Intervjuji

  • sp_7

Marko Matičetov, pesnik

Špela Pahor | 1.3.2016 | Komentarji 0

Marko Matičetov (mimogrede, če se vam njegov priimek zdi znan, pa ne veste, od kod …  naj povem, da je  Milko Matičetov njegov ded, prav tisti, ki je zbral Zverinice iz Rezije, zraven pa pred pozabo rešil še najmanj tri tisoč rezijskih ljudskih pravljic) je zaposlen v Mestni knjižnici Piran – enoti Lucija kot bibliotekar.  Morda se takrat, ko odhaja iz službe in počasi meri korake ob morju v Luciji, zapiše pesem: »Ko je morje mirno,/ je mir morja v zraku./ In mir neba v morju./ Modrina neba./ Na modrini morja./ Da ne veš več,/ kaj loči morje od neba./ Da ne veš več, če kaj.«

Študiral je politologijo v Ljubljani in  magistriral iz rasne problematike v Braziliji, kamor se zelo rad vrača. Predvsem pa je pesnik, ki pravi: »Zgodi se, da napišem pesem. Takrat sem srečen.« Svoje pesmi je zbral v knjigah V vsaki stvari je ženska (2006), Boš videl (2009), Lahko noč iz moje sobe, Brazilija (2013) in slovensko-portugalski zbirki  Brazilija / Brasil (2016). Prve tri so izšle v založništvu KUD France Prešeren, zadnjo je založila Zveza Slovencev v Braziliji. Marko Matičetov pravi: »Vedno sem v dvomih, če bom še kaj napisal. Potem pa nekaj napišem in sem spet srečen. Kot takrat, ko sem napisal svojo prvo pesem.«

 

ŠP: Marko, bi nam zaupal, kdaj je bil tisti prvi srečni trenutek, ko si napisal svojo prvo pesem?

 

MM: To je bilo 18. marca leta 2002. Ta datum sem si zapomnil, saj je po mojem rojstvu najpomembnejši datum v mojem (dosedanjem) življenju. Na ta dan, kot sem že zapisal, sem se drugič rodil. Star sem bil 18 let in od takrat – s presledki, obdobji molka in obdobji besede – pišem.

 

ŠP: Nekaj pesmi si objavil tudi v zborniku Pristanišče besed. Objavljaš morda še kje drugje?

MM: Objavljam v zadnjih letih v Reviji Idiot. Če kaj napišem seveda, kar pri meni ni konstantno. Se mi pa ta revija zdi najboljša v slovenskem pesniškem prostoru, saj ima mlado in napredno uredniško ekipo, in krog ljudi, ki v njej objavlja, ni grupiran po raznih ozkih literarnih grupacijah, ampak je revija odprta za vsakogar, za katerega uredništvo presodi, da je njegova literatura dovolj dobra za objavo. Nekatere številke so objavljene tudi v tujih jezikih in vabijo tuje avtorje (do sedaj so izšle številke v angleščini, nemščini, srbohrvaščini, pripravlja se tudi v španščini), in vsaka nova izdaja številke je kar velik, tudi mednaroden dogodek. Prav tako so revije v e-obliki dostopne na njihovi spletni strani, kar je v današnjem času nujno.

 

ŠP: Tvoje pesmi so kratke, pa vendar ne tako kratke kot haiku.  Vseeno v njih z zelo malo besedami poveš veliko …  Si se v tem po kom zgledoval?

MM: Pri tem se nisem zgledoval po nikomer. Želel sem izumiti čisto svoj slog, je pa res tudi to, da mi je tak slog pač pisan na kožo in se mi ni bilo treba na silo nekaj truditi, saj tako znam pisati in ne kot nekateri, ki znajo pisati na dolgo in široko. Prevladujoči tok v sodobni poeziji pa se nagiba k pesmi v prozi, a to me niti posebno ne zanima. Prava poezija je nadčasovna in se ne ozira na prevladujoče tokove.

 

 

ŠP: Zdi se, kot da se v svojih pesmi včasih rad poigravaš z besedami … Je morda to tudi vpliv tvojega dedka Milka Matičetovega? Brez ljubezni do jezika, domišljije in pravljičnosti najbrž ne bi mogel zbrati toliko dragocenega ljudskega pripovednega gradiva. Je dedek to ljubezen prenesel nate?

MM: Od njega sem se marsikaj naučil glede rabe lepega, ljudskega slovenskega jezika. Od nikogar izmed slovenskih piscev nisem videl lepšega jezika – ne pretiravam –, kot ga je pri svojem pisanju strokovnih in poljubnih člankov gojil moj dedek. To je morda zato, ker se slovenščine ni naučil v šolah (v njegovih šolah so govorili italijansko), in se je pri rabi jezika zgledoval po ljudskih pravljicah in pesmih. Tako me je vedno popravljal, če sem npr. uporabil besedo ''preko''. Je rekel, da to ni lepo, saj rečemo ''čez tri gore, čez tri vode, čez tri zelene travnike''.  Prav tako je vedno uporabljal veznik ''in'', tudi če se je več kot dvakrat (kar ni v skladu s šolskimi pravili) ponovil v povedi in nikoli veznika ''ter'' – saj ter-a v pogovornem jeziku nihče ne uporablja. Tudi v moji poeziji ga ne boste našli. Na tak način sem se naučil marsikaj od svojega dedka in tudi babice slavistke, ki je sodelovala pri njegovem raziskovalnem delu.  

ŠP: Pišeš predvsem o ljubezni in poeziji, v pesniške vrstice pa slikovito loviš trenutke dneva, občutja  in miselne utrinke.

MM: To vse sodi zraven, kajne. Pišem … težko je reči o čem. Življenje je tako razgibano, da je težko v pesem vključiti eno samo tematiko.

ŠP: V pesmih je opaziti tudi vpliv okolja, v katerem živiš: morje, obala, nebo…

MM: Seveda, najbrž če bi živel na Gorenjskem, bi bila moja poezija drugačna. Namesto morja bi bile v njej gore. Prostor določa vsakega pesnika.

ŠP: Zdi se mi, da  velik del tvojega srca pripada Braziliji… V svoji sobi v Luciji sanjaš o Braziliji. Kdaj in kako se je rodila ta ljubezen?

MM: V Brazilijo sem prvič potoval leta 2007 in od takrat se vanjo stalno vračam. V moji poeziji Brazilija nastopa kot metafora življenja, saj življenje v Braziliji kipi na vsakem koraku. Pleše se sredi ulice, tudi izven uradnega karnevala, in poletje traja celo leto. Očarala me je tudi portugalščina, ki sem se je naučil, in ko jo enkrat znaš, je ne moreš kar tako zanemariti, da bi čepel samo doma v Sloveniji in govoril samo po slovensko.

ŠP: Napisal si tudi: »Moj življenjepis se začne, ko sem začel pisati pesmi.«  Napisal pa si tudi, da si poezijo našel v Riu de Janeiru …

MM: Res je, če je pa Rio de Janeiro najlepše mesto na svetu. Cidade maravillosa (čudovito mesto), kot mu pravijo njegovi prebivalci – carioce. Ni lepšega kot preživeti dan na Copacabani ali Ipanemi in opazovati sončni zahod za griči nad Riom. In ko sonce zaide, se dan še ne konča. Takrat se najboljši del dneva – noč –  šele začne.   

ŠP: Bi lahko primerjal Slovenijo in Brazilijo? Vidiš kake podobnosti ali samo razlike?

MM: Podobnosti vidim morda v zeleni barvi, ki je kot zaščitnica gozdov simbolična barva tako za Brazilijo kot za Slovenijo. Le da imajo oni tropske gozdove, mi pa naše. Ljudje pa so si v kulturnem smislu precej drugačni. Brazilci so veliko bolj družabni, prisrčni in odprti. Tudi sam se spremenim, ko grem tja. In se spet povrnem v prvotno »slovensko stanje«, ko pridem nazaj. 

ŠP: Najbrž si v Braziliji kdaj obiskal tudi kako knjižnico? Kakšne so knjižnice v Braziliji in kakšna je bralna kultura Brazilcev?

 

MM: Obiskal sem jih kar nekaj. Splošne knjižnice za našimi zaostajajo za kakih 50 let. Njihov knjižni fond je sestavljen bolj ali manj iz starih knjižnih darov, nabavne službe za nove knjige sploh nimajo. Vsaj po policah sodeč, na katerih sem videl samo stare, obrabljene knjige, in tu pa tam kako (podarjeno) novost. Nekatere knjižnice po manjših mestih tudi še nimajo vzpostavljene računalniške izposoje gradiva in beležijo izposojo na roke. Da ne govorim o tem, da nimajo vzajemnega kataloga, ampak ima vsak knjižnica svojega – če ga sploh ima. Le študijske knjižnice, ki pa jih nisem veliko obiskal, so bolje razvite, a vseeno ne tako kot naše, saj nimajo tako dobrega sistema, kot je naš Cobiss, na katerega smo lahko v Sloveniji zelo ponosni.

ŠP: Ali tudi v njihovih knjižnicah organizirajo  literarne večere, ure pravljic, pesniške večer in druge vrste prireditev?

MM: Tudi kar se tega tiče, je moj odgovor podoben prejšnjemu. Glavnina teh dogodkov odpade na knjigarne, ki so pač v privatnih rokah. Tudi ljudje, ki berejo, kupujejo knjige v knjigarnah, saj v knjižnicah, kot rečeno, ni knjižnih novosti. To pa zato, ker v državi ni dovolj javnega denarja (ga prehitro pokradejo), da bi država financirala javne storitve – šolstvo, zdravstvo, knjižničarstvo idr. – in je vse prepuščeno lastnim finančnim zmožnostim posameznika. To pomeni, da si revni sloji ne morejo privoščiti novo izdane knjige, ker je ne morejo kupiti v knjigarni. Berejo lahko torej samo bogati. Ta slika družbeno razslojene Brazilije mi nikakor ni všeč in o tem sem tudi pisal v svoji magistrski nalogi, ko sem sicer raziskoval družbeno neenakost glede na rasno pripadnost, ki je v Braziliji tudi velika. Rad bi sodeloval pri napredku brazilske družbe, vendar še iščem načine, kako. Zaenkrat sem o Braziliji samo pisal, a tudi to je že nekaj.

ŠP: Iz ene tvojih pesmi izvemo, da si tudi v Braziliji na glas bral svoje pesmi, in to kar v slovenskem jeziku. Ampak to ni bilo v knjižnici … Nam lahko poveš, kje vse se v Braziliji še na glas bere iz knjig?

MM: Bilo je na nekem literarnem večeru, v čudovitem ambientu pod Sladkornim stožcem, sredi Ria. Pesmi nisem bral, ampak na pamet recitiral, kakor to vedno počnem in kakor so na moje presenečenje počeli tudi številni drugi (v Sloveniji se ponavadi pesmi samo bere in ne recitira). Poezija je bila spremljana tudi z glasbo, z brazilsko, živahno glasbo, da so nekateri še zaplesali zraven. Skratka – živo nasprotje naših literarnih večerov, kjer občinstvo, če ga sploh je kaj, negibno sedi. 

ŠP: So večeri, kjer nastopajo »tujci«, pri njih pogosti?

MM: V mestih, kot sta Rio in São Paulo živi precej tujcev, tako da se v teh mestih lahko zgodi, da na večer pride tudi kak tujec, kot sem prišel jaz. In o tem večeru napisal to pesem: »Brazilcem na nekem manjšem literarnem/ večeru sredi Ria – sedimo v krogu –/ recitiram svoje pesmi v slovenščini./ Moje besede, ki jih nihče ne razume,/ napolnijo prostor./ Takrat, v čisti nerazumljenosti,/ se mi moje besede zazdijo najbolj moje.// Ravno takrat, ko se drugim v krogu zazdim/ prvič tuj.«

 ŠP: Ker sva že omenila tvojega dedka – kako pa je v Braziliji ohranjeno ljudsko pripovedno izročilo? Ali je pripovedovanje v družini, vrtcu, šoli, v knjižnicah običajno?

MM: Kar je ljudskega izročila, ga je ostalo največ od staroselskih Indijancev. Del njihovega izročila si nam približala tudi ti s prevodom knjige Krakajoči papagaj, ljudskih pravljic iz Brazilije, ki jih je zapisala Francesca Lazzarato. Žal je odnos večinskega prebivalstva do indijanskega precej slab. Staroselski Indijanci so drugorazredni državljani, ki jih država ne zaščiti in se ne briga kaj dosti za njihovo kulturo. Tudi indijanski jeziki, ki naj bi jih bilo v Braziliji še 120, izumirajo. Pripovedovanje indijanskih ljudskih pravljic v javnih šolah, vrtcih in knjižnicah torej zaradi mačehovskega odnosa države do indijanske kulture ni običajno, morda pa to izvajajo Indijanci sami v svojem zasebnem življenju. Prav tako je Brazilija bogata z afriško kulturo in zagotovo obstaja tudi kaj afriškega izročila, ki so ga afriški sužnji, dokler je trajalo suženjstvo (ukinjeno je bilo leta 1888), prinesli na brazilska tla. Indijanci in Afričani so tudi obogatili portugalščino s svojimi izrazi, tako da se brazilska portugalščina nekoliko razlikuje od evropske na Portugalskem, predvsem pa je veliko bolj zveneča in pojoča.  

ŠP: Je tvoja zadnja dvojezična izdaja opusa pesmi Brazilija zahvala in/ali poklon tej deželi, ki se te je tako globoko dotaknila, in njenim ljudem? Kako so jo sprejeli tvoji brazilski prijatelji?

MM: Knjiga je nekakšen poklon tej deželi. Ne vem, če je še kakšna pesniška knjiga, razen ta moja v slovenščini, ki je v celoti posvečena Braziliji. Knjiga je ravnokar natisnjena (intervju je potekal februarja), in marca nesem sto izvodov v Brazilijo, ko grem še devetič v zadnjih nekaj letih tja. Tako da odzivov Brazilk in Brazilcev še nimam, ker je še niso brali, a na spletu znanci že kažejo zanimanje in si bodo knjigo kupili. Prodajala jo bo Zveza Slovencev v Riu in São Paulu, kjer se je v zadnjih letih vzpostavila precej živahna skupnost ljudi, ki se kot bližnji ali daljni potomci Slovencev učijo slovensko in za katere je izdaja teh dvojezičnih pesmi o Braziliji prišla kot naročena. Ravno zato je izdajo knjige financirala Zveza Slovencev v Braziliji, jaz pa sem našel prevajalko, Brazilko Thaís Caroline Schmitt Vrečko, ki živi v Mariboru, in pri njenem prevodu tudi sam sodeloval.  

ŠP: Kot knjižničarka te bom kot knjižničarja vprašala: ali rad bereš, kaj ti pomenijo knjige in katere so tvoje najljubše knjige?

MM: Berem rad in berem dosti, vse vrste literature od poezije do proze in tudi strokovne literature o družbi, politiki, zgodovini …  Kar izide v Sloveniji, si ponavadi sposodim v knjižnici, da prihranim denar za potovanja,  na potovanjih pa potem, če le imam kaj viška denarja, knjige tudi kupujem in jih imam že precej v portugalskem in španskem jeziku doma v Sloveniji. Morda jih bom kdaj obdelal, da bodo dostopne v sistemu Cobiss.

ŠP: Rad imaš življenje in rad si srečen. Sreča je v tvojih pesmih, srečo in ljubezen si odkril tudi v pesmih prijatelja Denisa Rosande, kakor si zapisal v spremni besedi k njegovi knjigi Barve svetlobe.  Tvoje pesmi nam povedo, da je življenje lahko zelo preprosto, če le človek zna prisluhniti samemu sebi in opazovati svet z naklonjenostjo in morda z malo humorja in igrivosti. Kaj te še dela srečnega?

MM:  Branje, ki sem ga že omenil in zavzema velik del mojega prostega časa. Druženje z ljudmi, ko ne berem. Gledanje televizije, predvsem nogometa, ko ne berem in se ne družim. In dopust dvakrat na leto po več tednov, ki ga zaposleni v javnem sektorju nimamo malo.

ŠP: Lahko v kratkem zopet pričakujemo tvojo novo zbirko pesmi?

MM: V kratkem ne, na dolgi rok pa morda ja. Imel sem dolgo obdobje, ko nisem nič napisal, a v zadnjem času sem spet nekaj, s čimer sem zadovoljen. In te pesmi bojo – še ne vem, koliko jih bo –  prej ali slej izšle.

ŠP: Marko, hvala, da si svoje misli podelil z mano in bralci. Veliko srečnih trenutkov še naprej!

MM: Hvala tudi tebi za zanimiva vprašanja.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko