Intervjuji

  • krizaj

Bojan Križaj – smučar, ki je Slovenijo spravil v množično evforijo

Biba Jamnik | 22.6.2011 | Komentarji 0

 

Pisalo se je leto 1961, ko so se v Kranjski Gori smučarji borili za pokal Vitranc. Peter Križaj je z dvanajstim mestom v slalomu Jugoslaviji in seveda Sloveniji prismučalnajboljšo uvrstitev. V ciljni areni ga je čakal štiriletni sin Bojan. Verjetno se takrat nihče ni zavedal, da bo Bojan čez dobrih deset let postal naš najboljši smučar.

 

Svojo prvo točko svetovnega pokala v veleslalomu si je prismučal že pri devetnajstih letih. Naslednjo sezono 1977/78 se je v MadonnidiCampiglio prvič povzpel na zmagovalni oder. 20. januarja1980 je v švicarskemWengnu dosegel prvo slovensko zmago na tekmah svetovnega pokala in sprožil evforijo, kakršne pri nas še nismo doživeli.Od takrat ni bilo Slovenca, ki bi si »upal« zamuditi prenos tekme. Po podjetjih in šolah so med prenosi tekem celo prekinili delo in pouk.

 

Tekmoval je na treh Olimpijskih igrah. Leta 1976 v Innsbrucku, kjer je v veleslalomu osvojil 18. mesto, štiri leta kasneje vLake Placidu, ko je v veleslalomu za pičli dve stotinki zgrešil bronasto medaljo in 1984 v Sarajevu, ko je domov odšel s 7. mestom v slalomu in 9. mestom v veleslalomu. Njegova najuspešnejša sezona je bila leta 1986/87, ko je z osvojitvijo slalomskegakristalnega globusa ponovil dosežek Roka Petroviča. V skupni razvrstitvi svetovnega pokala se je najvišje zavihtel na 4. mesto v sezoni 1979/80. Skupno je v svetovnem pokalu dosegel 8 zmag in 33 uvrstitev na zmagovalni oder, česar do danes še ni uspelo ponoviti nobenemu slovenskemu smučarju ali smučarki.Petkrat so ga razglasili za športnika leta.Kariero je v velikem slogu končal na zadnji tekmi sezone 1987/88 v Saalbachu. Tik pred ciljem si je odpel smuči in peš odkorakal v ciljno areno. Slovenci smo si Bojana Križaja zapomnili tudi po njegovih svetlih laseh, ki so mu plapolali okrog glave. Skoraj vedno je namreč smučal brez kape.

 

 

Ko ste bili stari tri leta ste na hribu za blokom v Tržiču, kjer ste stanovali,prvič stopili na smuči.

Šlo je za igro, ne za pravo smučanje. To je bilo del vzgoje.

 

Oče je sodil med vrhunske smučarje, bil je tudi član reprezentance tedanje Jugoslavije. Vas je kot otroka načrtno usmerjal v smučanje?

Ne spominjam se. Mislim, da ne.

 

Zelo zgodaj ste opozorili nase. Jože Dekleva, soavtor knjige, ki je izšla ob 50. obetniciVitranca, je napisal, da vas je prvič opazil v Mariboru, ko ste pri dvanajstih vozili kot predtekmovalec na ženski tekmi. Bojda ste divjali kot raketa.

Težko komentiram, ker je vse skupaj že zelo odmaknjeno. Dejstvo je, da sem tekmoval v vseh kategorijah,tako kot moji vrstniki, res pa sem bil ves čas med boljšimi. Več kot željen razvoj se pri meni ni dogajal.

 

Očitno ste bili vseeno boljši od drugih, ker so vas kmalu opazili.

Verjetno sem res imel kakšen talent več, nekaj je že moralo biti več.

 

Ste se vi tega takrat zavedali?

Če starši niso za to, potem otrok tega ne počne. Podpora staršev je zelo pomembna. Seveda pa mora imeti otrok ob tem veselje in motivacijo, da mu šport pride pod kožo. Meni se je očitno vse sešlo.

 

Naslednjič ste nase opozorili na otroški tekmi v Semmeringu, ko ste domov prišli z zlato kolajno. Kmalu vas je Tone Vogrinec povabil v reprezentanco.

Vse se mi je izšlo. Po generacijah sem plezal navzgor. Ves čas sem bil v selekcijah in reprezentancah, dokler nazadnje nisem končal vA reprezentanci.

 

Ko ste bili stari 17. let ste že nastopili na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu. Je to zgodaj?

Seveda, meja je zdaj bistveno višja. Fantje dalj časa smučajo in tudi kasneje dosežejo vrhunski nivo. Danes mladincev, ki bi bili res vrhunski,kot je bil denimo Ingemar Stenmark, v svetovnem pokalu ni.

 

Spomnim se, ko ste začeli dosegati prve uspehe v kakšno evforijo smo padli Slovenci, pa ne samo mi, vsa Jugoslavija. V šolah smo namesto pouka spremljali tekmo, ljudje so prenehali z delom. Cela Evropa je vedela kdo je Bojan Križaj. Poleg Stenmarka ste veljali za svojevrsten fenomen.Kakšni so bili vaši občutki?

Takrat je bila vsa ekipa dobra. Enostavno smo sprožili nekakšen val, ki si ga ne znam prav dobro razložiti. Smučanje je bila do takrat tradicija v Sloveniji, ne pa tudi v širši Jugoslaviji. Tradicija je pomenila, da smo dobri smučarji, ki dosegajo povprečne rezultate. Ko pa smo začeli dosegati vrhunske rezultate, so se ljudje po vsej Jugoslaviji začeli istovetiti z nami in nam dajati podporo. Dejansko je prišlo do evforije in iz nje so se razvile generacije dobrih smučarjev in to ne samo v Sloveniji. Iz te evforije zagotovo izhajata tudi oba Kostelića. Z dobrim in načrtnim delom smo zastrupili velik krog ljudi.

 

Ampak vseeno, kakšen je občutek, ko človek ve, da je sprožil val evforije?

O tem takrat nisem razmišljal.

 

Kaj pa danes?

Toliko časa je že minilo, da se s tem ne ukvarjam več.

 

Veljali ste za zelo tihega, skromnega, marljivega in neagresivnega tekmovalca. Tudi zdaj se nikakor nočete pohvaliti.

Človek samega sebe najtežje ocenjuje. Bistveno lažje naredi to okolica, oziroma ljudje, ki živijo s teboj. Nočem se izpostavljat, bolj kot ne, iščem svoj mir. Prelevil sem se v čisto navadnega državljana, ki išče svoje priložnosti, drugačne kot sem jih imel možnost sprejemat takrat.

 

Vaš prepoznavni znak so bili tudi vaši svetli lasje, ki so vam med vožnjo plapolali okrog glave.

Bili so moj zaščitni znak.(smeh)Zdaj bi bilo to neizvedljivo, saj morajo tekmovalci imeti čelade.

 

Kako to, da ste tekmovali brez kape?

Imel sem svoj ritual. Tudi sicer mi je vedno toplo.

 

Rekli ste, da je bil to vaš ritual. Ste imeli še kakšnadruga »pomagala«?

Niti ne. Nisem se zanašal na psihološko pomoč, nikoli nisem obiskoval terapevtov. Vedno sem se zanašal le nase. Dobro sem se poznal in sem vedel kako moram odreagirati v določenem trenutku. Seveda pa sem sprejemal vso tehnično podporo in pomoč ljudi, ki so skrbeli za nas, od trenerjev do organizatorjev.

 

Je bila uspešnost za vas breme ali spodbuda?

Takrat nismo smeli biti profesionalci, čeprav smo vsi od tega živeli. Zame je bila to služba. Biti uspešen v službi, je pomenilo izboljšati si kvaliteto življenja, sploh, ker sem imel še družino. Zelo zgodaj sem moral namreč poskrbeti za več ljudi. In če se tega zavedaš, je to včasih lahko zelo velika motivacija, ki ti da energijo, včasih pa je hendikep. Nekako se mi je sešlo.

 

Zelo zgodaj ste poročili? Koliko sta bila stara s soprogo?

Jaz sem bil star 21. let, Barbara še ni imela 18.

 

Imata štiri otroke.

Starejša dva sta že odrasla in imata že svoji družini, mlajša sta stara 9 in 13 let.

 

Se kdo od otrok ukvarja s smučanjem?

Ne. Najstarejši Boštjan je treniral smučanje dokler se ni hudo polomil. Tudi starejša hči Andreja je kot otrok smučala, potem pa jo je zaradi poškodbe minilo veselje. Mlajša, Martin in Meta, smučata samo z mano.

 

Jih nikoli niste načrtno usmerjali v smučanje?

Najmlajši sin je bil nekaj časa v klubu, potem se mu ni dalo več.

 

Kako otroci dojemajo očeta - Bojana Križaja?

(smeh) Ne vem. Mislim, da čisto normalno. Pa tudi sicer se je precej stvari v tem času spremenilo. Mlajše generacije ne poznajo zgodovine smučanja. Mogoče me malo drugače dojemajo le v sredini kjer živimo.

 

Ne vem, če veste, da je v vaših »zlatih« časih ena od gimnazij v Milanu imela športno društvo z imenom šolsko športno društvo Bojana Križaja.

Nisem vedel za to.

 

Zagotovo pa veste, da vam je Zoran Predin (Lačni Franz) posvetil pesem Bela simfonija.

Za to pa vem. Veste mi smo bili ves čas na poti, tako da za veliko obrobnih stvari, ki so se dogajale doma, sploh nismo vedeli. Najbolj sem se svoje »slave« zavedal tisti mesec po končani sezoni, ko sem prišel v šolo in so naenkrat vsi pridrveli iz razredov. Sošolci so komaj čakali, da pridem v šolo, da je odpadel pouk. (smeh) To je bilo pravzaprav vse, kar sem dojemal od te evforije.

 

Veste, da so na vladnem portalu za otroke in mladino Slavka Avsenika, Leona Štuklja, Tomaža Humarja, Marijano Lipovšek in vas izbrali, ker ste po njihovem mnenju zaznamovali konec drugega tisočletja?

Prvič slišim.

 

Slovenija se očitno zaveda vaše veličine.

Glejte, te ocene dajejo drugi. Čeprav je lepo slišati kako drugi sprejemajo moje dosežke, me ne zanima iskanje dodatnih pomenov. Nisem tak človek.

 

Zasledila sem, da je Tone Vogrinec izdal priročnik z naslovom Smučarska šola Bojana Križaja. Kdaj je knjiga izšla?

Mislim da okrog leta 1985 ali 86.

 

Za kakšen priročnik je šlo?

Če se ne motim so se tega spomnili na reviji Antena. V navezavi s Sarajevsko televizijo smo posneli serijo oddaj in fotografij iz katerih je nastala knjiga.

 

Komu je bila namenjena?

Ne vem. Domnevam, da so jo uporabljali smučarski učitelji. Nisem pa prepričan ali je bil to tudi učbenik vaditeljev in učiteljev smučanja. Vem pa, do so jo imeli vsi. Še zdaj jo vidim marsikje.

 

Prodaja se celo po internetu.

A, res?

 

Vaši uspehi so šli nekaterim precej v nos. Leta 1981, ko ste bili po prvi vožnji deseti, na koncu pa zmagali,je oče Marca Girardellija ponorel in se v ciljni areni drl:»Prekleti partizani!«.

Ta človek je malce nor. (smeh) On je imel takšne in drugačne izpade ves čas. To kar je rekel po tej tekmi ni bilo zanj nič neobičajnega, to je bil njegov stil, bolj prostaški, kot ne. Jaz tega napada osebno nisem doživel. Sicer ni bil slab človek.

 

Trikrat ste bili na Olimpijskih igrah. Kaj se je zgodilo v Lake Placidu?

Enkrat sem bil četrti, enkrat pa sem zgrešil vrata. Ne vem kaj se je zgodilo. Če bi vedel, tega zagotovo ne bi naredil. Šlo je za čudno situacijo, zelo redko se namreč zgodi, da tekmovalec zgreši vrata. Slab trenutek, nepazljivost, ne vem kaj je bilo.

 

Kaj pa Sarajevo? Od tam ste odšli s 7. in 9. mestom. Ste bili razočarani?

Bil sem razočaran, celo tako, da sem hotel prenehati s smučanjem. Res pa je, da sem že pred tekmami vedel, da nisem najboljši. Enostavno mi ni šlo. Pridejo trenutki, ko ti ne gre in ne veš zakaj. Če bi vedel, do tega ne bi prišlo. Hvala bogu, da sem se premislil in svoj višek dosegel šele po tem.

 

Kariero ste v velikem slogu končali čez tri leta v Saalbachu, stari 30 let. Vsi smo si zapomnili, kako ste si na koncu proge odpeli smuči in peš primaširaliskozi ciljno areno.

Na to tekmo sem se prišel poslovit od svojih kolegov. Ker po poškodbah v Calgaryju nisem več treniral, se mi je zdelo prav, da se na tej zadnji tekmi nekaj zgodi. S Tonetom sva se dogovorila, da naredim nekaj neobičajnega. So pa bili novinarji o tem kaj bom naredil, obveščeni vnaprej.

 

V svoji zbirki imate 8 zmag in 33 uvrstitev na zmagovalni oder, kar do danes še ni uspelo nobenemu slovenskemu smučarju. Kakšen je občutek?

Ko človek tekmuje, ne dela kljukic. Vsaka tekma je svoja enota. Lepo je sicer imeti tako bogato kariero, čeprav je bila zame vsaka zmaga, ki sem jo dosegel, tisti trenutek najpomembnejša in najslajša. Zavedati se morate, da smo bili mi strogi individualisti. Tekmovali smo izključno zase in sami, tako da je zame zbiranje kdo je boljši v različnih obdobjih za lase privlečeno. Tega ne spremljam, niti z nikomer ne tekmujem. Ti, ki tekmujejo zdaj, niso tekmovali z menoj, tako, da so primerjave neumestne. Ne razumem zakaj se sploh vodijo te statistike.

 

Dejstvo je, da se vodijo. Obstaja tudi večna lestvica 200 najboljših od leta 1966 in vi ste na 55. mestu, med 100 najboljšimi slalomisti na svetu pa ste na 17. mestu.

Super!

 

Stenmarkje že vsa leta na vrhu.

On bo vedno.

 

Kakšen odnos sta imela s Stenmarkom?

Korekten. Mogoče malce pristnejši, ker sva oba tekmovala na Elanovih smučeh. Zato sva se tudi večkrat videla, poleg rednih tekmovanj sva se srečevala tudi na raznih testiranjih. Še vedno gojiva in spoštujeva najin odnos.

 

Sta prijatelja?

Prijateljstvo je zelo težko definirati. Lahko bi rekel, da sva prijatelja, ki se vidita tri do štirikrat na leto. Takrat sva zelo vesela, da se spet vidiva. In to je to.

 

Obeh že precej časa ni več v smučarskem cirkusu. Kaj ste počeli, ko ste odpeli tekmovalne smuči?

Najprej sem bil 7 let na Japonskem. Skušal sem konvertirati tisto kar sem naredil v smučanju v posel. Priložnost sem imel delati z ljudmi, ki so bili zelo, zelo, dobri na tem področju. Ko sem se vrnil domov sem delal marsikaj, med drugim sem sodeloval z Elanom, kjer sem vodil tekmovalno službo. Ko se je Vogrinec umaknil iz smučarske zveze sem prevzel njegovo mesto direktorjaskipoola. Ko se je ta zgodba precej klavrno končala sem se odločil, da sem z medijskim nastopanjem zaključil in se popolnoma umaknil iz javnega življenja.

 

Kaj počnetezdaj?

Imam svoje podjetje. S partnerji delamo razne projekte, ki so vezani na zeleno energijo v Sloveniji in na področju nekdanje Jugoslavije.

 

S smučarijo nimate nobenega stika več?

Razen, da veliko smučam, izključno zase in z otroki. In to je to.

 

Tudi sicer se veliko ukvarjate s športom. Danes sva se dobila na golf igrišču.

Poleg smučanja in golfa še kolesarim in igram tenis.

 

Lani smo lahko prebrali, da je na vašo posest priletelo pet balvanov težkih skoraj deset ton.

Na posestvu imam dve hiši, manjša je bila precej poškodovana. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo vse skupaj sanirali.

 

Kako je živeti z občutkom, da ti na glavo lahko prileti skala?

Ne vem. Recimo, da bom imel srečo še naprej (smeh)

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko