Intervjuji

  • Brez slike

Različne teme, različni ljudje ...

Ifigenija Simonović | 6.4.2015 | Komentarji 0

            Ravno ko sem pospravila plašče, se je stemnilo in začelo je snežiti - na gosto. 1. april? Ne, to je narava, ki ni le resna, pravična, milostljiva, prizanesljiva, včasih kruta, temveč ima tudi smisel za humor.

            S prijateljico sva sedeli v prijetnem lokalu na robu Miklošičevega parka. Nevihta nama je poklonila pol družabne urice, sklenili sva počakati, čeprav sva prej govorili, kako se nama mudi, mudi, mudi.  Utegnili sva pokramljati o "mačji kavarni" na Prulah, kjer lahko doživiš naklonjenost mačk - menda tam vsi postanejo prijaznejši, mehkejši, zgovornejši. Bom šla pogledat. Povedali sva si o nekaj predstavah, ki sva jih druga drugi močno priporočali: Grad, Svatba, Tugomer (Drama), Iliada (Drama, MGL, Cankarjev dom - vrhunsko gledališče, šla sem dvakrat, menda je še ena ponovitev maja, šla bom še enkrat)! Tudi Služkinje v Mladinskem gledališču. In odločili sva se iti na koncert abonmaja "Druga godba" v Cankarjev dom - in na Mocartine v Filharmonijo. Obe sva videli drugi del filma o Marigold hotelu z najboljšimi angleškimi igralci, a sva bili tudi obe razočarani. Videlo se je, da je bil drugi del narejen samo za denar - čeprav: angleška filmska industrija dela "na suho" (država daje malo ali nič) in jim privoščim vsak funt.

            In odprli sva Dnevnik: 1. april, 2015. Upam, da je samo hec, da Zmago Modic dobiva 20 tisoč evrov vsako leto, že pet let zapored, ko "krasi" zimsko Ljubljano z istimi penisom podobnimi repaticami, kakor da si Ljubljančani ne bi mogli privoščiti par ducatov novih (cenejših) bunkic in nekaj metrov novih lučk (za elektriko gre najbrž iz drugega fonda, koliko stane velikanska smreka itd.?). Upam, da je hec tudi to, da je kipar Mirsad Begić, ki hodi okrog kot ubogi umetnik, ki je seveda tudi profesor na akademiji, morda že upokojen, zaslužil 100 tisoč evrov za dva kipa. Kip župana Ivana Hribarja ob Ljubljanici (se mu izognem, ne morem ga občudovati) je grob, vsiljiv, ne izraža človečnosti tega velikega Slovenca, ki je 18. aprila 1941 naredil samomor - tako zelo je čutil grozoto fašistične okupacije. Kip naj bi bil tridimenzionalna umetnina, ta pa je "zadaj", po hrbtu, da tako rečem, naslonjen na odtis smetišča - mogoče je to pač umetnikov stil ali pa, v boljšem primeru, sarkastičen komentar na temo ljubljanskih gradbišč, ki so se ustavila, ko so zaslužili prekupčevalci s prodom (čeprav je kip plačal župan, ki ima s prodovitimi jamami plodovite posle), a vendar je prav Ivan Hribar "počistil" Ljubljano po potresu, dal zgraditi najlepše stavbe. Begićevega kipa Petra Božiča nisem videla, sem pa poznala pisatelja in dvomim, da je bil že na vrsti za kip, ko ga mnogi, ki si ga bolj zaslužijo, ne bojo nikoli dobili. Zaslužen je za to, da je v slovensko literaturo uvozil model gledališča absurda, a ni bil edini in tudi ne najboljši. Zaslužen je tudi za to, da smo dobili novo Titovo ulico, ki vodi na pokopališče, tako da se ji noben Ljubljančan ne more izogniti - če ne prej, mora po njej z nogami naprej. In to v času, ko smo se strinjali z Evropo, da ne bomo častili totalitarizma. Posebna ironija, kajpak. Umirajo tudi tisti, ki jim Tito ni "lepšal" življenja.

            Da je Dragica Čatež dobila 15 tisoč evrov za kip v spomin žensk, ki so se uprle fašistom in zahtevale, da izpustijo ujetnike, ki so čakali na strel v gramozni jami, to me ne preseneča, saj je očitno edina kiparka, ki pri nas kaj velja - njene lesene kreature pred domom starejših na Trnovem sem najbrž že kdaj omenila: popolnoma neprimerne nagnite lesene abstraktne antropomorfne figure v parku, kjer naj bi se sprehajali starejši ... jim ne moremo pokloniti česa prijaznejšega, nežnejšega - magari pravljičnih vil, marmornatih rož, humornih živalic ... recimo mačka Murija v nadnaravni velikosti, junaka, o katerem so pripovedovale otrokom in vnukom, ali pa znamenitega Kosovirja ... potem bi v park prišli tudi otroci, ki jih starejši tako radi opazujejo ... ali Zvitorepca ... ali Martina Krpana ... ali kipe velikih slovenskih igralcev ... ali pa preprosto kamne z vklesanimi verzi slovenskih pesnikov.

           

            No, hkrati precejšen del Slovencev zahteva referendum, ki naj bi onemogočil enakopravnost za ljudi, ki se ne morejo natlačiti v družino tipa  "oče/ mati/ otrok". Sirote - po prvi in drugi svetovni vojni je bilo na tisoče sirot! Tudi dandanes umirajo mladi starši, ločujejo se, otroci so v rejništvu, iščejo posvojitelje zanje ...

            Saj sploh ni "normalnosti"!

            Prav sram me je, da se o tem sploh pogovarjamo. In da je kampanja naslonjena na geslo, da gre za otroke, to me še posebej žalosti. Kdo zlorablja otroke? Večkrat sem se znašla v besednem boju. Na koncu mi ostaneta dva argumenta. Če bi pozvonil vnuk(otrok/brat/sestra), ki bi bil homoseksualec, ali vnukinja, ki bi bila lezbijka, ali vnuk, ki se počuti ujet v ženskem telesu, ali vnukinja, ki se počuti ujeta v moškem telesu, in prosil/a za zavetje, ali bi zaloputnili vrata pred njim/njo? Se je kdo zavzel za posiljenega otroka, ki je živel v "normalni družini" (jaz na primer, zdaj mi povejo sosede, da so vsi v vasi vedeli, povedala mi je tudi profesorica v gimnaziji, da so vedeli v zbornici - kdo se je zavzel zame takrat, ko nisem živela v "normalni družini"? Naj se gre zdravit, rečejo. Naj se poroči in se odreče spolnim nagnjenjem, rečejo. Kako se počuti ženska, ki živi s homoseksualcem, ki je zatajil samega sebe, ki se je poročil zato, da je zadovoljil starše? ITD. Ko se kdo od razvnetežev vendarle malce omehča, reče, da gre pač za napako narave. Potem moram spet pritisniti: za naravo gre, gospod/gospa, za ljudi gre, za ljudi. Narava ne dela napak (in to govorijo v glavnem ljudje, ki verujejo v nezmotljivost in pravičnost Boga). Pa privlečejo parade ponosa (to je zadnji izgovor za gnus), ki jih ne bi bilo treba, če bi ljudje končno priznali, da "oče/mati/otrok" ni nezmotljiva uravnilovka.

            Ja, lahko da sem v popolni zmoti, a tako pač razmišljam. Gotovo ne bom sprožila zahteve po referendumu, ki bi zahteval utišanje pristašev "idealne" družine. Vesela sem, da je toliko ljudi srečnih in zadovoljnih. Žalostna sem zato, ker toliko "srečnih in zadovoljnih" greni življenje ljudem, ki živijo drugače, kakor bi oni, torej "srečni in zadovoljni" hoteli, da bi živeli vsi.

 

            In itak je treba nenehno upoštevati, da se tudi sam pri sebi vsak lahko moti o sebi, o drugih ... izkušnje so nenehni popravki - opozorila, opomini. Smrtna obsodba, na primer. Preveč možnosti pomote, da bi hotela odločati o krivdi drugih. In si izmišljati načine, kako obsodbo izvršiti - da bi bilo humano? To je absurd, ki se ga niti umetnost ne more lotiti. Ali pa načini usmrtitve, ki naj bi bili čim bolj kruti, maščevalni, grozo in strah vzbujajoči?! Dandanes. Ni nam dovolj, da človeka ubijemo, moramo ga ubiti na določen način, ki naj postane "dodana vrednost umora". Pa nisem niti načela teme, ki me res žge: evtanazija. Pomirim se, vsaj začasno, če pridem do zaključka, da ni sprejemljiva. Zatakne se mi ob premisleku o splavu. In o posvojitvi in o rejništvu ... To je hoja po vrvi, ki se lahko vsak hip strga. Ali hodim v ravnovesju niti ni odločujoče.

 

            Da ne bom spet samo težila - to mi je očital prodajalec na nedeljskem trgu s starinami, ki je nastavil kamero v sprehajalce in klikal, ne da bi koga vprašal za dovoljenje. Tako je naredil "dosje" obrazov. Rekla sem: zakaj pa nas slikate? Zato, da boste lahko težili, gospa Zagoričnikova, velika pisateljica, mi je zabrusil. Uporabil je moj stari priimek. Torej ni bral nič mojega že štirideset let. Odgovorila bi mu, a nisem imela moči: ker je odgovoril z napadom. Primitivno, sem zasikala in imela pokvarjeno nedeljo.

 

            Torej na koncu vsaj ena svetlejša tema: ni prvoaprilska šala. V Angliji so na smetišču našli razstavljeno posteljo, ki je stara 500 let. Zavrgli so jo delavci, ki so obnavljali star hotel. Nekdo jo je pobral in jo za 500 funtov prodal na avkciji. Zgodovinarji so jo vzeli v precep in ugotovili, da je bila narejena pred 500 leti kot poročna postelja Henrika VII. V njej naj bi bil torej spočet Henrik VIII. Vrednost ji je takoj narasla. Pričakujejo, da bo prodana za 20 milijonov funtov. No, to me je spravilo v dobro voljo. Zgodba pripoveduje o srečnih naključjih, seveda pa tudi o abstraktni vrednosti denarja.

 

P.S. 10. aprila in 21. aprila bo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma nenavaden koncert. Vita Mavrič  Jani Kovačič in štirje glasbeniki bojo interpretirali  šlagerje in pesmi iz zapora Vitomila Zupana. Ljubezen, strast, filozofija, "upor zoper smrt". Pesmi, napisane v zaporu, napisane po spominu na znane melodije iz obdobja pred drugo svetovno vojno. Vitomil Zupan je eden najbolj branih slovenskih pisateljev, manj znan pa je kot pesnik, čeprav je napisal okrog 3000 pesmi, dve tretjini v sedmih letih, ki jih je prestajal v zaporu kot politični zapornik, tretjino pa še v letih po zaporu, torej "na prostosti", ko jih ni mogel sproti objavljati in so zato še vedno neprepoznane v akademskih krogih.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko