»Veš, Tilen, ne vem, če sva se pravilno odločila. Si slišal tipa? Naravnost je grozil nama in najinima družinama. Strah me je.«

Toda Tilen je odgovoril s pomirjujočim glasom:

»Glej, Nina, to je običajno med tako vrsto ljudi. Ne jemlji tega kot grožnjo. Pa saj ti je povedal, da ni nič nevarnega. Strah pa je tudi mene. Vendar vem, da ko bova enkrat to opravila, potem bo veliko lažje. Saj mi boš stala ob strani, kajne?«

Prijela sem ga za roko, ga pogledala v oči in rekla:

»Seveda bom, nič ne skrbi, bova že nekako. Le da izpolniš svoje sanje.«

»Potem pa nič ne čakajva. Pojdiva pogledat, kaj naju čaka.«

Prijel me je za roko in me vlekel iz bara.

 

***

Z roko v roki sva odšla čez Bevkov trg do avtobusne postaje.

»Poglejva najprej poštni predal na naši pošti. Stekla sva čez prehod za pešce proti nebotičniku in od tam naravnost do pošte. Ustavila sva se šele pred stopnicami. Od tam pa sva počasi odkorakala v stavbo. Poštni predali se nahajajo na levi strani. Zavila sva naravnost k njim. Tilen je vzel ključ in odklenil poštni predal številka deset. Bil je seveda prazen. Pa saj ni važno. Le da sva vedela, kateri ključ in kateri poštni predal bova uporabljala. Ozrla sem se, če naju kdo opazuje in naju čudno gleda. Toda nihče se za naju ni zanimal. Le uslužbenka za okencem naju je na kratko pogledala, se nama nasmehnila, potem pa se je  posvetila naslednji stranki. Izstopila sva iz pošte.

 

***

»No, tole tukaj ne deluje zapleteno. A greš z mano tudi tja na italijansko stran, da skupaj pogledava za kaj gre?«

»Seveda grem in pričakujem, da mi tam v baru Elliott kupiš kos pice. Pošteno sem že lačna. In če že zamudim kosilo po tvoji krivdi, potem me vsaj nahrani.«

Tilen se je le zasmejal. Prijel me je za roko in počasi sva se napotila navzdol po Erjavčevi ulici proti italijanski strani. Pred najino šolo sta se nama pridružili še Erika in Valentina, ki sta naju zabavali tja do odcepa na železniško postajo.

»Sedaj pa vaju zapuščava, golobčka. Lepo izkoristita popoldan,« se je zasmejala Erika.

»Vidim, da gresta oba na sosedovo. Upam, da te pelje vsaj na košček pice. Uf, ne smem niti pomisliti na hrano, tako sem lačna!« se obrne Valentina proti nama, nato pa steče za Eriko.  

Midva pa sva nadaljevala pot skozi zapuščen mejni prehod naravnost po Vii del San Gabriele. Ta ulica mi ni bila nikoli preveč všeč. Večinoma je natrpana s parkiranimi avtomobili. Po desni stani stojijo hiše kot v vojašnici in nimaš občutka, da bi kdo tam živel. Leva stran pa je nekoliko boljša, saj so tam dvorišča, pa tudi drevored  na pločniku je lepši kot na desni strani. Pravzaprav srečaš zelo malo ljudi, saj tam ni nobenih trgovin. Nekako neprijetno se počutim tam. Tako je vse do konca ulice, kjer je majhno krožno križišče. Tam pa se zadeva spremeni. Seveda je ravno tako natrpano z avtomobili. Je pa videti veliko več ljudi. Na tam krožišču sva zavila v Vio Balillo, ki pa mi je veliko bolj pri srcu. Klasična stara ulica. Ozka, obdajajo jo visoke stavbe, v katere lahko vstopiš le skozi velika, starinska, lesena vrata.  Ulica je enosmerna in natrpana s prometnimi znaki, ki prepovedujejo parkiranje in ustavljanje, a je tako, kot da jih ni. Avtomobili so parkirani povsod, tako da mi ni jasno, kako lahko sploh pridejo tam mimo. Po ulici ne srečaš veliko ljudi, saj tam ni trgovin. Je pa res, da je ulica prepojena z dišavami, ki prihajajo iz kuhinj stanovanj. Mirno lahko tudi poslušaš pogovore, prepire in družinske razprave. Všeč mi je to, ker tam to pravzaprav nikogar ne moti. Skoraj na koncu ulice na desni strani na številki trinajst pa stojijo velika, lesena vrata s kovanim okrasjem preko stekel. Vrata se nahajajo v kamnitem oboku, ki priča o starosti zgradbe. Nad njimi pa je okno, po katerem vidimo, če je pri Tilnu kdo doma. Če so doma, je po navadi na stežaj odprto, skozenj pa se vedno sliši glasba. Takrat pe bilo okno seveda zaprto, saj sta imela Žan in Urša veliko dela v službi. S Tilnom sva šla mimo njihovega stanovanja naprej proti koncu ulice. Tam stoji bar Elliott, kjer s Tilnom velikokrat popijeva kavo. Imajo pa tudi najboljšo pico v italijanski Gorici, saj si jo zato tudi tam večkrat privoščiva. Ta bar tokrat ni bil najin cilj. Naprej od njega je ''poste Italiane'' ─ italijanska pošta. Tja sva bila tisti dan namenjena. Stavba je skromnejša kot pošta pri nas. Je velika bela stavba z nekaj nadstropji, ki so jih krasile bele polknice, ki pa so večinoma zaprte, kot bi bilo vse skupaj zapuščeno. V pritličju, ki je bilo namenjeno pošti, pa so bila preprosta steklena vrata,  nekaj oken s senčili pa je dajalo vtis, da ne gre za stanovanje, ampak za urad. Čeprav je pred pošto prepovedano parkiranje, se moraš vseeno prebiti med avtomobili do vrat. To, da gre tu za pošto, lahko vidimo šele, ko pridemo do vrat, čeprav je na levi strani vrat velik rdeč poštni nabiralnik, na levem vogalu stavbe pa je visoko postavljena tabla PT. No, kakorkoli, vstopila sva. Bilo je prazno. Izza pulta se je zaslišal le zdolgočaseni »buongiorno«. Uradnik je dvignil poglej izza časopisa in ga takoj spustil. Nama je to ustrezalo. Ozrla sva se po prostoru in na desni strani zagledala poštne predale. Stopila sva do njih, poiskala sva poštni predal številka sedem. Tilen je vzel ključ in ga odklenil. V njem je ležala bela ovojnica. Ni bila debela in na njej ni bilo nič napisanega. Le pod prsti si lahko začutil, da vsebuje nekaj praškastega. Tilen je ovojnico brez besed pospravil v šolsko torbo. V poštnem predalu pa je bilo tudi deset evrov, na enem je bil s sponko pripet listek. Na njem je pisalo Za pijačo. Seveda sva vzela tudi to, zaprla predal, pozdravila in odšla.

            Usedla sva se pred barom Elliott in naročila vsakemu košček pice in pijačo. Pogovor pa nama sploh ni stekel. Bilo naju je preveč strah. Pojedla sva in se odpravila.

            »Tilen, strah me je, rada bi, da me pospremiš domov,« sem prestrašeno rekla.

            »Seveda te bom pospremil domov. Tudi kuverto bom odnesel naravnost tja, kamor moram. Tako da bo naloga končana,« je potiho rekel Tilen.

            »Brez skrbi, saj pojdem s teboj, saj sem ti obljubila, da bova to skupaj počela.«

            Prijela sva se za roko in se pogumno napotila proti Novi Gorci po isti poti. V krožišču je stal »carabiniere«. Stisnilo me je pri srcu. Toda Tilen je le močneje stisnil mojo roko in pogumno sva šla mimo njega. Niti s pogledom naju ni oplazil. Kot da naju ne bi bilo. Tudi ko sva prečkala nekdanji mejni prehod, sem občutila strah. Ne vem, zakaj, saj tam bi bilo nikoli nikogar. Pa je tudi tam vse srečno minilo. Od tam  navzgor po Erjavčevi cesti pa do avtobusne postaje sva kar krepko pospešila. Čez prehod za pešce pri nebotičniku sva že tekla. Potem pa sva se pred pošto tako kot prej ustavila in mirno vstopila. Tam sva ovojnico položila v poštni predal in odšla naravnost v bar Splendid. Šele tam sva prvič spregovorila.

            »No, pa saj ni tako težko,« sem izdavila.

            »Ja,« je rekel Tilen. »Pravzaprav nič posebnega.«

            Naslednji dan pa sva taktiko spremenila. Ovojnico sva na italijanski pošti dvignila po pouku, nato je do naslednjega dne čakala v Tilnovi torbi. Nato pa sva jo naslednji dan, ponavadi med malico, skupaj odnesla na našo pošto. Prvih nekaj dni naju je bilo še strah, potem pa je ta izginil. Najino početje je postalo že navada. To sva opravljala tako kot vsa ostala vsakdanja opravila. Občasno naju je v poštnem predalu čakal tudi kak »desetak« ali »dvajsetak«, ki sva ga seveda takoj porabila.

 

***

            Valentina sva prvič videla šele po mesecu dni. Nekega dne se je kar pojavil tam pred nama v parku blizu avtobusne postaje, ko sta se vračala s pošte.

»Pozdravljena. Le toliko, da vesta, da vaju imam na očeh. Zelo zadovoljen sem z vama, prav tako pa tudi don Antonio. Sporočil je, da naj ti rečem, Tilen, da ti bo to stokrat povrnil. Le tako naprej, mladina!«

Kakor hitro se je pojavil, tako hitro je tudi izginil. Uspela sem videti le, da se je usedel v črnega BMW-ja, v katerem so sedele še kake dve ali tri gorile. Spet sem dvomila in to zaupala tudi Tilnu. A tokrat se je on le nasmejal in dejal:

 »Sedaj pa res pretiravaš. Pa ja vidiš, da ne more biti nič narobe. Najpomembneje je, da je don Antonio zadovoljen.«

Tako se je najino početje nadaljevalo skoraj celo leto, do tistega ponedeljka pred štirinajstimi dnevi. To je bil tisti ponedeljek, ko je Patrick obiskal Tilna. Toda po čudnem spletu okoliščin je ravno takrat Tilen govoril z Valentinom. Najprej sem Patricka sama opazila in takoj opozorila Tilna in Valentina, da se približuje stric Patrick. Opazila sem grozo v Valentinovih očeh, ki je takrat le zasikal:

 »Da ne črhneta niti besedice!« in takoj izginil.

Sedaj vem, da je Patrick Valentina takoj prepoznal, saj je pritekel do naju.

»Kaj za vraga pa imata s tem tipom?«

Njegov grozeč in jezen glas naju je kar šokiral. Zelo sva se prestrašila. Jaz nisem mogla do besede, Tilen pa je le nekako uspel nekaj izdaviti.

»O čem pa govoriš? Človek je le vprašal za pot do igralnice Perla.«

Takrat sem v mislih molila, da bi Patrick pogoltnil to, kar mu je Tilen natvezel. In bila sem uslišana. Patrick je videl, da naju je s svojim izpadom prestrašil in naju je zato odpeljal v bar Splendid na pijačo. Tam je poskušal opravičiti svoj izpad in popraviti napako. Pričel nama je pripovedovati zgodbo.

»Dovolj sta že velika in mislim, da je čas, da izvesta resnico, ki bi jo morala že poznati. Če bi jo poznala, potem bi lažje razumela, zakaj sem prej imel tak izpad. Tilen, vem da že dolgo sumiš, da se ne ukvarjam s poštenimi posli. Res je tako, nisem poštenjak, nikoli nisem bil in nikoli ne bom. Kar pa ne velja za vse ostale v naši družini. Zelo dolga zgodba stoji za tvojim očetom, Lindo in Uršo. Zanjo boš že izvedel. Dovolj je, da veš sedaj, da je bil tvoj oče v nasprotju z zakonom, toda našel je moč in način, da se spremeni. Postal je pošten, plemenit in časten človek. In vsi skupaj želimo, da tak postaneš tudi ti. Prepričan sem, da veš, kdo in kaj je don Antonio. Vem pa, da ne veš, kako razmišlja. Recimo, da je v poslu tako globoko, kot sem sam in da zanj ni več druge poti. Je pa res, da se je don Antonio zaobljubil, da pomaga Žanu, Urši in pa predvsem tebi, da ostaneš poštenjak, se izšolaš in zaživiš častno in pošteno življenje. Tega si tudi sam najbolj želim. Zato pa sem proti temu, da sem ti za vzor. Pravi vzornik v tvojem življenju bi moral biti tvoj oče in ne jaz in don Antonio. In s slednjim smo dogovorjeni, da to tudi uresničimo.«

Takrat sem videla, da se je v Tilnu nekaj premaknilo. Sama sem takoj spoznala, da naju je Valentin prevaral. In mislim, da je tudi Tilen v tistem trenutku to spoznal.

»Tisti človek, ki vaju je spraševal za pot, je zelo slab človek. Zato sem tako reagiral, ker sem mislil, da hoče kaj drugega od vaju. Ne smeta biti huda name, saj sem vaju hotel le obvarovati …«

Pogovor se je potem vrtel okoli družinskih zadev, toda njegova zgodba je na naju s Tilnom pustila velike posledice. Ko je Patrick odšel, sva ostala sama. Čas je bil za resen pogovor.

»Tilen, kaj misliš o tem, kar je povedal Patrick? Ne vem, ali ti bo to všeč, toda jaz verjamem Patricku in mislim, da je najboljše, če odnehava.«

Tilen pa je le tiho zrl predse in nato zavzdihnil:

»Danes sem izvedel veliko stvari, ki situacijo postavijo v novo luč. Nikoli ne bi pomislil, da je bil moj oče kriminalec. Prav tako ne morem verjeti, da je za njegovo poštenost odgovoren prav don Antonio. Če je to res, potem naju ta Valentin vleče za nos. Morda pa se Patrick moti in mu don Antonio ni povedal resnice … No, to pa bova izvedela le na en način. Prepričati morava Valentina, da mi omogoči razgovor z don Antoniom.«

»Toda kako bova poiskala Valentina?« sem ga začudeno vprašala.

Tilen pa se je le zasmejal:

»Tako kot je sam rekel. Poiskal naju bo, ko bo šlo nekaj narobe. Torej, ovojnica bo ostala tam, kjer je in do nadaljnjega ne bo prenosov. Zadevi morava priti do dna.«

Strinjala sem se s to idejo in naslednjih nekaj dni nisva prenašala ovojnic. In res se je v petek spet pojavil Valentin. Stal je tam nasproti naše šole in nama s kretnjo pokazal, da moramo skupaj na pijačo. Vedela sva, kaj to pomeni. In po pouku sva zavila naravnost v Caffe Dom. Že takoj sva opazila, da Valentin sedi pri mizi v kotu. Že od daleč je bil videti besen. Počasi sva se mu približala in se usedla. Takoj se je začela pridiga. Skozi zobe je jezno in pridušeno sikal:

»Kaj za vraga pa se gresta?! A vesta, kolikšno škodo povzročata? Don Antonio je zelo zelo razočaran in jezen.«

Takrat pa je Tilen pogumno vskočil v besedo:

»No, potem pa naju odpelji k don Antoniu, da mu sama pojasniva, za kaj gre …«

Valentin se je začel kar tresti od jeze.

»Sem vama povedal, da se don Antonio z vama ne bo pogovarjal. Vse, kar morata vedeti, vama lahko povem jaz. Naredila sta že veliko škode in hočem, da od jutri dalje ponovno steče posel, sicer se bomo drugače pogovarjali.«

Tilen pa je tokrat mirno odvrnil:

»Poslušaj, Valentin. Niti ena ovojnica ne bo prenesena, dokler ne govorim z don Antoniom. Če naju ne moreš ti peljati k njemu, naju bo pa Patrick.«

Valentin je obnemel, zardel in jezno udaril po mizi. Nato pa je vstal in brez besed odšel iz lokala. Skozi steklo sva ga videla, kako v roki drži mobitel, nekaj vneto nekomu pripoveduje, maha z rokami in jezno stopa gor in dol pred lokalom.

Potem pa se je vrnil k najini mizi, se z rokama naslonil k nama ter Tilnu zabrusil v obraz:

            »No, dobila bosta svoj sestanek. V ponedeljek zjutraj ob sedmih se prikažita v gozdu Panovec pri zapuščenem lokalu. Tam bosta dobila odgovore na vsa vprašanja.«

            Za tem se je Valentin obrnil in brez pozdrava zapustil lokal. Spet sva s Tilnom ostala nekaj časa brez besed.

            »Torej Valentin le ni lagal. Dogovoril se je za sestanek in v ponedeljek se dobimo z don Antoniom. Stvari so bolj zapletene, kot sva mislila.«

            Toda jaz sem bila veliko bolj skeptična:

            »Mene pa Valentin vseeno ni prepričal.«

            »Pa saj grem lahko sam, če se bojiš.«

            »Nikamor ne greš sam. Če sva skupaj začela, bova tudi skupaj končala.«

            Takrat pa je Tilen tišje nadaljeval:

            »Veš, Nina, don Antoniu bom rekel, da bova prenehala s tem. Pogovor s Patrickom je tudi name naredil velik vtis. Sedaj ko mi je marsikaj jasno, si ne želim več postati takšen kot Patrick. Rad bi bil tak kot moj oče. Prepričan sem, da bo don Antonio to razumel.«

            Ničesar nisem odgovorila. Le prikimala sem in naslonila glavo na njegovo ramo. Nežno me je objel in poljubil na čelo.

 

***

            V ponedeljek zjutraj me je ob šestih trideset že čakal pred nočnim klubom Mona Lisa. Skupaj sva se odpravila proti dijaškemu domu in potem naprej proti gozdu Panovec. Po poti sva sestavljala razgovor z don Antoniom in kovala načrte za naprej. Nekaj minut pred sedmo uro sva bila že na dogovorjenem mestu. Nikogar še ni bilo tam. Nestrpno sva čakala prihod velikega črnega marcedesa italijanske registracije in seveda Valentinovega črnega BMW-ja. Kmalu sva zaslišala, da se približuje avtomobil. Namesto pričakovanega pa sta se pripeljala le dva bela audija. Zaustavili so se tik pred nama. Iz prvega avta je izstopil Valentin in še dva silaka, iz drugega pa ni izstopil še nihče. To naju je takoj začudilo. Valentin je pristopil naravnost k meni in me trdno prijel za roko.
            »Lepo, da sta prišla. Sem naravnost navdušen. Don Antonio ni uspel priti, pravzaprav sploh ne vem, če je nameraval priti, pravzaprav ga sploh ne poznam … Vem pa, da ne dovolim nikomur, da bi mi grozil. In vidva prav gotovo ne. Lepo sta nasedla in opravila veliko delo za nas. Kot vidim, ne bomo več sodelovali, zato je čas, da se poslovimo. V tem trenutku sta tista dva silaka zgrabila Tilna. Iz drugega audija pa so skočili še trije drugi. Valentin pa je navdušeno nadaljeval:

            »Baieti, nu un os, nu ar trebui să fie lăsate intacte! *«

Šele takrat sem opazila, da imajo audiji romunsko registracijo. Valentin je bil torej Romun in prav gotovo ni delal za don Antonia. Mislim, da sva v tistem trenutku oba s Tilnom spoznala, da sva se zapletla z romunsko mafijo. Takrat pa so silaki začeli pretepati Tilna. Na rokah so imeli rokavice, dva pa sta imela v roki tudi lesene količke. Dva sta ga držala za roke, ostali pa so ga tepli z rokami in količki. Hotela sem zavpiti, vendar me je Valentin zgrabil za vrat, tako da nisem mogla niti pisniti. Lahko sem le nemočno in nemo gledala. Solze so mi zalile oči in vse pred menoj je bilo megleno. Nisem mogla pomagati, toda Valentin me je držal za lase in za vrat ter me prisilil, da sem vse to gledala. Tilen je padel po tleh. Mislim, da je bil že nezavesten, saj je padel kot krpa. Ko je ležal, so pričeli z brcanjem. To so počeli zelo dolgo časa. Medtem pa mi je Valentin grozeče govoril v uho:

            »To čaka tudi tebe in tudi tvojo družino, psica, če samo kaj črhneš o tem, kar se je zgodilo! Vedno bom za tvojim hrbtom!«

Bila sem prepričana, da so ga ubili. Tilen je negibno ležal ves krvav. Takrat pa sem omedlela.

Ko sem se zavedela, ni bilo tam nikogar več. Le Tilen je še vedno negibno ležal nekaj korakov proč od mene. Pristopila sem k njemu in zaslišala njegovo hropenje. Takoj sem poklicala 113 in povedala, za kaj gre. Sedela sem ob Tilnu, ga držala za roko in jokala. Ko pa sem slišala sirene, sem takoj vstala in zbežala v gozd. Od tam sem opazovala, kako so Tilna na hitro oskrbeli, naložili v reševalno vozilo in ga odpeljali.

Zbežala sem domov in nikomur nisem povedala, kaj se je zgodilo. Nihče ne ve, da sem bila takrat poleg, tudi policija ne. Strah me je bilo komurkoli povedati, saj ne bi rada, da se to zgodi tudi meni in moji družini.

Žal mi je, da se je to zgodilo, vendar nisem mogla pomagati. Ne veste, kako hudo mi je.«

 

***

Linda je imela prav tako solzne oči kot Nina. Objela jo je in začela božati po laseh.
            »Vse bo še v redu, otrok moj …«

Patrick je bil neverjetno miren, toda bled kot zid.

»Si prepričana, da nihče drugi ne ve, da si bila tam, ko se je to zgodilo?«

»Prepričana, morda le Valentina in Erika kaj sumita, drugi pa gotovo ne,« je zaihtela Nina.

Patrick mirno vstane, vzame mobitel iz suknjiča, odide v park in se dolgo pogovarja po telefonu.

 


Se nadaljuje...

 

KARMEN MILUTINOVIČ

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič, prof. slovenščine

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko