Intervjuji

  • sp1_3
  • sp2_1
  • sp3_1

KNJIŽNICA NA OSLU – ideja iz Kolumbije

Špela Pahor | 18.6.2015 | Komentarji 0

Kar nekaj časa je že, ko sem si na internetu ogledala filmček o Knjižnici na oslu in njenem pobudniku z imenom Luis Humberto Soriano Bohorquez. Bila sem  tako navdušena in ker sem po naravi radovedna, sem seveda iskala naprej. Našla sem  še nekaj podobnih filmov, intervjujev z Luisom in se potrudila najti tudi njegov naslov.  Tako se je začelo najino občasno dopisovanje in včasih me je v poštnem nabiralniku čakal tudi kakšen njegov klic na pomoč. Ker je profesor Luis prav tako  knjižničar kot sem sama, sem se odločila, da  njega in njegovo delo predstavim  tudi slovenskim bralcem.   

Luis, bi se nam najprej predstavili?

Rodil sem  se   6. junija  leta 1970 v Valledupar Cesar. Skoraj vse življenje sem živel v Gloria Magdalena, mestu,  ki ga imam  nadvse rad in kjer sem skupaj z družino  preživel najlepša  leta.  Tudi projekt  Biblioburro – Knjižnica na oslu, v katerega je vključenih toliko otrok,  me   navdaja  z globoko srečo.  Poročen sem  s čudovito žensko, Diano Arias, ki je pridna kot mravljica  in me podpira v vsem. Z njo se lahko zares veselim   življenja. Imava  tri čudovite otroke, najstarejši je Carlos David, nato sta se nam pridružila še  Susana in  Juan Pablo.  Moji otroci so trije zakladi, ki mi jih je  podaril Bog. Na Univerzi v Magdaleni sem študiral  španščino in književnost,  poslušal sem  tudi  predavanja o vzgoji in njenem vplivu na družbo.

Zakaj ste ustvarili  Biblioburro – Knjižnico na oslu?

Knjižnica na oslu se je rodila iz potrebe. V  mestu Gloria Magdalena v  mnogih četrtih ni bilo dovolj šol in  učiteljev, otroci so ostajali tako rekoč nepismeni in to  me je  kar malo skrbelo. Doma sem imel  veliko različnih knjig in želel sem jih  podeliti z otroki. Tako sem  nekega jutra iz hleva odvezal moja  dva »brezdelna«  osla, nanju natovoril knjige  in začel veliko pustolovščino. Krstil sem jo  z imenom Biblioburro - Knjižnica na oslu. Alfa je oslica in Beto  je osel, skupaj pa tvorita Alfa-Beto ali  ABECEDO.  Danes ima Biblioburro več kot  osem tisoč knjig in z njim obiskujem tudi oddaljene  indijanske skupnosti in  veliko otrok v Magdaleni.

Je ta projekt v vaši deželi priznan in cenjen?

Počasi, zelo počasi so v Kolumbiji začeli ceniti ta  projekt. Na začetku so me mnogi imeli za norca, a vedel sem, da  uresničujem zamisel, ki bo dala mnogo sadov.  Uradniki so se začeli zanimati za moje  delo. Projekt smo skupaj prenesli  v nekatere  skupnosti, kjer  ni bilo šol in učiteljev.  Moje geslo je vedno bilo: »Če nekje ni šol in učiteljev,  jih moramo tja  pripeljati,  pa čeprav na oslovem hrbtu. Pomembno je izobraziti ljudi, da se bodo lahko učili iz knjig.«

Kakšni so bili začetki in katere okraje ste izbirali?

Začetki so bili težki. Ljudje so mislili, da se mi je zmešalo. Sam se za to nisem zmenil, a moja družina je bila zaskrbljena.  Okraji  so bili v tistih časih  nevarni zaradi oboroženih paravojaških enot.  Večkrat so me ustavili,  a ker  so videli, da je moje delo  koristno, sem se   hvala Bogu   vedno izvlekel. Obiskoval sem oddaljene, skrite vasice, kamor tehnologija še  ni prišla in ki jih zagotovo ne boste našli na zemljevidu Kolumbije. Kljub temu sem šel tja in  sledilo je veliko dobrega. 

Je bil odziv vedno pozitiven?

Na začetku se je veliko ljudem Knjižnica na oslu zdela nekaj neobičajnega, nevarnega, nepremišljenega in norega, a sčasoma so razumeli, da  jim to pomaga in  jim  prinaša koristi. 

Na kakšen način delate? Pridete s knjigami, ostanete nekaj časa… Kako načrtujete  delo, kako sodelujejo otroci in kako se odzivajo?

Imam seznam okolišev in krajev ki jih obiskujem. Seveda ne uspem vseh obiskati v enem dnevu, zato si  naredim načrt  po dnevih in potem krog ponovim. V vsak kraj moram priti pripravljen. Gradivo za delo pripravim v glede na teme, ki  jih obravnavam.  Torej izberem primerno  gradivo in ga natovorim  na osle. Pozajtrkujem in  popijem dobro kavo, potem pa se začne  moj obhod. Pot na oslu  lahko  traja osem ur, štiri  tja in štiri  nazaj. Ko prispem v  določen kraj, me pričakajo ljudje, posebno otroci. Otroci so srečni, ko me od daleč zagledajo  na oslu! Zelo se razveselijo, njim se zdi  lepo in dobro, kar delam, zato ker se v tem projektu učijo. Nato pričnemo  z dejavnostmi.  V vsakem kraju ostanem toliko časa, kolikor jih potrebujemo za dejavnosti, včasih dve  ali tri  ure, včasih več, odvisno od tega, kaj delamo.

Je ta projekt v vaši deželi nacionalnega pomena? Slišala sem, da je v Čilu to sestavni del ljudskih knjižnic. Je vaš  cilj, da bi bilo  več Knjižnic na oslu in podobnih izkušenj v vsej Latinski Ameriki?

Ta projekt je mednarodno sprejet, česar nisem niti pričakoval. Bil  sem v Ekvadorju, Čilu, Vzhodnem Timorju, v Španiji… Povabijo me, da  podelim izkušnjo Knjižnice na oslu in govorim o vplivu, ki ga ima. Radi bi čim bolj razširili  idejo  Knjižnice na oslu. V Čilu in Boliviji imajo Bibliollamas – Knjižnice na lamah. Tudi v   Italiji je  taka knjižnica,  imenuje se Serafino. Pojavljajo se v Braziliji, v Vzhodnem Timorju, v Indiji in v različnih drugih  deželah, kar  je zelo opogumljajoče.

Mislite, da današnji otroci berejo manj kot nekoč? Imajo morda raje nove tehnologije?

V nekem smislu lahko rečem, da so otroci,  posebno v mestih, prenehali brati, da so  izgubili zanimanje za knjige, malo tudi  zaradi novih tehnologij. Zato moramo ljudi ozavestiti o pomenu knjig in o vsem dobrem, kar nam knjige dajo. Knjige  nam razširijo obzorja.  Tehnologijo pa moramo uporabljati  le kot orodje,  ne smemo se ji prepustiti. Sicer  zanemarimo druge pomembne stvari, v tem primeru branje. Danes skupaj s Fundacion Biblioburro razvijamo  projekt Biblioburro Digital. Radi bi  obogatili  naš  program  s pomočjo  računalnika, projektorja, usb ključka, vzgojnih programov,  kina na prostem. Moji učenci vedo, da vse to uporabljajo le kot orodje, zato ne  bodo zamenjali  knjig  za tehnologijo. Na tem vztrajamo z vsemi močmi.

Slišala sem, da je vaš projekt vreča brez dna  in da ne dosega pričakovanih rezultatov.

V nekem trenutku sem tudi sam mislil, da je tako in  da gre vse navzdol.  Toda potem sem sprevidel,  da je moje delo  zelo potrebno in koristno. Zato  moja osla in jaz vemo, kaj je naše poslanstvo, zato nismo izgubili poguma in nadaljujemo.

Vas je presenetil mednarodni odmev vašega projekta?

Zelo. Tega nisem nikoli pričakoval. Vse sprejemam s ponižnostjo. Ostajam preprost človek, ki živi normalno vsakdanje življenje. Delam to, kar mi je všeč, UČIM. In osla sta moja pomočnika.

Doživeli ste amputacijo  noge. Kaj ste razmišljali v tistem času in kako je z vami danes?  Rekli ste, da imate še veliko dela.

Amputacija moje noge je posledica nesreče, ki sem jo imel pred nekaj  leti. Med potjo je Beto, moj osel, začel dvoriti neki  oslici. Začel je  teči in ko sem ga skušal zaustaviti,  sem padel in osel je padel name. Zaradi udarca sem imel poškodovano  stegno.  Bilo je zelo boleče, a ker sem vedno vedel, da se bo projekt nadaljeval, nisem bil žalosten, vse sem  predal v Božje roke. In tako sem še vedno tu in nadaljujem z delom..

Nam lahko zaupate še kakšno anekdoto z vaših poti, na katerih vas spremljata Alfa in Beto? 

Nekoč so mene in moja osla  ustavili  paravojaki. Zasliševali so me,  morda so mislili, da moje delo ni pošteno. Potem uvideli,  kako pomembno je. Nato je eden od vojakov prijel knjigo Paula Coelha in jo obdržal, ni mi je vrnil.  Čez nekaj minut so me izpustili. Upam, da je temu človeku ta knjiga zelo koristila. V mojem projektu je deklica z imenom Gina. Ko sem jo spoznal, ni znala ne brati ne pisati. S pomočjo programa opismenjevanja se je tega naučila, potem pa  je sama naučila brati in pisati še svoje starše in brate. Pravi, da  bo učiteljica, ko odraste.  To je res nekaj dobrega. Velikokrat sem doživljal težke trenutke. Ko moj  osel Beto  vidi oslice iz drugih krajev, se zelo  vznemiri. Takrat  moram razjahati,  da ne doživim še kakšne nevšečnosti. Knjige padejo na tla, moram jih pobirati eno po eno in zopet natovoriti. Drugače pa se dobro razumeva.  Alfa, moja oslica, pa  je mirna in delovna.

Luis, hvala za pogovor in  še veliko uspehov pri vašem delu.

Hvala vam in  vsem bralcem te revije za zanimanje.

Bralce pa vljudno  vabim, da pomagajo Luisu pri njegovem poslanstvu. Poleg dela z Alfa-Beto v projektu Knjižnica na oslu namreč pomaga tudi revnim prebivalcem krajev, ki jih obiskuje. Vesel je vsakršne pomoči: dobrodošle so knjige v španščini ali angleščini, slikanice, zdravila ali denarna pomoč.  Pišete mu lahko na naslov: eldoctosoriano@hotmail.com

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko