Intervjuji

  • nova_slika

Na drugi strani vek

Andreja Stajnko | 8.5.2010 | Komentarji 0

Aksinja Kermauner je avtorica številnih del za otroke in mladino, dramskih in scenarističnih besedil. Napisala in zasnovala je tudi prvo slovensko avtorsko tipno slikanico za slepe z naslovom Snežna roža. Slikanica je bila leta 2005 na sejmu otroške in mladinske literature v Bologni izjemno dobro sprejeta, Mednarodna zveza za mladinsko književnost IBBY jo je razglasila za posebni dosežek in vključila v razstavo, ki je prepotovala ves svet.

Svoje dolgoletne izkušnje na področju dela s slepo in slabovidno mladino je Aksinja Kermauner postavila na znanstvene temelje v knjigi Na drugi strani vek, Opis prvoosebne fenomenološke raziskave - kako je biti slep, ki je pri Študentski založbi izšla konec leta 2009.

Je slepota lahko tudi dar? Kako ste se med ustvarjanjem knjige približali slepoti oziroma svetu, kot ga zaznavajo slepi?

Dar je lahko vsaka lastnost, ki jo uporabiš za mojstrenje samega sebe, tudi slepota. Če pa jo pojmuješ kot kazen, je pač kazen! Vsekakor pa sem mnenja, da je treba slepega sprejeti v prvi vrsti kot človeka in njegove slepote ne mistificirati.

Knjiga je nastala na pobudo urednika Študentske založbe Mitja Čandra, naj napišem kaj s področja, na katerem delam že več kot 20 let; lani je namreč osnoval nadvse koristno zbirko na temo slepote in slabovidnosti. Spomnila sem se na svoje dnevnike, ki sem jih snemala med poskusom s slepoto. Stvar se je začela že leta 2005: najprej sem iz radovednosti in iz želje, da bi bolje razumela svoje slepe učence, preživela 8 dni slepa v kraju, kjer še nikoli nisem bila; tudi tja sem prišla že z neprozornimi očali na nosu, ki sem jih snela šele na koncu poskusa. Želela sem primerjati doživljanje prostora kot slepa in doživljanje preko vidnega kanala. Ugotovila sem, da se predstava prostora, ljudi in ozunja slepega in videčega bistveno razlikujeta. Nato sem vpisala podiplomski študij, smer specialna in rehabilitacijska pedagogika na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na misel mi je prišlo, da bi v doktorski disertaciji opisala svoj poskus, vendar so mi svetovali, naj se še enkrat oslepim in se opazujem po fenomenološki metodi. Res sem preživela še 8 dni slepa, tokrat v varnem okolju svojega doma, poudarek pa je bil na doživljanju kot takem. Med obema poskusoma sem snemala dnevnike, ki pa jih v celoti nisem mogla vključiti v disertacijo, zato se je porodila ideja, da bi material razvila v samostojno knjigo. Dodala sem še strokovni del in nastala je Na drugi strani vek.

Bi branje knjige priporočili staršem slabovidnega otroka in učiteljem, ki poučujejo slabovidnega oziroma slepega otroka v okviru rednega izobraževalnega programa na osnovni ali srednji šoli? Je vaše delo namenjeno predvsem strokovni javnosti?

Vsekakor bi bilo dobro, da bi knjigo prebrali vsi učitelji, ki imajo slepega ali slabovidnega učenca v razredu, kajti opisuje slepoto »od znotraj«, vendar s stališča videčega človeka. Mislim, da bi bila nadvse koristna tudi za starše – empatije ni nikoli preveč. In seveda za ljudi, ki se morda s slepimi še nikoli niso srečali in so zaradi nepoznavanja polni predsodkov in stereotipov. Namenjena pa je tudi strokovni javnosti – ravno zaradi tega je sestavljena iz dveh delov: v prvem so znanstveno opisani nekateri aspekti slepote, drugi del pa so literarizirani dnevniki mojega doživljanja, ki se berejo kot zgodba.

Med raziskavo, ki je omenjena v podnaslovu knjige, ste se s posebnim pripomočkom začasno „oslepili”. Bi bila ta izkušnja v prihodnosti lahko vir navdiha tudi pri vašem literarnem ustvarjanju?

Posebni pripomoček so bila neprozorna očala, ki se drugače uporabljajo za golbal, igro za slepe in slabovidne z zvenečo žogo, da imajo vsi igralci enake možnosti. Prav gotovo pa bo izkušnja pripomogla pri mojem nadaljnjem literarnem udejstvovanju, saj veliko pišem o slepih. Poseben poudarek bom posvetila opisu doživljanja s pomočjo ostalih čutov, kajti šele po poskusu sem se zavedla, kako pomembni so. In na nek način posebni, drugačni. Slepota je bila res dragocena izkušnja. Poudariti pa moram, da nikakor ni bila adekvatna stanju prave oslepitve – izostal je moment depresije in brezizhodnosti, ki navadno močno zavre rehabilitacijo nenadoma oslepelega. Jaz pa sem vedela, da lahko vsak čas snamem očala, če bi bilo prenaporno.

Boste v kratkem izdali kakšno avdioknjigo?

V knjižnici na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije prijazno poskrbijo, da se moje knjige takoj po izidu v klasični obliki pojavijo tudi na zgoščenki in so tako dostopne tudi slepim, tako da izida zvočnice posebej ne načrtujem, je pa ravnokar pri založbi Miš izšla moja tipna slikanica Žiga špaget gre v širni svet, ki je napisana v pisavi za videče ter slepe, imenitne ilustracije Zvonka Čoha pa je mogoče tudi otipati in celo poduhati. Tipanka je začetek avtorskega projekta Tipanka v vsako slovensko knjižnico, katerega cilj je, da bi bile tipanke dostopne vsem otrokom, tudi polnočutnim, kajti z njihovo pomočjo se učijo strpnosti in razvijajo empatijo do vrstnikov s posebnimi potrebami, nenazadnje pa tudi njim samim tipanke nudijo večkanalno informacijo. Častna pokroviteljica projekta, ki ga peljem z založbo Miš, je gospa Barbara Miklič Türk, kar daje našemu trudu še posebno noto.

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko