Intervjuji

  • zel_pesa
    Rdeča pesa Biokmetije ZEL

Biokmetijstvo na pohodu

Andreja Stajnko | 25.3.2010 | Komentarji 0

Gospod Zvonko Pukšič, naši bralci vas poznajo kot biokmetovalca in kolumnista. Na vaši spletni strani http://www.zdrava-prehrana.com lahko preberemo, kako vas je zaneslo na področje ekološko osveščenega pridelovanja hrane. Čeprav položaj kmeta dandanes ni ravno rožnat in se nekateri še premalo zavedajo, da je od pridelave hrane pravzaprav odvisen obstoj vsake civilizacije, so morda kupci v tem času postali nekoliko bolj ozaveščeni in previdni pri nakupu živil.

Kaj sili kmetovalce v intenzivno pridelavo poljščin? Strah pred izgubo pridelka zaradi škodljivcev ali neugodnih vremenskih razmer? Morda nizke odkupne cene pridelkov in visoke marže predelovalcev živil oziroma trgovcev?

Pravzaprav gre za en zanimiv splet okoliščin. Kmetje so v resnici zavedeni. Da pa bi lahko v celoti razumeli, zakaj je danes situacija v kmetijstvu takšna, kot pač je, moramo pogledati malo v zgodovino. Vsi vemo, da je človek zelo dolgo obdobje živel kot lovec in nabiralec rastlin v naravi, približno pred 10.000 leti pa se je začel gojiti rastline in rediti živali. Znanstveniki so to obdobje poimenovali Neolitska revolucija. In to so v bistvu začetki današnjega kmetovanja. In celih 10.000 let, vse do sredine 19. stoletja, je bilo kmetovanje ekološko – brez uporabe kemičnih pripomočkov in v vodi topnih gnojil. Dogodek, ki je povzročil preobrat v načinu gnojenja tal, je bila napaka znanstvenika.

Justus von Liebig je 1849. leta pri analizi pepela sežganih rastlin napačno zaključil, da humus v tleh nima nobenega vpliva na rast rastlin. Da imajo ključno vlogo elementi v čisti obliki, dušik (N), fosfor (P) in kalij (K). In zaradi te napake, ki jo je čez deset let spoznal sam in tudi priznal, se je začela proizvodnja v vodi topnih gnojil. Ker tako gnojene rastline zaradi viškov hranil v listih, ki se občasno zgodijo, hitreje zbolijo, je bilo potrebno najti rešitve, kako tem rastlinam pomagati. In spet je rešitev našla kemija kot znanost. V laboratorijih so ustvarili sintetične snovi, ki so ubile mikroorganizme in tudi žuželke, ki so napadale občutljive rastline. Pozneje pa so razvili še strupe, ki so ubili konkurenčne rastlinice – plevele. Nihče pa ni pomislil, da lahko te snovi – danes imenovane pesticidi, po naše ubijalci življenja – škodujejo tudi človeku, ki te rastline zaužije.

In tako se je »rodilo« danes imenovano klasično ali konvencionalno kmetovanje. V Slovenijo oz. takratno Jugoslavijo so v vodi topna gnojila (»umetna gnojila«) in pesticidi »prišli« približno pred 50-imi leti. In bili takrat kmetu s strani agrarnih strokovnjakov predstavljeni kot napredni pripomočki pri njegovem delu. Pripomočki, ki mu bodo olajšali delo in povečali količino in kvaliteto njegovih pridelkov. Zato naj bi se povečali tudi prihodki na kmetijah. In kmetje so strokovnjakom verjeli in sprejeli predlagane »naprednejše« pristope. Saj tudi danes ljudje verjamemo in zaupamo strokovnjakom. Npr. zdravnikom …

Skozi zadnja desetletja do danes se je »napredna praksa« v kmetijstvu utrdila in skozi izobraževalni sistem (ki je strogo varoval resnico o zmoti znanstvenika pred 150-imi leti; le v čigavem interesu bi lahko to bilo?) zlezla v zavest današnjih kmetovalcev kot edina pravilna in možna praksa. In velika večina današnjih kmetovalcev in tudi strokovnjakov, ki delajo kot kmetijski svetovalci, te zgodbe ne pozna. Prepričani so, da delajo prav, da ne delajo v naravi nobene škode s tem, ko uporabljajo umetna gnojila in pesticide. Zato kmetje danes v ekološkem načinu kmetovanja vidijo korak nazaj. Preprosto ne verjamejo, da bi svoje delo sploh zmogli brez kemičnih pripomočkov.

In tej začarani zgodbi lahko naredi konec samo »vsesplošno prebujenje«, dvig zavesti posameznikov, ki zaradi tega spoznavajo smisel svojega življenja, sprejemajo drugačne vrednote in posledično tudi drugačne odločitve pri svojem delu. In da se to danes v resnici dogaja, mi je v veliko veselje.

Ali vidite prihodnost slovenskih kmetij, ki so v evropskem merilu relativno majhne, v ekološki pridelavi, torej naj se slovenski kmet raje usmeri predvsem v kakovost pridelane hrane? Po količini pridelka Slovenci verjetno ne moremo tekmovati s Francozi ali Nizozemci?

Ekološka pridelava je vsekakor priložnost tudi za slovenskega kmeta. Klasično ali konvencionalno kmetovanje in tudi »sodobna hči« konvencionalnega kmetovanja – integrirana pridelava – vodita kmeta v odvisnost. Odvisnost od proizvajalcev pesticidov in gnojil in tudi živilskopredelovalne industrije. Ko je kmet sprejel »nov« način dela, je gnojila moral kupiti vsako leto. Počasi so kmetje opustili tudi pridelavo semen in danes so v celoti odvisni od nakupa semen, gnojil in zaščitnih sredstev za rastline. Ker vse to kupijo v trgovini. In zato so prisiljeni sprejeti vsako ceno, ki jo ponudijo proizvajalci in trgovci.

Po drugi strani pa nimajo kmetje popolnoma nobenega nadzora nad cenami svojih pridelkov. Zato so poslovni uspehi na kmetijah, katerih lastniki so izbrali oziroma vztrajajo pri klasičnem kmetovanju ali integrirani pridelavi in delajo za živilsko predelovalno industrijo odvisni od poslovnih odločitev drugih ljudi. In to je začaran krog, ki mnoge mlade, sposobne ljudi odpelje iz kmetij v druge, donosnejše poklice. Da pa bo slika še hujša, je ozaveščena javnost začela kmete obtoževati, da s svojim početjem – uporabo strupov v kmetijstvu – zastrupljajo pitno vodo, uničujejo rodovitnost prsti, ki je ključnega pomena za preživetje generacij za nami in da je tudi hrana, ki jo ponujajo, dvomljive kakovosti. Zaradi onesnaženosti z ostanki kemikalij, ki jih kmetje uporabljajo pri svojem delu. In vse to je seveda res. Vendar »javnost« ne ve, ne pozna resnice o tem, zakaj kmetje uporabljajo vse te strupe in kdo jih je napeljal v takšen način kmetovanja.

Ekološki način pridelave in skrajšana veriga od kmeta do kupca je rešitev iz tega začaranega kroga. Z izbiro ekološkega načina kmetovanja kmet enostavno izbere svojo ciljno skupino kupcev. Ljudi, ki se zavedajo, kako zelo pomembno je zdravje. Ki vedo, da zdravje ni samo po sebi umevno, da je za zdravje potrebno nekaj narediti. Investirati v svoje zdravje. Investirati svoj dragoceni čas za zbiranje informacij o živilih, ki so danes na voljo, o načinih pridelave, o tem, kje se takšna živila najde … Ker ti ozaveščeni, prebujeni ljudje vedo, da kvalitetni izdelki ne morejo biti na voljo po zelo nizkih cenah, kmet lahko svoje pridelke proda po pravični ceni, ki poplača njegovo delo in mu omogoči tudi razvoj kmetije. Zato se tudi mladi ljudje s kmetij lažje odločijo za nadaljevanje začetega dela svojih staršev … Tudi obtoževanja za zastrupljanje okolja ni več.

Da se slovenske kmetije po velikosti ne morejo primerjati z večino evropskih kmetij, pa obstajajo tudi zgodovinski razlogi. Saj so bile v prejšnji družbeni ureditvi večji kmetje razlaščeni in s tem je bil zaustavljen razvoj kmetij, kar je težko nadoknaditi v dveh desetletjih.

Kako lahko slovenskemu kmetu pri trženju pridelkov pomaga splet, posebne distribucijske mreže oziroma kmečke organizacije? Kako skrajšati verigo posrednikov med kmetom in končnim kupcem?

Splet je lahko tudi za kmeta zelo dragoceno prodajno orodje. Vedno več ljudi išče izdelke in storitve preko svetovnega spleta in resnično ne vidim nobenega pametnega razloga, da ne bi na ta način tudi kmetje pomagali svojim kupcem do kakovostnih živil. Na naši kmetiji smo ta način komunikacije z našimi kupci razvili pred petimi leti in smo zelo zadovoljni z odzivom. Pravzaprav nam izdelkov zmanjkuje. Že spomladi zbiramo naročila za ozimnico in ko so izdelki pripravljeni, tistim, ki ne utegnejo priti do nas, dostavimo izdelke na dom.

Na vsak način je smiselno, da se kmetje med sabo povežemo, saj bomo združeni bolj prepoznavni. In tudi lažje in ceneje bomo lahko ponudili svoje pridelke direktno končnemu kupcu. Glede predelave pridelkov na samih kmetijah pa moramo vedeti, da so takšni izdelki resnično najvišje kakovosti. Ker je zelenjava predelana takoj po obiranju, kar je ključnega pomena za kakovost. Je pa res, da so tudi dražji. Razen v primeru, če se kmetje združimo in skupaj zgradimo predelovalne obrate optimalne velikosti. Najceneje za kupca in kmeta pa je (vendar na račun kakovosti), če pridelke predela industrija. Ker razpolaga s tehnologijo, ki omogoča predelavo z minimalnimi stroški. Seveda pa je nujen pogoj, da se v teh živilskopredelovalnih podjetjih odločijo za predelavo ekološko pridelanih pridelkov. Vendar pa pravično sodelovanje - ko so zadovoljni vsi udeleženci v poslovnem procesu – ne bo mogoče, dokler se ne zgodi še miselni preskok v glavah lastnikov teh tovarn in tudi delničarjev, ki so lastniki trgovskih družb.

Trenutno so kmetje, ki sodelujejo v teh verigah, zlorabljeni, ker enostavno niso dovolj povezani in ker ne obvladajo veščin pogajanja za cene pridelkov. Težava je tudi v tem, ker nabavna strategija predelovalnih podjetij ni usmerjena v nakup lokalno pridelanih pridelkov, ampak iščejo na svetovnem trgu najcenejše možnosti. Včasih tudi na račun kakovosti. Je pa res, da je proizvodnja velike večine slovenskih kmetij usmerjena v pridelavo pridelkov kot surovine za živilskopredelovalno industrijo. In vsaka sprememba strategije – načina ponudbe (npr. končnemu kupcu) je povezana z reorganizacijo poslovanja in velikimi stroški.

Zato skrajšanje verige od kmeta do kupca ne pomeni nujno, da bo za kupca hrana cenejša. Pomeni pa, da jo bo zagotovo dobil in da bo kakovost najvišja.

Kakšna je ozaveščenost v zvezi z ekološkim pridelovanjem hrane na vašem koncu, v Prlekiji? Morda tudi sami svetujete kmetovalcem, ki bi se radi preizkusili v biokmetovanju?

Število ekoloških kmetij počasi narašča tudi pri nas, v Prlekiji. Najtežje se za ekološko pridelavo odločijo na velikih intenzivnih kmetijah v ravninskem delu pokrajine. Kar pa je velika škoda, saj so ravno kmetije na ravninah nad vodnimi zajetji. Veliko škodo razvoju ekološkega kmetovanja dela država, saj podpore ekološkim kmetijam skoraj ne presegajo podpor ostalim načinom pridelave. Drugi, zelo močan »omejevalec razvoja ekoloških kmetij« pa so kmetijski strokovnjaki, ki svetujejo kmetom. Kmetijski strokovnjaki, ki delujejo kot svetovalci v okviru Kmetijsko-gozdarske zbornice, so dokončali šolanje v času, ko ekološko kmetovanje v času njihovega študija ni bilo omenjeno niti z besedico. Zato o ekološkem načinu kmetovanja skoraj praviloma vedo le malo. Razen redkih posameznikov, ki so začutili, da nekaj ni v redu s tem, kar so jih učili v šolah in so se začeli iz lastne radovednosti izobraževati in spoznavati ekološko kmetovanje.

Ker torej večina kmetijskih strokovnjakov prednosti ekološke pridelave ne pozna, so prepričani, da pomeni ekološka pridelava »korak nazaj«. In ker so tako prepričani, je popolnoma razumljivo, da kmetom ne svetujejo preusmeritve v eko kmetovanje, ampak jim še naprej svetujejo uporabo kemije v kmetijstvu. Sem pa zelo vesel, da imamo danes na Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru študijsko smer Ekološko kmetijstvo in da prva generacija študentov že končuje študij. To bo vsekakor pomenilo velik premik v strukturi strokovnih kadrov in prepričan sem, da se bo poznalo tudi pri povečanju števila ekoloških kmetij na terenu.

Na naši kmetiji »se obrne« kar nekaj obiskovalcev. Večinoma dijakov in študentov, pa tudi članice in člani raznih stanovskih organizacij s področja kmetijstva. Vsem obiskovalcem z veseljem predstavim kmetijo in še posebej prednosti ekološkega kmetovanja. Zelo si želim, da bi se število ekoloških kmetij povečalo, saj se zavedam, kaj pomeni uporaba strupov v našem okolju za zdravje ljudi in narave.

Na katerih prireditvah v Prlekiji oziroma na Štajerskem ali v Prekmurju svoje pridelke javnosti predstavljajo biokmetovalci? Ali obstaja na vašem koncu že kakšna mreža ekoloških kmetij?

Lansko jesen je bilo ustanovljeno Društvo za promocijo prleških ekoloških kmetij, ki ima sedež v Ljutomeru. Predvsem z namenom skupnega nastopa biokmetij iz področja Prlekije pri trženju in promociji. Sicer pa že več kot deset let deluje Združenje ekoloških kmetov severovzhodne Slovenije, ki ima sedež v Mariboru. Ekološki kmetje v Prlekiji se predstavljamo na raznih sejmih in prireditvah, z namenom osveščanja kupcev in promocije ekoloških živil sodelujemo z lokalnimi radijskimi in televizijskimi postajami, redno se predstavljamo na Kmetijsko-živilskem sejmu v Gornji Radgoni in tudi občasno v kakšnih revijah in časopisih. Vse to z namenom predstaviti širši javnosti naš način dela in koristi, ki jih je deležen posameznik, ko se odloči za nakup ekoloških živil.

Na kaj naj bodo kupci pozorni ko kupujejo ekološko pridelana živila? Zakaj se splača narediti kakšen kilometer več in hrano kupiti kar na kmetiji?

Pri nakupu živil, ki so označena kot ekološka je treba preveriti certifikat. Certifikat o ekološki pridelavi je garancija, da gre v resnici za ekološka živila. Saj so vse ekološke kmetije vključene v nadzor pri kateri izmed kontrolnih organizacij. V Sloveniji imamo zaenkrat tri takšne organizacije. Paziti je treba tudi na to, da je ekološko živilo čim bolj lokalnega izvora. Nima smisla kupovati eko jabolk iz Avstralije, ker je prevoz do Slovenije izničil pozitivne učinke naravi prijazne pridelave zaradi nepotrebno porabljene energije za sam transport živila.

Obstaja pa še ena zelo pomembna resnica, ki bi jo slovenski kupci živil morali poznati. Ravno zaradi te resnice se splača najti »svojega« biokmetovalca, ki bo prideloval za vas. In če bo treba, narediti tudi kakšen kilometer več … Slovenija ima na prebivalca v primerjavi z večino držav zelo malo kmetijskega zemljišča. Samo 700 kvadratnih metrov ali 7 arov. Nekatere države imajo tudi 25.000 kvadratnih metrov kmetijskega zemljišča na prebivalca. In zato smo v precejšnji meri odvisni od uvoza hrane. Rodovitna zemlja je zelo dragocena, pri nas pa kljub temu veliko prvorazrednih kmetijskih zemljišč pozidamo in tako še povečujemo našo odvisnost od tujcev. Čeprav vsi vemo, da nam narava na različne načine pošilja opozorila, da moramo nekaj spremeniti.

Vemo, da so količine pridelane hrane precej odvisne od vremenskih pogojev. In če se bodo vremenske ujme stopnjevale, se lahko po določenem obdobju zgodi, da bodo posamezne države prepovedale izvoz hrane zaradi zaščite lastnih državljanov. Po podatkih, s katerimi razpolaga zasebni raziskovalec, g. Anton Komat, je to že v tem trenutku storilo več kot 40 držav po svetu. Zato je še toliko bolj pomembno, da se kmetje in kupci povežemo, ker tako enostavno pomagamo drug drugemu.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko