Pogovori o drogah

  • mijo_levacic
    Mijo Levačič
  • miha_artnak_.nalijem.si

Dovolite nam priti na šole!

Katjuša Štih | 5.5.2010 | Komentarji 1

Slovenski šolski sistem daje premalo pozornosti preventivnim aktivnostim v boju proti zasvojenostim, meni Mijo Levačič, predsednik društva Žarek upanja. Društvo dobiva namreč iz leta v leto vedno manj povabil na šole, kjer bi staršem in učencem v obliki eno- do dvournih delavnic predstavili usmeritve, da do zasvojenosti ne bi prišlo. Pred leti je njegovo društvo organiziralo šole za starše in učence na več deset slovenskih šolah, danes je ta številka krepko pod deset.

Na delavnicah za učence Levačič kot zdravljeni alkoholik otrokom pove tisto, kar je iz njegove zgodbe poučno. Prav tako jim razloži, kaj je odvisnost, kako do nje pride, kam vodi. Zato meni, da ravnateljem in učiteljem ena ali dve uri na leto za preventivno dejavnost na področju zasvojenosti ne bi smel biti proč vržen čas. Starost, ko otroci prvič poskusijo alkohol, je namreč vedno nižja, otroci vedno pogosteje pijejo, zato bi bile tovrstne šole vedno bolj potrebne. Cilj staršev, pa tudi preventivnih šol za starše in učence, bi moral biti, da bi pomaknili mejo pitja alkohola čim višje, na 18 let. Po tem letu pa se naj vsak mladostnik sam odloči, kakšne izkušnje bo imel z alkoholom.

Po eni strani se torej kaže potreba po izobraževanju otrok, po drugi strani pa tudi staršev. Če starš pitje alkohola dovoli, je za mladostnika jasno sporočilo, da s pitjem alkohola ni nič narobe. In ko se znajde v družbi vrstnikov, ponovi enako vedenje in k dejanju privabi še druge. Tovrstno dopuščanje pitja alkohola pa lahko privede do zlorab v kasnejšem življenju. In zagotovo nihče ne želi ne sebi ne svojim otrokom zasvojenosti z alkoholom in soočanje s to zasvojenostjo.

 

Slab uspeh bolnišničnega zdravljenja

Pri nas obstaja bolnišnično in izvenbolnišnično zdravljenje zasvojenosti v obliki različnih društev in skupin za samopomoč. Levačič podpira oboje, vendar se pogosto zgodi, da po bolnišničnem zdravljenju zasvojenec, npr. alkoholik, ne poišče ustrezne pomoči v društvih oz. klubih in zapade nazaj v zasvojenost. Bolnišnično zdravljenje je zato le do 12 odstotkov uspešno. Samo za primerjavo, v društvu Žarek upanja so pri moških 85-odstotno uspešni, pri ženskah pa 100-odstotno. Seveda so se vsi njihovi člani najprej zdravili v bolnišnicah, šele nato so se pridružili društvu. Levačič se še živo spominja svojega 3-mesečnega bolnišničnega zdravljenja in tega, da ga hči ni hotela obiskati. Najtežje mu je bilo prebroditi 6-mesečno krizo zaradi alkohola ter kar 2,5-letno krizo zaradi tablet. Treba je bilo ponovno prevzeti že zdavnaj pozabljeno vlogo očeta in vzpostaviti odnos s hčero. Vračanje nazaj v okolico, kjer je pil, pa je bil še en težek korak. Po bolnišničnem zdravljenju se je tudi sam vključil v društvo zdravljenih alkoholikov in ko je prerastel to delo, je soustanovil društvo Žarek upanja.
 

Komentarji

  1. levačič | 17.2.2011, 15:10
    Lepo prosim, če že učite in govorite, potem glejte, da se bodo izjave o začetku abstinence in o tem da greš prostovoljno na zdravljenje ujemale.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko