Intervjuji

  • nina01
  • nina03

Nina Jerančič, edina Slovenka, ki si je upala stopiti v moški svet in zmagati

Biba Jamnik | 9.3.2011 | Komentarji 0

Jean Todt, vodja Ferrarijeve ekipe v F1, je direktorju predstavništva Ferrarija za Slovenijo nekoč dejal: »Od kod ste vi? Iz Slovenije? Seveda, vi ste tisti, ki imate Nino!« 33-letna Nina se lahko pohvali s preko 50 mednarodnimi zmagami, z naslovom štirikratne zaporedne slovenske državne prvakinje v kartingu, z večkratnimi titulami državne prvakinje v formuli A, z Zlato čelado in z naslovom podprvakinje v dirkah Ferrari Challenge. Pravi, da je v moškem svetu zelo težko uspeti, a ko si enkrat pridobiš spoštovanje, je vse drugače.

 

 

Nina, hči edinega Slovenca, ki je vozil formulo 1, je pri petih letih prvič sedla za volan. Najprej v 50 kilogramov težak karting, kasneje v skoraj tono težke avtomobile, kot so Ferrari, Porsche, Peugeot in drugi. Pri petnajstih se je na evropskem prvenstvu na Danskem med 120 tekmovalci kot edina ženska uvrstila v finale. Njen uspeh in talent so takrat opazili Italijani. V svoje moštvo jo je povabil Tony Kart, ki velja za najbolj cenjeno moštvo zadnjega desetletja. V tem moštvu, ki izbira samo najboljše voznike, so se kalili tudi Michael Schumacher, Jaro Trulli in Jan Magnussen. Z moštvom Tony Kart je nastopila na največjih karting dirkah po Evropi, Ameriki in Hong Kongu. Pri šestnajstih se je iz kartinga presedla še v formulo Ford in nastopila na nekaj dirkah v Avstriji. Pri enaindvajsetih pa še v Ferrari Challenge.

 

 

 

 

Če se ne motim, ste zelo zgodaj začeli tekmovati v kartingu?

Šest let in pol sem bila stara, ko sem šla na prvo dirko.

 

Kdaj pa ste potem prvič sedli za volan? Pri treh (smeh)?

Dobrih pet let sem bila stara. Zelo hitro sem namreč šla na prvo tekmo, čeprav me je oče precej držal nazaj. Preveč dobro je namreč vedel, kaj pomeni ukvarjati se s tem športom. Zato mi je na začetku kupoval le rabljene avtomobile. Načrtno je upočasnil mojo pot. Ves čas mi je govoril, da časa človek ne more prehiteti: »Najprej si moraš pridobiti izkušnje in te lahko dobiš samo na starih, rabljenih materialih.«

 

Ste se za dirkanje odločili za to, ker je tudi vaš oče dirkal?

Ja. Moja odločitev je bila logična posledica, da sem se tudi jaz začela preizkušati v avtomobilističnem športu in sicer najprej v kartingu. Zanimivo pa je, da me je oče bolj usmerjal v smučanje kot v dirkanje. Bil je namreč zelo navdušen smučar in si je zelo želel, da bi se tudi jaz navdušila nad tem športom. Spomnim se, da sem na smučeh stala skoraj takoj, ko sem shodila. Nisem pa samo smučala. Preizkusila sem se v skoraj vseh športih.

 

In kaj je bilo s smučanjem?

Trenirala sem ga do 18. leta, predvsem zato, ker so bili treningi odlična podlaga za pridobivanje kondicije, ki sem jo potrebovala za dirkanje. Decembra, ko so se končala tekmovanja v kartingu, sem se priključila smučarski ekipi in do aprila smučala, spomladi sem smuči postavila v kot in spet sedla v kart. Na prvem mestu pa je bil vedno karting.

 

Če se vrneva na vašo prvo tekmo. Težko si predstavljam majhno deklico, ki pri šestih letih in pol sede v avtomobil. Kako je bilo?

Ne spominjam se veliko. Vem, da sem imela štartno številko 57, da mi je kombinezon zašila kar mamina sodelavka iz vrtca in da je bilo na tekmi ogromno tekmovalcev. Karting je bil v naši nekdanji državi – Jugoslaviji, zelo popularen. Tekmovanje so organizirali v tedanjem BTC-ju, dirko so postavili kar med proizvodnje hale. Spominjam se, da takrat sploh še nisem dobro dojela, za kaj gre. Ker sem želela na tekmo, mi je oče ugodil, tudi zato, da se bom na lastne oči prepričala, kako izgleda takšno tekmovanje. Hotel me je tudi preizkusiti, kako se bom znašla in ali me dirkanje sploh zares zanima.

 

Vaš oče je v svet dirkanja z avtomobili vstopil, ko je bil star 18 let. Je tudi edini Slovenec, ki se lahko pohvali, da je vozil Formulo 1.

Res je in tudi edini iz nekdanje Jugoslavije. Prvo dirko je odpeljal leta 1969 s predelanim fičkom. V začetku sedemdesetih je dirkal v Formuli Lotus Fod po Evropi, nastopil je tudi na nekaj dirkah Formule 2. Leta 1975 ga je v svoje moštvo povabil John Surtees, kjer je testiral dirkalnik Formule 1. Moj oče je eden izmed tistih srečnežev, ki se lahko pohvali, da je v življenju počel to, kar ga je veselilo. Ko je leta 1989, po težji nesreči na dirkališču v Zeltwegu, zaključil dirkaško kariero, se je začel posvečati ekipi HIT racing team, v kateri sem nastopala.

 

Kaj pa mama, kako se je ona odzvala na vašo idejo, da začnete tekmovati?

Ni se ji zdelo nič posebnega, saj je bila navajena živeti s tem. Mi smo malce drugačna družina, kot so druge. Ko je začel tekmovati še moj 4 leta mlajši brat Domen, smo se velikokrat »napokali« v bivalnik in odrinili na treninge ali tekmo. Veliko smo prepotovali skupaj: Nemčijo, Češkoslovaško, Jugoslavijo, Italijo. Vsak je imel svojo zadolžitev, oče je skrbel za logistiko, mama je štopala, midva tekmovala.

 

Takšen način življenja vas je verjetno precej povezal?

Toliko časa, kot sem jaz preživela z očetom, ga verjetno redko kateri otrok. Z mamo sem bila manj, ker je hodila v službo. Takrat se še nismo posluževali avionskih prevozov, ker so bili zaradi transporta težke opreme zelo dragi in smo se povsod peljali sami. Spomnim se poti na Švedsko. Skupaj smo bili 2600 kilometrov. In ko si takole zaprt v avtomobilu, se pač pogovarjaš. Vedno pa smo drug drugemu pustili »dihati«. Starša me nikoli nista nadzorovala, preverjala, kam grem, s kom grem in podobno. Veliko zaupanja je bilo med nami. Bila sem zelo svoboden otrok.

 

Kaj pa, ko ste bili v najstniških letih? Najstniki so znani kot zelo pogumni vozniki. Kako je bilo z vami?

Moj oče je imel posebno taktiko. Ko sem naredila šoferski izpit, sva šla na testno vožnjo. Ves čas je gledal na števec in me opozarjal na ovire na cesti, mi kazal omejitve in druge prometne znake. Nazorno mi je razložil, kaj bi se zgodilo, če bi nenadoma pred moj avto pritekel otrok. Položil mi je na srce, da naj bom pazljiva, saj nesreče ne pozabiš nikoli.

 

Domnevam, da ste v vsakdanjem življenju zelo previdna voznica. Torej se v vas skrivata dve Nini, čisto običajna ženska in voznica, ki se po pisti podi med samimi moškimi.

Res je. Pa ne gre samo za hitrost. Moja najboljša prijateljica ni mogla verjeti, ko je šla enkrat z menoj na tekmo. V trenutku, ko si nadenem kombinezon in čelado ter sedem v jeklenega konjička, tiste prve Nine ni več.

 

Koliko let ste tekmovali v kartingu in kateri je bil vaš največji uspeh?

Tekmovala sem 25 let, do svojega 30 leta. Na mednarodnem področju imam več kot 50 zmag, štirikrat sem bila državna prvakinja, dobila sem zlato čelado od AMZS. Rezultatsko gledano pa je bil moj največji uspeh, ko sem prvič prišla na evropsko prvenstvo in sem se med 180 tekmovalci, samimi moškimi, uvrstila v finale. Za največji uspeh pa si štejem, da sem bila edina ženska na celem svetu, ki so jo povabili v ekipo tovarniških voznikov Tony Kart v Italiji. Kot sedma sem se pridružila šestim izbrancem, katerim ni bilo potrebno plačati udeležbe na dirkah. Takrat je bilo na svetu približno deset takšnih ekip. V teh ekipah so bili tudi tekmovalci, kot denimo Jarno Trulli, ki so tekmovali v Formuli 1.

 

Kako so vas našli?

Bilo je leta 1992, Jugoslavija je razpadla, Slovenija pa s strani mednarodne avtomobilistične zveze še ni bila priznana. Šla sem na evropsko prvenstvo na Dansko in ker se nisem mogla prijavit kot Slovenka, sem si začasno uredila avstrijsko licenco, s seboj pa sem imela tudi slovensko. Ko so me vprašali, od kod prihajam, sem jim povedala. Bili so presenečeni, da tekmujem, ko pri nas divja vojna. Preden sem jim uspela razložiti, kako je pri nas, je že izšel članek v njihovem največjem časopisu in to na dveh straneh. O deklici, ki je pobegnila iz vojnega bojišča, da se udeleži tekme. Ta zgodba je organizatorje tako fascinirala, da so mi dovolili tekmovati pod slovensko zastavo. Ker zastave nismo imeli s seboj, sem jim jo morala narisati, da so jo na hitro zašili.

 

In kako ste se odrezali na tekmi?

Uvrstila sem se v finale. In to mi je zagotovilo določeno prepoznavnost.

 

Verjetno je k prepoznavnosti pomagalo tudi dejstvo, da ste bili edina ženska?

Tudi to.

 

Do zdaj sva govorili samo o kartingu. Kaj pa tekmovanja v drugih disciplinah?

Vmes sem tekmovala še v formuli FORD – prvi stopnji formule, formuli Opel Lotus, v pokalu Peugeot, pokalu saxo. Vsa ta tekmovanja so samo priložnost za iskanje morebitnih sponzorjev. V svetu avtomobilizma si moraš namreč vse »zrihtati« sam.

 

Ste našli sponzorja?

Sem. Leta 1999 je podjetje Hit iz Nove Gorice odpiralo casino v Kranjski gori. Odločili so se za promocijo v sodelovanju z Avstrijci v Porsche Supercupu. Dobila sem priložnost in sodelovanje je steklo. Razvijali smo zgodbo, v katero smo vpletli njihovo promocijo in moje dirkanje. Čez nekaj let smo sestavili projekt Ferrari Challenge in tako sem leta 2004 prvič nastopila v tem pokalu.

 

Spet kot edina ženska?

Res je. To je bil pomemben premik v moji karieri, sploh zato, ker so Italijani do žensk v avtomobilističnem športu zelo skeptični. So precej staromodni in marsikdo je prepričan, da ženske sodijo samo v kuhinjo. Potem pa so dojeli, da jim kot ženska lahko prinesem precej publicitete. V Italiji je namreč vse, kar je povezano s Ferariji, ljudem zanimivo. Obožujejo namreč to blagovno znamko.

 

In kaj se je zgodilo potem?

Ljudje so me sprejeli in začeli navijati zame. Pogosto so me »lovili« po tekmi in me prosili za avtogram in se fotografirali z mano. Italijani so res nori na dirke, obiskujejo jih tako moški kot tudi ženske. Velikokrat se mi je zgodilo, da so pred tekmo k meni pristopila dekleta in žene mojih sotekmovalcev in mi zaupale, da navijajo zame.

 

Kaj pa doma? Kako smo vaše uspehe doživljali Slovenci?

Pri nas to ni popularen šport. Čeprav so o meni tudi doma precej pisali, to pa zato, ker sem edina ženska, ki se v Sloveniji ukvarja s tem športom. Na žalost ne vedno samo lepo. V Sloveniji ti medijska publiciteta prej škodi kot koristi. Prej ko dobiš trdo kožo, bolje je. Od vsega pa mi je najbolj všeč to, da me pri nas ljudje ne prepoznajo na ulici in v trgovini, za razliko od Italije.

 

Sploh potem, ko ste leta 2007 postali vice prvakinja v Ferrari Challengu.

V Italiji imam kar nekaj privržencev. Ljudje me na ulici pogosto prepoznajo. Znanci iz Slovenije so presenečeni, ko v Ferrarijevih trgovinah v Milanu in v Rimu vidijo na stenah obešene moje fotografije.

 

Stari ste skoraj 34 let, če sem prav izračunala, tekmujete že več kot 25 let. Kdaj boste prenehali?

Ne tekmujem več. Leta 2007 je bila moja zadnja in tudi zelo uspešna sezona. Dosegla sem svojo prvo zmago v pokalu Ferrari Challenge, 5 tretjih mest in na koncu osvojila skupno 2. mesto v prvenstvu.

 

Zakaj ste potem prenehali?

Ravno takrat se je začela svetovna finančna kriza. Avtomobilizem je pač šport, ki zahteva zelo velike finančne vložke.

 

Domnevam, da je eden od razlog, da ste zaključili s kariero, tudi ta, da ste ravno takrat začeli delati kariero tudi na službenem področju. Po dolgih letih, ko ste delali kot novinarka v športni redakciji na POP TV, ste prevzeli vodenje športne redakcije na spletnem portalu 24ur.com, po letu dni prevzeli vodenje spletnega portala Delo.si, zdaj pa ste poslovna direktorica Delove priloge Polet. Kako ste se sploh znašli v novinarskih vodah?

Ko se je začela druga sezona Formule 1, me je Tomaž Perovič povabil k sodelovanju. Z Rokom Tamšetom sva vodila enourno oddajo, ki je potekala pred začetkom tekmovanja. Sčasoma sem začela z Miranom Alešičem hoditi na tekme in delati samostojne novinarske prispevke. Ta služba mi je bila res pisana na kožo. Ves čas sem bila lahko povezana z dirkami. Lažje sem tudi prišla do izjav, ker sem bila iz njihovega sveta. Najpomembnejše pa je bilo to, da sem lahko novinarsko delo kombinirala z mojim dirkanjem.

 

Nič še nisva rekli o poškodbah. Na dirkah se nesreče pogosto dogajajo, nemalokrat se končajo tudi tragično. Kako je bilo z vami?

Nikoli nisem imela resne poškodbe. Edina resna nesreča se je zgodila za moj 16. rojstni dan na Dunaju. Pristala sem v bolnišnici. Izkazalo se je, da ni bilo nič zlomljenega in tudi nobene resnejše poškodbe nisem imela. Pravzaprav do sedaj še nikoli nisem imela zlomljene nobene kosti. Imam probleme s križem in hrbtenico, tako kot vsi, ki se ukvarjajo s tem športom.

 

Vas je bilo kdaj strah?

Nikoli. V trenutku, ko te v avtu postane strah, je to opozorilo, da je treba zaključiti. Jaz sem se na dirkah vedno počutila varno. Ferrari je stroj, ki ima 500 konjskih moči, za marsikoga je to čista groza, meni pa se je vedno zdelo, da se mi v taki mašini nič ne more zgoditi. Res pa je tudi, da sem se na hitrost navajala od svojega šestega leta naprej. Lahko bi rekla, da sem rasla z njo.

 

Koliko je največja hitrost, ki jo tekmovalec lahko doseže na kartingu in koliko v dirkalniku?

Primerjave hitrosti so zelo relativne. V Ferrariju, ki tehta nekaj več kot tono, je čisto nekaj drugega, če se pelješ 300 kilometrov na uro, kot v kartingu, kjer se pelješ 160 kilometrov na uro, avto pa tehta le 50 kilogramov, ti pa sediš centimeter in pol od tal.

 

Koliko je največja hitrost s katero ste se kdaj koli peljali?

Okoli 300 kilometrov na uro.

 

In kakšen je občutek?

Kaj pa vem. Ko tekmuješ, nikoli ne razmišljaš o hitrosti. Preveč je drugih, pomembnejših stvari, ki jih moraš spremljati. Na monitorju ves čas gledaš, kakšna je temperatura motorja, temperatura olja, spremljaš, kako se obnašajo gume, kakšni so obrati, kdaj moraš prestaviti v višjo ali nižjo prestavo.

 

Kaj pa denarne nagrade? Domnevam, da se v tem športu obračajo precejšnji zneski?

Nagrad v bistvu ni. So le sponzorji in dogovor z njimi.

 

In kaj počnete zdaj, ko ne dirkate več?

Prostega časa imam zaradi službe zelo malo. Sem pa z dirkami še vedno povezana. Z bratom in očetom imamo v Italiji karting ekipo. Vzpostavili smo jo lani, imamo enega voznika, letos bomo imeli že dva. Z bratom tudi testirava karting vozila in poskrbiva za njihova homologizacijska dovoljenja. Zadnji dve leti sva testirala vozila, zdaj smo prišli do modela, s katerim bomo šli na svetovno prvenstvo. Poskusili bomo uveljaviti svojo blagovno znamko. Moja želja pa je, da bi lahko sponzorirala in vzpodbudila ženske, da ustanovimo ženski team.

 

Kaj pa prosti čas, ki ni povezan s športom?

Ne smejte se mi. Šivam. Naredila sem že tri šiviljske tečaje. Ugotovila sem namreč, da je šivanje ena od stvari, pri kateri sem se sposobna 100-odstotno odklopiti. Ko šivam, pozabim na vse, popolnoma padem noter. Tako se regeneriram.

 

Ko ne šivate, kaj še počnete?

Največkrat sem pri fantu v Zagrebu. Osem let se že dobivava, enkrat v Ljubljani, drugič v Zagrebu.

 

In kako se obnese zveza na daljavo?

Zelo dobro. Mogoče tudi zato, ker ne živiva skupaj. Med tednom sem ves dan v službi, med vikendi pa si lahko privoščiva, da sva ves čas skupaj.

 

Sta kdaj razmišljala, da bi živela skupaj?

Sva, a za te stvari je še čas. Preveč navezana sva vsak na svojo domovino.

 

Kaj pa družina, razmišljata tudi o tem?

Najprej so bile dirke, zdaj služba. Si pa včasih rečem: »Nina, kaj čakaš!« Največji problem je čas. Ko imaš otroka, moraš imeti tudi čas zanj.

 

Se vam zdi, da je šport dobra popotnica za življenje?

Vsekakor je. Dirkanje je bilo zame najboljša šola za življenje. Pa ne mislim samo na tekmovanja, borbo za dobre rezultate in denarne nagrade. Veliko sem se naučila. Recimo tega, da se v življenju ne da prehitevati dogodkov, da moraš biti potrpežljiv. Hkrati pa sem si pridobila izkušnje, disciplino, se naučila potrpeti. Slaba stvar športa pa je v tem, da če ti ne uspe, lahko ostaneš brez vsega, pogosto tudi brez izobrazbe.

 

Danes so otroci razvajeni in niso navajeni, da bi vložili nekaj truda v to, kar delajo. Kaj menite o tem?

Jaz za to krivim predvsem starše in sistem. Starše zato, ker si ne vzamejo dovolj časa za komunikacijo, za opazovanje otroka in jim zaradi občutkov krivde preveč popuščajo. Potem pa otroci odrastejo in se ne znajdejo v življenju. Na drugi strani pa je za to kriv sistem, ki nas je potegnil vase. Ljudje so po ves dan v službah. Včasih je bilo drugače. Ko sem trenirala smučanje, je imel trener vsa pooblastila, tudi dovoljenje za sankcije. Starša se v njegov način dela nikoli nista vtikala. Razložila sta mi, da moram to sprejeti. Otroci imajo danes preveč svobode. Včasih se komu zgodi krivica, tudi to ni nič slabega. Treba je iti čez in jo vzeti kot novo izkušnjo v življenju.

 

Že nekaj let ste čisto na koncu študija ekonomije. Ste že uspeli diplomirati?

Skoraj. Diploma je napisana in je trenutno pri lektorici.

 

Čisto za konec. Kakšen avto vozite?

Vozim seveda znamko iz iste italijanske družine - Alfa Romeo, trenutno model 147, naslednji teden pa dobim novo Alfa Romeo Giulietto.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko