Pogovori o drogah

  • syd

SYD BARRETT – NORI DIAMANT

Miha Zupan | 29.12.2010 | Komentarji 0

Čeprav je angleška rock skupina Pink Floyd v svoji več kot tridesetletni karieri posnela veliko število albumov in dosegla zavidljiv komercialni uspeh, zvesti poslušalci še vedno najbolj cenijo zgodnje obdobje te skupine v drugi polovici šestdesetih, ko je bil njen vodja in kreativni katalizator Syd Barrett. Genialni in nepredvidljivi Barrett je bil član Floydov samo tri leta (1965–1968) in v tem kratkem času si je s svojim inovativnim pristopom in nenavadno senzibilnostjo zagotovil častno mesto v panteonu anglo-ameriškega pop-rocka. S svojo psihedelično glasbo je takrat skupina rušila tabuje in širila meje popularne glasbe. Pri tem si je Barrett pomagal tudi z LSD-jem in podobnimi halucinogenimi drogami, kar pa je pustilo dolgoročne posledice, saj postal tako nepredvidljiv in neznosen, da so ga bili ostali člani skupine prisiljeni odpustiti.

 

Syd Barrett se je rodil leta 1946 v Cambridgeu kot Roger Keith Barrett. Že od malih nog ga je zelo zanimala glasba, kar sta njegova starša tudi spodbujala. Ko je bil star samo 16 let, mu je umrl oče in to je na mladeniču pustilo dolgoročne posledice. Leta 1964 je odšel študirat slikarstvo v London, kjer se je kmalu postal del alternativne scene in se naslednjega leta priključil bendu The Tea Set, ki jih je po enem od nastopov, ko so ugotovili, da že obstaja skupina s tem imenom, preimenoval v Pink Floyd.

 

Leta 1966 so Floydi postali hišni ansambel novega kluba UFO, kjer so igrali svoje dolge psihedelične improvizirane skladbe in eksperimentirali z odrskimi lučmi. Ta glasba je bila kot ustvarjena za poslušanje pod vplivom halucinogenih drog in večina njihovega občinstva je bila med nastopi na »tripu«. Januarja 1967 je skupina posnela svoj prvi demo in kmalu podpisala pogodbo z založbo EMI. Potem ko je bilo prvih nekaj singlov še kar uspešnih (večino teh pesmi je napisal Barrett), je sledil prvi album, The Piper at the Gates of Dawn, ki je postal velika britanska uspešnica. Barrett je bil avtor večine skladb na plošči in idejni vodja celotnega projekta. Pritiski slave pa so imeli zelo slab vpliv nanj. Že sicer nestabilni pevec je zaradi pretiravanja z LSD-jem postajal vse bolj nepredvidljiv in nezanesljiv. Med nastopi je stal na odru in brenkal en sam akord ali pa sploh ni igral, ker je bil preprosto preveč »zadet«.

 

Številne anekdote iz tega obdobja kažejo, da se je njegovo stanje pospešeno slabšalo. Zato so ostali člani benda za nadomestnega kitarista najeli Davida Gilmoura. Najprej so načrtovali, da bi Barrett ostal član skupine, ne bi pa sodeloval pri nastopih v živo, a se je kmalu izkazalo, da ta kompromis ne bo uspešen in aprila 1968 so ga dokončno izključili.

Umaknil se je iz javnega življenja, a je na povabilo založbe kljub vsemu posnel še dve solo plošči. Zaradi psihične nestabilnosti pa ni več pisal novih pesmi. Večina materiala na teh dveh albumih je bila starejšega datuma.

 

Do leta 1978 je živel v Londonu, potem pa mu je zmanjkalo denarja in se je peš (!) odpravil v Cambridge, v hišo svoje matere, kjer je preživel preostanek svojega življenja skrit pred zunanjim svetom. Ukvarjal se je s slikarstvom in vrtnarstvom ter se izogibal novinarjev in oboževalcev, ki so ga vztrajno zasledovali. Umrl je leta 2006, za rakom, star 60 let. V kolikšni meri je pretirano uživanje halucinogenih drog vplivalo na njegov kreativni zaton in psihološko nestabilnost, je težko oceniti, lahko pa z gotovostjo trdimo, da je vsaj deloma pripomoglo k njegovim težavam.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko