Intervjuji

  • vassiviere_028
  • vassiviere_036
  • vassiviere_092
  • vassiviere_094
  • vassiviere_101
  • vassiviere_128
  • vassiviere_300

Intervju s Špelo Pahor: Kamišibaj Francija

Ksenija Orel | 4.9.2017 | Komentarji 0

Špela Pahor je etnologinja, pravljičarka in  bibliotekarka, ki pravljice pripoveduje že dvajset  let. Pravzaprav so ji bile položene v zibel.  Odlična pripovedovalca sta bila njen oče Miroslav  in pranona Ivana.  Tako jih je poslušala in brala že v zgodnjem v otroštvu. Prisluhnila je tudi starim ljudem v vaseh slovenske Istre in zapisovala njihove pripovedi. Ljudske pravljice tudi prevaja – iz italijanščine, francoščine, španščine in drugih jezikov v slovenščino. S kamišibajem se je prvič srečala leta 2014 in ta jo je tako prevzel, da je že poleti leta 2015 uprizorila svoje prve štiri kamišibaje. Kamišibaj gledališče je pripovedovanje ob slikah na malem odru. Prihaja z Japonske, kjer kami pomeni papir, šibaj pa gledališče. Izvajalec stoji ob malem lesenem odru, na katerem v slikah teče zgodba, ki jo ta pripoveduje. Slike prikazujejo pomembne dogodke v zgodbi podobno kot pri stripu. Izvirnost in mojstrstvo risanja ter sugestivnost pripovedovanja potegneta gledalca globoko v vrtinec dogodkov. S pripovedovanjem ob slikah na malem odru Špela razveseljuje otroke v knjižnicah, šolah in vrtcih. Pripoveduje v domovih za upokojence in dnevnih centrih in odraslim s posebnimi potrebami v Varstveno delovnih centrih. Letos se je udeležila pripovedovalskega festivala Festival interculturel du conte na Île de Vassivière v  Franciji. Da bi podrobneje spoznali to japonsko umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah na malem odru, sem Špeli Pahor zastavila nekaj vprašanj.

 

Špela, kje se je zgodilo prvo, usodno srečanje s kamišibajem?

V Piranu, na Židovskem trgu,  avgusta leta 2014. Bila sem pri maši v cerkvi sv. Štefana in  slučajno nisem šla domov po ulici, ampak čez Židovski trg. Neka gospa me je prijazno povabila, naj se pridružim gledalcem. Potem sem bila tam tri večere zapored  kuhana in pečena.  Ogledala sem si vse predstava in ostala kot začarana.

 

Zakaj te  je kamišibaj gledališče tako prevzelo?

Pravzaprav ne vem, ali pa je to težko opisati. Morda so bile to slike, sam način pripovedovanja ob slikah, privlačni mali odri, dobri pripovedovalci, glasba, vzdušje na malem trgu med starimi piranskimi hišami, prijazni ljudje…

 

Katere veščine so potrebne za kamišibaj predstavo?

Pravzaprav o tem  vem zelo malo. Pritegneta tako dobra risba kot  način pripovedovanja. 

 

Kaj pa pripomočki?

Lesen oder in slike so najbrž čisto dovolj. Lahko še  dve leseni palčki, s katerima udariš na  začetku predstave, da pritegneš poslušalce. Nekateri tudi igrajo na različne inštrumente, uporabijo lutke, origamije in podobno.

 

Katera je bila tvoja  prva kamišibaj predstava in kaj ti  je bilo takrat najlepše v procesu nastajanja in kaj najtežje? Kaj pa sedaj, ko si  že izkušena?

 

Prvo leto sem pripravila legendo o sv. Juriju, ki je v Piranu, pred skoraj 700 leti, rešil dva ribiča pred hudim neurjem.  Ker nisem vešča risanja, sem si pomagala s kolažem.  Najlepše je bilo, ko so mi  ob sestavljanju slik ali  ko sem si predstavljala poslušalce,  prihajale na misel zabavne  zgodbice, ob katerih sem se še sama smejala.  Najtežje pa je bilo premagati tremo. Tisto leto sem poleg legende o sv. Juriju, ki sem jo sestavljala kakih štirinajst dni, na hitro naredila risbe  še za tri istrske ljudske zgodbice. Želela sem se  pridružiti ostalim kamišibajkarjem tudi v četrtek, dan pred uradnim začetkom festivala. Pripovedovali smo na Tartinijevem trgu, v parku pri pomorskem muzeju, Jelena Sitar Cvetko  pa tudi na Prvomajskem trgu. Sicer pa ne morem reči, da sem izkušena. Na festivalu sodelujejo tudi lutkarji, gledališki igralci, ilustratorji, slikarji, glasbeniki… Teh izkušenj nimam, rada pa pripovedujem. In mislim, da pripovedujem s srcem in z dušo.

 

Vaja gotovo dela mojstra. Kako sama doživljaš  napredek v ustvarjanju?

Meni je bila likovna umetnost vedno všeč, nisem se ji pa nikoli prav veliko posvečala. Uživam predvsem v pripovedovanju. Napredek pa najbrž opazijo drugi. Vsaj nekateri mi to tudi povedo.

 

Udeležba na mednarodnem festivalu gotovo ni kar tako. Kako je prišlo do sodelovanja?

Želela sem si novih izkušenj. Brskala sem po internetu in  našla nekaj festivalov v Franciji in različnih frankofonskih državah. Poslala sem prijavo v Vassivière,  sprejeli so jo in me uvrstili v program. Kasneje sem izvedela, da dobijo vsak dan zelo veliko prijav, tako da sem imela res srečo, da sem se festivala lahko udeležila.

 

Si se  za to gostovanje posebej pripravljala, si  pripravila  novo kamišibaj uprizoritev?

Najprej sem hotela predstaviti istrsko ljudsko Kraljična in pastir, s katero sem sodelovala na lanskem kamišibaj festivalu v Piranu. Prevedla sem jo v francoščino in se učila besedila, tako da bi lahko pripovedovala čim bolj tekoče, sproščeno in brez zatikanja. Potem sem ugotovila, da presega  predpisanih deset minut in sem se odločila za filipinsko ljudsko Poroka med soncem in luno, ki sem jo tudi pripravljala za piranski festival.  Ta je krajša in še slike  so mi bile bolj všeč.  To, da vzamem s seboj kamišibaj, pa mi je predlagala prijateljica Savina Gorišek in k sreči sem ubogala njen nasvet. Bila sem edina, ki je pripovedovala ob slikah na malem odru in že to je pritegnilo poslušalce.  Všeč jim je bila zgodba, način pripovedovanja in tudi ilustracije. Tako da me je umetniški vodja festivala povabil tudi na radio Vassivière.

 

Si morda seštela,  koliko ur dela je potrebnega za postavitev kamišibaj predstave?

Ne. Če ti je nekaj  všeč, ne šteješ ur, ne dni, ne noči. Pač uživaš, ko razmišljaš, ustvarjaš in sestavljaš podobe.

 

Običajni japonski kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki  podobno kot v stripu prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi. Se držiš  te sheme?

Niti tega nisem štela, a tako na pamet bi rekla, da ja.

 

Predstavljam si, da je bila zate to izjemno pomembna izkušnja, ki ti  je potrdila, upam, da ne ovrgla, prepričanje, da si  kot kamišibajkarka na pravi poti?

Festival v Franciji je bil res zanimiva izkušnja. V šestih dneh sem slišala pripovedovati veliko profesionalnih in tudi amaterskih  pripovedovalcev. Najbolj me je navdušil François Moïse Bamba iz Burkine Faso z afriško zgodbo o radovednem slončku, zaradi katerega imajo zdaj vsi sloni rilec namesto majhnega noska. Združuje igranje na  ljudsko glasbilo, petje pripovedovanje,  mimiko in  gibe.  Izžareva neverjetno toplino, čutiti je njegovo ljubezen do dediščine, prednikov, družine, otrok, afriške kulture, poleg tega ima smisel za humor, spoštuje poslušalce in jih  zna pritegniti k sodelovanju. Zelo sta mi bila všeč tudi Armelle in Peppo Audigane. Armelle ima ruske korenine, je izjemna pripovedovalka, takoj začutiš njeno slovansko dušo, močna čustva, strast in hrepenenje. Peppo, ki ima romsko poreklo, jo spremlja s harmoniko ali kakim drugim glasbilom.  Tudi nekaj francoskih pripovedovalk  mi je bilo všeč.   Zelo sem hvaležna prijateljici Nevenki Primožič, s katero sva se skupaj odpravili na potovanje.    Brez nje najbrž ne bi znala niti izstopiti na pravi metro postaji, kaj šele kupiti karte za vlak, letalo, metro in rezervirati sobe.

 

Si  v Franciji pripovedovala zgodbo v slovenščini ali v francoščini, nemara celo istočasno oziroma izmenično v obeh jezikih?

Kar v francoščini, saj me drugače ne bi razumeli. Nekateri so pripovedovali tudi v različnih francoskih narečjih,   vendar le delčke zgodb, ostalo pa v francoščini. Kamel Guennoun in Halima Hamdane, ki prihajata iz francoskih kolonij, sta kdaj kak stavek ali več povedala tudi v arabščini.  Slišati je bilo tudi italijansko pesem. 

 

Kdo so bili poslušalci?

Festival se odvija na otoku sredi velikega jezera. Narava je prekrasna, veliko je gozdov in pašnikov, cest je malo, vasice so polne lepih hišk, na otoku je majhen ljubek gradič, svetilnik in muzej umetnosti, pa tudi forma viva  in  mini učni  zeliščni vrt. V jezeru lahko plavaš, se po njem voziš s supom ali barčico. Sprehodi ob jezeru so čudoviti. V prostrani ogradi se pase čreda oslov, v drugi so koze, v tretji vrsta grahastih  golobov in  petelin, vsepovsod se spreletavajo vrabci, v stranišču gnezdijo lastovice… Blizu jezera  je majhna kamnita hiška, kjer pečejo kruh po starih receptih.  Vladata mir in  spokojnost.  Tako da je med poslušalci veliko mladih družin z majhnimi otroki, ki združijo pripovedovalski festival s počitnicami in kampiranjem. Sicer pa me je presenetilo, koliko starih ljudi je bilo med poslušalci. Nekaj tudi takih, ki so se opirali na palčko. Očitno Francozi  ne mislijo,  da so pravljice samo za otroke.  Festivalski prostor je pravzaprav velika zelenica, obdana z  drevesi in  jezerom. Na zelenici postavijo manjše in večje šotore, kotičke za počivanje ali  popoldansko spanje, za sedenje ob ognju, za glasno branje, za delavnice pripovedovanja ali delavnice ročnih spretnosti.  Uporabijo prav vse, stare kavče in fotelje,  v kocke stisnjeno seno, stara vrata in mize,  velike lesene kolute, na katerih so bile kdaj navite železne zajle, zaboje, odslužene klubske mizice, lesene pručke… Iz ostankov koles, motorjev, kosov lesa in drugih materialov sestavijo simpatične skulpture, ki razveselijo mimoidoče. V enem od šotorov je bila knjigarna, v drugem kuhinja z  jedilnico,  v tretjem  prostor za bife in pripravo zelenjave in klobasic.  Spet v enem  igralnica za male otroke, v drugem sprejemna pisarna, v tretjem  prodajalna doma narejenih oblačil, nakita in  igrač iz ostankov blaga.  Peppo in Armelle sta imela svojo cigansko  leseno prikolico, poslikano s cvetličnimi vzorci, v kateri potujeta in spita. Podobnih prikolic je bilo še nekaj. Za ograjo so bila tri lesena poljska stranišča.  Poslušalci smo se tako lahko  selili s prizorišča na prizorišče. Dopoldan so bile na vrsti  balades contées, sprehodi s pripovedovanjem zgodb. Opoldne so  se pripovedovalcu Kamelu pridružili  tudi  drugi pripovedovalci, zgodbam so sledile še uganke in pesmi.  Po kosilu so bile na vrsti  siestes contées s pripravljenimi ležalniki za počivanje in poslušanje zgodb. Da ne bi motili nekoga, ki je v sosednjem ležalniku zaspal, kar je bilo  dovoljeno in celo zaželeno,  smo namesto ploskanja  pomahali z visoko dvignjenimi rokami v znak, da so nam  bile zgodbe všeč. Ob štirih je bila ciganska pavza pri Armelle in Peppu, potem pa odprta scena na malem odru pod velikim drevesom, kjer sem tudi sama pripovedovala ob slikah na malem odru. Tudi drugače je vzdušje sproščeno in družinsko. Dvakrat smo tudi praznovali,  François Moïse Bamba in Armelle Audigane sta imela rojstni dan in čestitkam in objemom  ni bilo ne konca ne kraja. Občutek sem imela, da se tudi poslušalci poznajo med seboj, poklicni pripovedovalci pa se tako ali tako večkrat srečajo na pripovedovalskih festivalih, ki jih je v Franciji veliko. 

 

Če bi se kdo od bralcev želel preizkusiti v tej umetnosti, kaj bi mu svetovala? Kje lahko začne?

Začne se navadno na začetku. Ko slišiš  dobro zgodbo, jo navadno želiš deliti. Tudi v vsakdanjem življenju je tako.  Pripoveduješ zgodbe, ki se te dotaknejo.  Meni je veliko pomenilo, da sem lahko poslušala pripovedovati starejše ljudi. Med njimi so bili tudi res pravi ljudski umetniki. Z opazovanjem in poslušanjem se veliko   naučiš.  Rada pripovedujem ljudske zgodbe, ki dopuščajo veliko prostora za improvizacijo. Omogočajo, da se vsakič znova prilagajaš poslušalcem, njihovi starosti in razpoloženju, prostoru, navdihu in končno tudi svojemu počutju.  Kamišibaj pa mi je  všeč zato, ker so slike lahko opora besedilu. Poleg tega lahko nahecam otroke, da bomo zdaj gledali risanke po televiziji in   naj  mi pomagajo priključiti to leseno škatlo in  poiščejo kabel, gumb, daljinec  in tako dalje…  na  koncu pa jih povabim, da narišejo svojo risanko.  Tako jih povabim še k ustvarjanju v sliki, kot jih včasih povabim tudi, da  sami pripovedujejo.

 

Kaj načrtuješ v prihodnje? Bo to predstava za otroke ali za odrasle?

Zdaj bi najrajši načrtovala ene dolge počitnice. Ja, imam nekaj v mislih, ampak je še skrivnost.

 

Želim ti še veliko uspehov pri nadaljnjem delu.

Hvala, Ksenija. Tudi tebi vse dobro in hvala za zanimiva vprašanja.

 

S Špelo Pahor sem se pogovarjala Ksenija Orel.

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko