Dijaški kotiček

  • kitba-tal-poezija_22

Varuhinja senc

Rok Mirt | 20.12.2012 | Komentarji 0
3. Akademija

»Ta zemljevid je zanič,« je bila Saša slabe volje. Hodili so že nekaj dni, pa še niso našli ničesar. »Potrpljenje, prijatelj moj,« je s filmskim glasom rekel Luka. Saša ga je hotela udariti, pa se je spotaknila in padla v sneg. Nad sabo so zaslišali glasen žvižg. »Nekaj smo našli,« se je oglasila Nala, ki je hodila spredaj. Eden od orlov, ki so krožili nad njimi, je priletel proti njej in njihova vodnica mu je nastavila roko. »Tja gremo,« je s prstom pokazala, ko je ptič spet odletel. »Je tam Akademija?« je upajoče vprašala Saša. Po nekaj dneh hoje bi dala vse, da bi jo že našli. »Ne vem, gotovo je nekaj,« je odgovorila vprašana. Hodili so še dobrih deset minut, nato pa so za ovinkom zagledali manjše jezero, na vzpetini nad njim pa je mogočno stala zgradba. Bila je tipična lesena, z valovito streho in več nadstropji. Nala je takoj počepnila v sneg. Ostali so jo z posnemali z nekoliko zamude. »Ne moremo kar noter,« je zašepetal Sjaubjorn, čeprav ga gotovo nihče ne bi slišal. »Če je Trior tam, bi nas gotovo začutil.«

»Vi ne morete, jaz pa lahko,« je rekla Nala.

»Pojdimo vsi,« je predlagala Neža.

»Bojim se, da bi padli v zasedo,« je vztrajal Sjaubjorn. Ker ni imel nihče boljše ideje, so se odločili, da pospremijo Nalo do vhoda in počakajo zunaj. Sledilo je še pol ure naporne hoje skozi sneg in nato še skoraj ura vzpona do vhoda. Stavba je bila videti zapuščena, čeprav je bilo verjetno preveč mraz, da bi ljudje sedeli zunaj. Ko so prišli do vrat, so se ta odprla. Prednje je stopil menih. Imel je obrito glavo, oblečen je bil v dolgo belo obleko, preko hrbta pa je imel pritrjeno nožnico, iz katere je gledala lepo okrašena katana, zlati zmaj z rdečo obrobo. Bil je nekoliko močnejše postave, toda kot so spoznali kasneje, izredno gibčen. Hodil je bos. »Dobrodošli!« jih je pozdravil. »Mojster vas že pričakuje.« Spogledali so se. »Ve, da prihajamo?« ga je nejeverno vprašala Neža. »O ja, že nekaj mesecev vas čakamo. Napovedal je, da boste prišli, ko zapade sneg. Prosim, sezujte se in mi sledite.« S temi besedami se je obrnil in počasi odkorakal.

            Ostali so se sezuli in čevlje pustili pri vratih, le Nala je svoje zimske mokasine, ki so bili podloženi z bobrovim kožuhom, spravila v svojo popotno vrečo. Za vsak slučaj. Nato so odšli za menihom. »Oprostite, kdo pa ste?« ga je vprašala Lara. »Saj res, nisem se predstavil,« se je spomnil. »Moje ime je Chan Ta Lu, na uslugo.« Odpeljal jih je naprej po širokem hodniku in skozi nekatera odprta vrata so videli jedilnico, pa nekakšno telovadnico, kjer je veliko menihov vadilo, nekateri s palicami, nekateri s pestmi, videli so nekoga, ki je nesel svečo v eno od sob in še druge stvari. Chan Ta pa je bil videti, kot da se ne ozira ne levo ne desno in le če bi ga res dobro pogledali, bi videli, da so le njegove zenice švigale v vse smeri. Prišli so pred velika lesena dvokrilna vrata. Njihov vodnik je potrkal in počakal. Čakali so skoraj pet minut, da je Saša postala kar nekoliko nestrpna. Končno so se vrata odprla. Vstopili so v manjšo dvorano, v kateri je gorelo nešteto sveč. Sredi nje je v lotosovem položaju sedel še nekdo. Oči je imel zaprte in očitno je meditiral.

»Pozdravljeni in dobrodošli! Moje ime je Lu Ma No. Sem vodja te akademije.« Ob besedi akademija, so vsi nekako otrpnili, toda vodja je že nadaljeval: »To ni akademija, ki jo iščete. Tista je skoraj tri ure hoda od tu ob vznožju gore Sinte. Tja je mogoče priti samo na en način ─ kot ujetnik. Sedite, povedal vam bom, kar vem. Chan, prosim te, prinesi nam čaj.« Nagovorjeni se je rahlo priklonil, odšel in zaprl vrata za seboj. »Pred nekaj meseci sem meditiral ravno tako kot sedaj. Začutil sem, da tema vstaja in počasi požira vse na svoji poti. Čutil sem, da prihaja vojna. Takrat sem vsem svojim učencem naročil, naj se urijo v vseh možnih veščinah. Toda videl sem še več. Videl sem pet oseb, zmožnih premagati to temo. Pet oseb, zmožnih interakcij z naravo okrog sebe in preoblikovanja elementov v orožje svetlobe. Vedel sem, da boste prišli sem, iskali boste temo. In ponujam vam vso pomoč, ki jo lahko dam, da se enkrat za vselej znebimo Akademije.« Govoril je z normalnim glasom, prav nič bolj glasno, toda slišati je bilo, kako iz njega vre neka moč. »Gospod Lu Ma No, rekli ste, da ste videli pet ljudi. No, mi smo samo štirje, zmožni tega,« je povedal Sjaubjorn. »In nimamo dovolj izkušenj. Ne znamo še uporabljati svojih moči, da bi lahko kar premagali temnega čarovnika.«

»Videl sem pet ljudi, ne motim se. Glede drugega pa ... Zato ste prišli. Pomagal vam bom. Naučil vas bom, kar vem. Začeli bomo jutri. Chan vam bo pokazal, kje boste nastanjeni.« Priklonili so se mu, kot se je prej Chan, in odšli skozi vrata. Pred njimi je stal Chan Ta Lu s čajem v roki. Odnesel je čaj v dvorano, nato pa se vrnil in jim pokazal njihove rezidence. »Oh, postelja,« je rekla Saša in se vrgla na blazino, ki je bila na tleh. Po treh dneh bivakiranja je bilo karkoli dobro. Soba je bila velika, večja kot samo za šest ljudi, toda v sobi je bilo samo šest blazin. »Čez pol ure bo večerja, prišel vas bom iskat,« je še sporočil menih, se priklonil in odšel. Vsi so komaj čakali, da se znebijo neudobnih oblačil. Na posteljah so bile halje, kakršne so nosili vsi rezidenti. Po pol ure, ko je Saša že skoraj spala, so šli na večerjo. Bila je izvrstna, prisotnih pa je bilo nad sto menihov. Nato so se kar zvrnili v postelje in spali, razen Nale, ki je najprej vse preiskala, nato pa nastavila nekaj »protivlomnih zaščit« v obliki vrvice, pokajoče vrečke in podobnega. Za vsak slučaj.

            Drugo jutro so se zbudili dokaj pozno. Toda ne prepozno za zajtrk. Nato  jih je Chan odpeljal v dvorano, kjer so prejšnji dan videli menihe, kako so vadili. Pridružil se jim je tudi mojster Lu. Najprej jih je naučil osnove delovanja čakre in jim ukazal, naj poskusijo začutiti svet okoli sebe. Treningu sta se pridružili tudi Neža in Nala; prva zato, da bi se tudi sama kaj naučila, druga pa ni hotela ostati sama. Sjaubjorn je bil prvi, ki je začutil zemljo. »Občutek imam, kot da mi teče skozi prste,« je povedal. Lara je šele po kosilu začutila ogenj v sebi. »Kot da gorim od znotraj,« je poskušala opisati. Nedolgo za njo je tudi Saša začutila, kot bi ji voda tekla po žilah. Neži se je zdelo, da čuti nekaj neoprijemljivega, toda tega ni hotela omeniti. Končno je tudi Luku uspelo in nadaljevali so z vajami. Po skoraj petih dneh so osvojili vse znanje, ki jim ga je bil mojster Lu sposoben dati. »Več vam ne morem pomagati, ostalo boste morali narediti sami,« je povedal. Lu, ki je bil kljub svoji starosti (kazal jih je vsaj petdeset) in temu, da je bil menih, izjemno spreten. V boju ga nihče ni mogel premagati celo z zavezanimi očmi.

            Prišel je dan odhoda. »Ko pride čas, se bomo spet srečali, do takrat bomo pripravljeni,« jih je nagovoril mojster in pokazal na ostal menihe. »In ne pozabite, ni orožje tisto, ki vam daje moč, ampak jo dajete vi, in črpate jo od znotraj. Zbogom!« S temi besedami so se poslovili. Chan Ta Lu jih je spremljal. Za to priložnost se je bolje oblekel in obul, nabavil pa si je tudi kapo, ki si jo je poveznil čez golo glavo. Hodil je prvi in videti je bilo, da pot odlično pozna, saj ni imel ne kompasa ne nobene druge naprave, ki bi mu pomagala. Celo Nala je morala priznati, da ima menih odlično orientacijo. Odšli so proti dolini. »V kateri smeri pa je tista druga akademija?« ga je vprašala Saša. Menih se je obrnil in pogledal v drugo smer. »Tja,« je s prstom pokazal. »Pod tisti hrib je Trior premaknil Akademijo. Spet se je obrnil in hodil dalje.

            Nihče ni slutil, da je Trior poslal nekaj svojih najboljših ljudi za njimi. Bili so na vzpetini nad druščino in gledali. »To so oni. Bili so pri tistem starem bedaku v templju,« je rekel njihov vodja Ciclus. »Sesujmo jih,« je še dodal in zamahnil z roko.

»Na stranišče moram,« je rekla Neža. »Takoj bom.«

»Počakal bom s teboj, v tem snegu se izredno hitro izgubiš. Nala, hodi kar naprej v isti smeri, dohiteli vas bomo,« je naročil poglavarki, ta pa se je pri priči obrnila in odšla v pravi smeri. Neža je šla za kup snega in opravila svoje. Takrat se je zaslišal glasen BUM. Greben nad njimi se je rušil! Sneg je začel z neznansko hitrostjo drveti proti ostali peterici, ki je nič hudega sluteč hodila naprej po poti. »HEEEEJ! LARA! SAŠA!« je kričala Neža. Toda že naslednji trenutek ni mogla nič več, saj je obležala v snegu. Dvignila se je pokonci in opazila, da jo je menih porinil v sneg. »Ostani tam,« je zaklical in izza ogrinjala potegnil meč, ki je bil očitno narejen po zgledu japonske katane. Šele takrat je pred seboj zagledala puščico, pred katero jo je rešil Chan Ta Lu. Nasproti mu je tedaj stalo pet ljudi v črnih ogrinjalih s kapuco. Ni bilo videti, da bi jih zeblo. »Dolgo se nisva videla, Chan Ta Lu,« ga je nagovoril sredinski. »An Ei,« je prezirljivo odgovoril. »Sam si kriv, ti si zbežal proč!«

»Saj nič ne obžalujem, naučil sem se več kot kadarkoli prej.«

Potem pa je sledilo še nekaj besed, ki jih Neža ni mogla razumeti, ker ni znala dovolj dobro kitajsko. Za trenutek je zavladala tišina, nato pa je An Ei dal kratko, odsekano povelje in ostali štirje  so napadli. Če bi Neža lahko sledila, bi si mislila, da je kot v kakšnem kung fu filmu. Skakali so eden okrog drugega, Chan Ta Lu pa se je moral braniti proti štirim sovražnikom. Eden mu je prišel preblizu in naslednji trenutek je ostal brez glave. Ko so ostali to videli, so se besno pognali nanj. Na to pa je čakal menih. Zadnji trenutek se je odmaknil, da sta dva izmed njih zabodla svoja meča drug v drugega, četrtega pa je vrgel čez ramo in ga zabodel. Nato je katano mirno obrisal in se zazrl proti svojemu sovražniku. »Torej se bova pomerila sama,« je ta prav tako mirno dejal. Izza pasu je potegnil meč in odložil lok ter puščice, ki jih je imel na hrbtu. Nekaj časa sta krožila eden okrog drugega, nato pa se je An Ei pognal nad meniha. Na njegovem mestu je Neža opazila identično kopijo. An Ei se je razdelil, podobno kot celice, ko se delijo. Ni mogla verjetni svojim očem. Chan Ta Lu je takrat že posekal prvega. »Res misliš, da me lahko premagaš s kloni, An Ei?« ga je posmehljivo vprašal. »Vidim, da te je stari bedak dobro izuril. Toda ne bolje kot mojster Trior.« An Ei se je pognal naprej in nekaj časa sta se mečevala. »Krokar si postal An Ei! Krokar! Kako si mogel!?« je sikal menih. »Postal sem močnejši, kot boš ti kdajkoli!« je kričal njegov nasprotnik. Takrat se je spotaknil ob svoj lok, ki ga je tako neprevidno odvrgel. Chan Ta Lu je bil takoj pri njem. Dvignil je katano, da bi ga pokončal, toda An Ei je hitro naredil svojega klona. Klon je nameril svoj meč proti Neži. »Ne boš!« Chan Ta Lu je skočil med Nežo in klona. »NEEE!« je takrat zakričala Neža. Menih je dobil več klonov, ko mu je šel meč skozi prsi. Kloni so se razblinili, on pa je padel na tla. »Očitno bo stari bedak spet ostal brez vodje Senc.« An Ei se je počasi bližal. »Sence ne potrebujemo vodje. Borimo se s srcem!« je povedal Chan Ta Lu. »Umri!« je zakričal razjarjeni in iz njegove roke je šinila senca. Ovila se je An Ei-ju najprej okrog roke, nato pa se je širila preko celega telesa. Menih je na kratko zamahnil z roko in An Ei se je, tako kot vsi njegovi, razblinil v dim, ki ga je kmalu odnesel veter. Takrat se je Neža pobrala. »Chan Ta Lu,« je zaklicala in skočila k njemu. »Neža, poslušaj. Umiram. Nič se ne da storiti,« jo je tolažil. »Lahko pa pomagaš mnogim drugim, lahko se pomagaš znebiti tistih, ki so res odgovorni, da je An Ei mrtev in da bom kmalu tudi jaz. Daj mi roko. Mojster je imel prav, pet ljudi.« Neža je začutila, kako ji nekaj leze po roki. »Senca. Senca ima mogočno energijo. Uporabi jo, Neža. Se spomniš, kako je mojster učil ostale? O čakri? Od sedaj naprej imaš čakro sence.«

»Chan Ta Lu, kaj ...« je začela Neža, toda menih jo je prekinil: »Ne...ža ... Usta...viti ... jih ... mora...te ...« Takrat mu je glava omahnila. Bil je mrtev. Neža je pogledala okrog sebe in postalo ji je slabo. Nikjer ni bilo nikogar, sama sredi zasnežene pokrajine z mrtvim menihom. Kako se je sploh zapletla v to? Nemogoče. »Ko bi bili vsaj drugi ...« je pomislila in hipoma skočila pokonci. Gledala je v smer, kjer jih je nazadnje videla, toda ni bila prepričana, kje je to sploh bilo. Pokrajina je izgledala popolnoma enaka. Videla pa je, kje se je udrl plaz in poskušala najti karkoli, obleko, nahrbtnik, karkoli. »Očitno smo prepozni,« je zaslišala glas za seboj. Hitro se je obrnila in za seboj zagledala mojstra Lu Ma Na in deset menihov. »Mojster ... On ... Chan ...«

»Vem,« jo je prekinil in jo objel. »Prepozno sem ugotovil. Začutil sem jih, toda prihodnost je bila zatemnjena, nisem vedel, kaj se dogaja. Nato sem ugotovil, da gredo za vami. Prišli smo, kolikor hitro smo mogli. Na žalost pa prepozno.« Pomignil je trem menihom, ki so si padlega tovariša oprtali na rame in počasi odšli proti templju. «Pridi z nami,« ji je ukazal mojster, ko je videl, kako zre proti mestu, kjer je nazadnje videla svoje prijatelje. Prijel jo je za roko in popeljal proti templju. Takrat se je izza oblakov prikazalo sonce in dajalo vedeti, da bo nekoč vse v redu.

 

Se nadaljuje ...

 

/* Opomba avtorja: Za lažje razumevanje zgodbe pred branjem priporočam knjigo Varuhi elementov */

 

 

Rok Mirt, Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

Mentorica Bojana Modrijančič Reščič, prof. slov.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko