Dijaški kotiček

  • images_19

Ali lahko danes zaupamo znanstvenikom?

Rok Mirt | 14.1.2013 | Komentarji 1

V današnjem času imamo ljudje za znanstvenike neke čudne, na pol nore ljudi, ki večino časa preživijo zaprti v raznih laboratorijih. Te karikature zelo spodbujajo tudi filmi in risanke, saj je glavni antagonist običajno nek nori znanstvenik, ki bi rad dosegel svetovno dominanco. Zato ni čudno, da otroci danes skoraj ne poznajo pomembnih znanstvenikov. Včasih slišijo po radiu ali vidijo na televiziji, da je neka njim neznana oseba, celo slovenskega rodu, prejela Nobelovo nagrado za to, pa za ono. Zakaj bi se kdo sploh zanimal za to? Kaj ni pomembnejši nekdo, ki se celo uro in pol podi za žogo? Malokdo pa pomisli, da brez znanosti in seveda znanstvenikov, ki so k temu prispevali, tega sploh ne bi bilo. Kako bi po radiu slišali, da je moštvo tega kluba v prijateljski tekmi premagalo drugo ekipo ali pa da se pande približujejo izumrtju?

            Ampak, ali so sami krivi? So znanstveniki premalo dostopni “navadnim smrtnikom”? V vsem svojem življenju sem spoznal le peščico takih ljudi in še to na neki posebni ekskurziji s šolo. To mi daje dvoje: Ali se jaz gibam v napačnih krogih ali pa znanstveniki ne preživijo veliko časa z nami. Verjetno vsakega po malem. S tem si človek potem ustvari lastno mnenje, ki ga težko spremeni. Moje je tako, da so znanstveniki in znanstvenice zelo pomemben del skupnosti, ki ogromno prispevajo k načinu življenja, ki ga poznamo. Znanost se kaže na vseh področjih, v medicini, v  komunikacijah, v prometu ... In vedno se razvija in premika nove in nove meje mogočega. K temu veliko pripomorejo vsi raziskovalci, znanstveniki (moška oblika je uporabljena za oba spola), zato je treba to spoštovati in podpirati.

            Včasih pa se človek le vpraša, na kakšen način pridejo do vseh teh rezultatov? Vemo, da so se v preteklosti dogajali grozljivi poskusi na ljudeh ali celo živalih. Kako pa je s tem danes? Tako pridemo tudi do glavnega vprašanja, ali lahko zaupamo znanstvenikom. Odgovor je da in ne. Moje načelo je, da lahko deloma zaupam poznanim, popolnoma pa nikomur. Lahko je človek še tak znanstvenik (ali znanstvenica), če ga (je) ne poznam, mu (ji) ne bom zaupal. Mislim, da mora vsak razmisliti s svojo glavo in celo podvomiti v stvari, ki se mu ne zdijo jasne. Že v šolah učijo stvari, ki so se v zgodovini izkazale za resnične. Malo kod pa svoje trditve podkrepijo z dokazi, nekateri učitelji pa celo zahtevajo, da se jim slepo zaupa. Podobno je, mislim, tudi v znanosti. Nekateri znanstveniki, pravi znanstveniki z vestjo, delajo v dobro vsega človeštva. Nekaterim pa gre le za osebne koristi, in takšni pravzaprav razvijajo naprave, izdelke, ki jih potem z dobrim oglaševanjem drago prodajajo. Takšni si, kljub temu da njihovo delo verjetno ni bilo enostavno, ne zaslužijo tega naziva. Ker ne poznam razmer v znanstvenih krogih, ne vem, pod kakšnim pritiskom se znajdejo ljudje, ki v teh krogih delajo. Ali ne morejo delati svobodno, jih omejujejo “višji”? Toda, niso s tem takšni kot mi? Ne nazadnje so tudi znanstveniki ljudje, ki so odvisni od drugih, od soljudi in narave. Prav tako gredo po delu na sprehod, prav tako morajo plačati račune ali pa preberejo dobro knjigo. Kar jih naredi človeške in človek se vedno lahko zmoti.

            Zaupanje pa je sploh v današnjih časih redkost. Ali naj bolj zaupam nekomu, zato ker je znanstvenik, ali pa zato ker mu lahko zaupam kot osebi. Po mojem drži to drugo. Dandanes je zaupanje vrednota, ki skorajda umira. In zakaj je tako? Saj smo sami krivi, ker kršimo obljube. Včasih je “častna” beseda veljala največ. Kdor se je ni držal, je izgubil svojo čast, brez nje pa ni hotel živeti.

Ali lahko danes zaupamo v strokovnost in moralnost znanstvenikov, pa tudi zdravnikov, farmacevtov in ostalih “doktorjev”? Dvomim. V današnjem svetu je kapital tisti, ki vlada vsemu.

            Zaupanje lahko pridobimo le tako, da se pred vsemi dokažemo. Da dokažemo, da smo pripravljeni delati dobro in pomagati sočloveku ter predvsem naravi. Naj bodo to znanstveniki in znanstvenice, študentke in študenti ali pa le otroci. In izobraženi ljudje so tukaj v samem vrhu. Zaupam v vas!

 

 

Rok Mirt, 4. letnik

Tehniški šolski center Nova Gorica

Elektrotehniška in računalniška šola

 

Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič

Komentarji

  1. Biokmetovalec | 15.1.2013, 10:18
    Zelo zanimivo. Sam vidim znanost kot otroka, ki bo odrasel takrat, ko bomo ljudje s pomočjo znanosti spoznali končno resnico o življenju.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko