Dijaški kotiček

  • 101_m_47

Zračni brodolom

Uroš Hladnik | 26.3.2013 | Komentarji 0

5. POGLAVJE:Spet na sončni svetlobi

Bil sem v gozdu, ki je bil prav tako zaraščen in težko prehoden kot gozd, v katerem sem zasilno pristal. Ogledoval sem si pokrajino, nato pa stopil nekaj korakov naprej in za velikim drevesom nekaj zagledal. Od vznemirjenja sem hitro stekel k njemu, nato pa obstal, kot bi se spremenil v kamen. Prišel sem na isto mesto, kamor sem strmoglavil, kajti pred mano je ležalo moje uničeno letalo. Od razočaranja sem se usedel, glavo sem sklonil proti tlom in sam sebe spraševal, ali je vredno, da se tako trudim za rešitev z otoka. Mar ne bi bilo preprosteje in enostavneje, da bi ostal v jami in živel tako kot starec. Izgubil sem voljo do svojega življenja, saj sem vedel, da za rešitev skoraj nimam možnosti.

Tako sem presedel kar nekaj časa, a sem se kmalu odločil, da bom poskusil nemogoče. Hotel sem uporabiti material iz uničenega letala in tako bi poskušal narediti svoje prevozno sredstvo, s katerim se bom rešil z otoka. Hitro sem vstal in začel brskati po letalu. Iz njega sem vzel sedež, krmilo, propeler, žice in kolesa, ki so bila zadnja uporabna stvar. Nato sem stekel v gozd in nabral nekaj dolgih bambusovih vej in velikih listov. Material je bil pripravljen in začel sem z gradnjo. Bambusove veje sem oblikoval v krila letala in trup, pod katerega sem namestil ……..      Kasneje sem pod krila v trup namestil sedež, na sprednji del letala pa propeler, ki sem ga povezal z elastično ovijalko, ki sem jo našel v gozdu.

Morda marsikdo od vas trdi, da propeler v letalu nima vloge, a nisem imel motorja, da bi ga poganjal. S trditvijo se povsem strinjam, takrat pa je bila moja ideja ta, da bom propeler ročno zavrtel in s tem navil tudi elastično ovijalko, nato pa bom propeler spustil in ovijalka se bo začela vrteti. Pri tem bo nastala sila, ki bo pognala propeler in letalo se bo premaknilo z mesta. Namestiti sem moral le še krmilo, ki sem ga z žicami povezal z repnimi površinami. Delovalo pa je tako, da ko sem ga povlekel desno, se je letalo nagnilo desno in tako zavilo, če sem krmilo obrnil v levo, je bil postopek ravno obraten.

Z gradnjo ta dan nisem mogel nadaljevati, kajti bližala se je noč, prav tako pa sem tudi jaz postajal utrujen od celotnega dne. Za večerjo sem si nabral nekaj sadežev, ki sem jih z užitkom pojedel, nato pa se odpravil k zasluženemu počitku. Noč je hitro minila in spet so me pozdravili prvi sončni žarki. Ravno sem hotel vstati, ko sem začutil veliko domotožje po domu in svoji družini. Hotel sem se vrniti domov, zato sem vedel, da bom ta dan dal vse od sebe, da dokončam letalo in tako pridem domov. Skočil sem na noge, pojedel nekaj sadežev, nato pa odhitel k mojemu ˝lesenemu˝ letalu. Bil je skoraj dokončan, manjkali so le še veliki listi, ki bodo pokrivali krila in tako letalu dali večje jadralne sposobnosti.

Novi ptič je bil pripravljen še pred popoldnevom, kajti sonce še ni bilo visoko na nebo, temperatura pa je bila ravno pravšnja za prijeten let. Odločil sem se za vzlet, prijel sem rep letala in ga vlekel na majhno ravnino v strmem pobočju v bližini, ki na srečo ni bilo poraslo z gozdom. Osredotočil pa sem se na svojo veliko nalogo ─ zavrteti propeler v nasprotno smer urinega kazalca, da bo nastala sila, ki bo poganjala letalo.

Krmilo sem prijel z obema rokama, ga zavrtel in nato izpustil. Začelo se je hitro vrteti, jaz pa sem moral skočiti v letalo, da ne bi vzletelo brez mene. Bil sem pripravljen in polet se je začel s počasnim premikanjem. Ravnine ja bilo kmalu konec, nato pa se je letalo spustilo po pobočju navzdol in pri tem pridobilo veliko hitrost. Postalo me je strah, bambus je zaradi velikih pritiskov pokal in mislil sem, da bo razpadlo, preden se bo vzdignilo v zrak. Bil sem že skoraj na koncu klančine, ko sem povlekel krmilo, letalo je zaškrtalo, nato pa so se izpod trupa odtrgala kolesa. Letalo je močno udarilo ob tla, ob tem pa se je odtrgal propeler. Še vedno sem močno vlekel krmilo, letalo se še vedno ni odzvalo in vedno večja je bila verjetnost, da bo letalo treščilo v drevo pred njim. Bil sem že nevarno blizu trku, ko se je letalo čudežno odzvalo na moj ukaz in se začelo počasi dvigati. Pridobilo je na višini in le za las zgrešilo krošnjo drevesa. Imel sem srečo, da je bila hitrost še vedno dovolj velika; zaradi nje je letalo lepo zajadralo nad gozdom. Spet sem se počutil svobodnega kot vedno, ko sedem v letalo in poletim proti nebu. Užival sem v razgledu, v podzavesti pa me je še vedno grabil strah, da bom morda strmoglavil in mojih sanj o preživetju bo konec. Bil sem že več deset metrov visoko, ko sem preletel otok in jadranje začel nad morjem, ki je bilo iz zraka videti zelo razburkano. Čeprav nisem imel pogona, sem letel hitro, zato sem v zraku izvajal razne vragolije, kot so bile ostro zavijanje, navpični spusti in dvigi. V tem sem zares užival, nisem pa se zavedal, da s tem letalo izgublja hitrost in da bi to lahko bila usodna napaka. Letel sem že kar nekaj časa, zato sem postal sproščen, strah je izginil. Upal sem si celo za nekaj krajših trenutkov zatisniti oko in se odpočiti. Zleknil sem se na sedežu, ko je nekaj počilo in močno streslo letalo. Hitro sem odprl oči in zagledal polomljeno desno krilo, v katerega se je najverjetneje zaletel večji ptič. Zgrabila me je panika, nisem vedel kaj storiti, letalo pa je hitro izgubljalo na višini. Bil sem le še nekaj metrov nad morjem, ko sem se ozrl okoli sebe in na morski gladini zagledal čoln; morda so bili moji reševalci. Hotel sem zakričati, da bi me slišali, a bil sem prepozen. Občutil sem močan trk, večji kot pri mojem zasilnem pristanku na otoku, nato pa sem občutil vodo, ki je bila zaradi moje velike hitrosti trda kot kamen. Od udarca se nisem mogel premakniti, bil sem preutrujen in izčrpan, počasi sem tonil na morsko dno. Odprl sem usta in iskal zrak, medtem pa mi je po grlu tekla slana morska voda, ki me je začela dušiti. Obupal sem. Nato pa me je na morskem dnu prijela neznana roka in me počasi vlekla proti morski gladini. V tem trenutku je oživela moja domišlija, kajti mislil sem, da se poslavljam od življenja in da me angeli počasi nesejo v nebesa.

Počasi sem odprl oči in zagledal človeka ─ bila sta mož in žena, ki sta sedela okoli mene. Bil sem v leseni koči, pokrit z odejami in lepo povezanimi rokami in čelom. Bil sem utrujen, a sem zbral dovolj moči, da sem vprašal: ˝Kdo sta vidva in kaj počnem v tej koči?˝ Ženska, ki je sedela ob moji glavi, se je sklonila nadme in mi rekla: ˝Med potapljanjem sva zagledala letalo, ki je strmoglavilo v morje, iz njega pa si padel ti in počasi tonil na morsko dno. Previdno sva te izvlekla, položila na čoln in te hitro odpeljala v najino leseno kočo. Tukaj sem ti oskrbela rane in te pokrila, da se ne bi podhladil.˝

Ko sem poslušal pripovedovanje te ženske, sem se takoj zavedel, da sem doživel nesrečo, medtem ko sem se poskušal rešiti z otoka. Bil sem jima hvaležen, ker sta mi rešila življenje, še vedno pa me je zanimala le ena stvar. Vprašal sem ju: ˝Ali bi me lahko odpeljala v moj domači kraj?˝ Tokrat mi je odgovoril moški: ˝Vedela sva, da si se gotovo izgubil in da te bova morala odpeljati od tod. Jutri zjutraj se bomo s čolnom podali na pot in poskušali najti ljudi, ki te poznajo in te zagotovo iščejo.˝ Ideja se mi je zdela odlična, še enkrat sem se jima zahvalil, nato pa zaspal, da si odpočijem. Zbudil sem se šele zjutraj, ko me je prebudilo govorjenje moškega in ženske. Počasi sem se dvignil iz postelje; bil sem slaboten, a vedel sem, da bom morda kmalu na svojem domu med družino.

Časa ni bilo veliko, zato smo se odpravili. Na srečo je koča stala ob morju in sem se iz postelje samo presedel v čoln in že smo spluli. Pluli smo počasi, zato sem si lahko ogledal vso oklico in spraševal zakonca o vsem, kar me je zanimalo. Eno izmed prvih vprašanj, ki sem jima ga zastavil, se je glasilo: ˝Kako dolgo že živita tukaj in kako sta prišla sem?˝ Nestrpno sem čakal odgovor. Bila sta tiho, nato pa je moški spregovoril: ˝Na ta kraj sva prišla pred desetletji, ko sva se poročila in nato v te kraje odšla na poročno potovanje. Med ogledovanjem znamenitosti sva se izgubila, poti nazaj pa nisva našla in sva si tako tukaj ustvarila življenje. Od takrat nisva več govorila s svojci, ki mislijo, da sva že zdavnaj umrla.˝ Videl sem, da sta o tem težko govorila in da sta potočila tudi nekaj solz, zato sem raje umolkinil in tiho sedel. Po dolgih minutah sedenja v čolnu in veslanja smo prispeli na cilj. Izkrcali smo se na peščeno obalo, kjer smo z vejami v pesek napisali velik napis NA POMOČ, da bi nas reševalci lažje našli. Spet smo sedeli v tišini, ko se je v daljavi zaslišal hrup. Ker sem dobro poznal zvoke, ki so jih spuščala različna vozila, sem takoj prepoznal hrumenje motorja helikopterja.

Vsi smo mahali z rokami ter kričali, da bi nas opazili. Zakonca pa sta imela skrivno orožje ─ baklo, iz katere se je po prižigu začel valiti gost rdeč dim. Na obrazu mi je prvič po dveh dneh ˝pustolovščine˝ zasijal nasmešek. To sta opazila tudi zakonca, ki sta mi v en glas rekla: ˝Pojdi, preden bo prepozno!˝ Z zamahom roke sem ju pozdravil, nato pa stekel po peščeni plaži naproti helikopterju. Slednji se je prebliževal in tik pred menoj spustil vrv, ki sem se je oprijel, in že sem visel v zraku. Med vožnjo so me ljudje v helikopterju potegnili noter, pogledal sem jim v obraz in vesel opazil, da so to bili moji vojaški sodelavci. Sledili so stiski rok, nato pa so me vojaki zasipali z raznimi vprašanji. Tako je bilo vso pot, dokler nismo pristali na vojaškem letališču, s katarega sem pred dvema dnevoma vzletel, da bi opravil misijo.

Bil sem rešen in končno sem se lahko spet vrnil v domači kraj, kjer me je pričakovala moja družina.

6. POGLAVJE: Po nesreči

Od vrnitve domov živim spet normalno in srečno življenje, prav tako pa se redno vsak dan vračam na delo, ki ga opravljam z veseljem, saj vem, da s tem pomagam svoji domovini in njenim prebivalcem. Najbolj vesel sem novega letala, ki mi ga je poklonila skupnost ob mojih dosežkih, tudi letos pa sem bil izglasovan za najboljšega vojaškega pilota. Seveda se ob teh številnih dosežkih in priznanjih ne nameravam upokojiti, ampak si želim še več novega znanja in pustolovščin. Zato razmišljam, da se bom morda v prihodnosti preizkusil tudi kot pilot reševalnega helikopterja in tako še bolj pomagal ljudem, ki so zame naredili že veliko dobrega.

Še vedno pa si vsak dan vzamem košček svojega časa za razmišljanje o skrivnostnem otoku, ki se mi je globoko vtisnil v spomin. Z veseljem pa bi v prihodnosti odpotoval na krajše počitnice prav na ta otok in morda obiskal starca v jami in zakonca, ki sta mi rešila življenje in mi pomagala domov. Moja nesreča pa ostaja le spomin v zgodovini, iz katerega sem se naučil še bolj ceniti svoje življenje.

UROŠ HLADNIK

ŠC NOVA GORICA, ELEKTROTEHNIŠKA IN RAČUNALNIŠKA ŠOLA

MENTORICA: BOJANA MODRIJANČIČ REŠČIČ

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko