Intervjuji

  • dscn3339
  • dscn4239
  • dscn4249
  • dscn4329
  • dscn4512

Sonce sije tudi, ko je skrito za oblaki

Kristina Menih | 28.2.2018 | Komentarji 0

Pogovor s Špelo Pahor, prostovoljko, ki je okrogel mesec dni preživela v Etiopiji

 

»Želim si tudi, da bi vsak izmed nas začutil, da sonce vedno sije, tudi če se skriva za oblaki. In da ne bi bili več tako brezbrižni in razvajeni, kot smo,« razmišlja Špela Pahor, bibliotekarka in etnologinja/kulturna antropologinja,ki je od 10. decembra 2017 do 9. januarja 2018 preživela v Etiopiji. Tja se je podala v vlogi prostovoljke za pomoč v sirotišnici v kraju Kobo.

 

Od kod ideja, da se podate v Etiopijo? Zagotovo ste imeli jasen cilj pred seboj …

» Že dolgo sem si želela v misijone v Afriko. Poleti sem se javila na oglas v Družini, ki je vabil k prostovoljnemu delu v Etiopiji. Torej nisem odšla kot turist. »

 

Kje vse ste bili in pri kom?

»Bila sem pravzaprav samo v dveh krajih, osem dni v Adis Abebi in tri tedne kraju Kobo, na severu Etiopije. Obakrat sem živela pri sestrah uršulinkah. Sestre v Adis Abebi so mi kar dobro razkazale mesto. Tudi Kobo in okolico sem si ogledala.« 

 

Na licu mesta ste na lastni koži okusili, kaj pomeni živeti  resnično skromno. Zelo skromno. Ker, kolikor vas poznam, vi tudi sicer tu, sredi hiper potrošniške družbe živite skromno …

»Žal sem tudi jaz hudo zapadla potrošništvu. Naša mama je vedno govorila, da ne živimo dovolj skromno. In zavijala z očmi, ko pri polni omari oblek nisem vedela, kaj obleči. A že da se tega zaveš, je nekaj vredno, ali ne? Res pa je, da večino stvari podarim naprej. No, pri sestrah v Adis Abebi sem videla, kaj pomeni, če zmanjka elektrike večkrat na dan ali ko se pokvari vodna črpalka in se ne moreš stuširati, kaj šele umiti. Vse redovne sestre sicer imajo tudi zaobljubo revščine (poleg čistosti in pokorščine), tako da razen nekaj oblek nimajo ničesar svojega. Tudi tiste, ki delajo izven hiše, ves zaslužek dajo v skupnost. Sicer pa se mi zdi, da smo mi vrednost osebe zamenjali za vrednost stvari. Tako že otrokom, ko jih natepemo zaradi razbite vaze, damo vedeti, da je vaza pomembnejša od njih. In čiste hlače so več vredne kot to, da se otroci igrajo in raziskujejo svet, pa tudi če kdaj padejo in se umažejo. Navadni ljudje v Etiopiji pa res živijo skromno. Navajeni so delati že od otroštva dalje. Vedo tudi, kaj je praznik in se za praznike res lepo oblečejo in praznujejo s pesmijo in plesom.«  

 

Kakšni so bili vaši pogledi na domačine, preden ste se podali med njih in kakšni so vaši vtisi zdaj, ko ste se nekaj časa srečevali z njimi?

 

»Pravzaprav ne o Etiopiji ne o njenih prebivalcih nisem vedela kaj dosti. Na youtubu sem videla več etnoloških in antropoloških dokumentarnih filmov o življenju  plemenskih skupnosti v dolini reke Omo, o Afarih z obrobja puščave Danakil, ogledala sem si tudi filme, ki jih je v Etiopiji posnel pater Jože Andolšek s sodelavci. V Ljubljani sem spoznala študentko iz Etiopije in študenta iz Eritreje. Oba sta bila prijazna, bolj zadržana, spoštljiva, bistra, nadarjena in zelo dobra po duši. Vedela sem za vojno med Etiopijo in Eritrejo, za sušo in lakoto v osemdesetih letih, v kateri je umrlo par milijonov ljudi. V Adis Abebi sem bila pretresena ob pogledu na otroke, starce in invalide, ki beračijo in tudi prespijo na ulicah. Drugače pa se mi zdi, da so to topli in prijazni ljudje, zelo gostoljubni, umirjeni, zelo so ponosni na svojo državo, radi pojejo in se veselijo, se družijo, plešejo. Dobri prijatelji ali prijateljice hodijo kdaj tudi objeti po ulici, pri obrokih pa včasih vidiš, kako hranijo drug drugega, jedo namreč s prsti. Ob branju literature sem spoznala, da ima Etiopija razgibano zgodovino, bogato kulturo, pestrost jezikov in etničnih skupin,  številne legende in ljudske pripovedke. Raznolika je tudi pokrajina, od gora in ravnic do dolin in puščave Danakil, ki je v depresiji. Tudi način življenja se razlikuje. Nekatera  plemena, ki živijo povezana z naravo kot pred tisočletji, so od sodobnega sveta sprejela samo kalašnikov.« 

 

Večino časa ste preživeli v pomoči otrokom v sirotišnici. Kaj ste delali, čemu ste posvečali največ pozornosti? Je tamkajšnja ustanova primerljiva z evropskimi?

 

»Iz Adis Abebe sem nato odšla z letalom v Mekelle in po treh urah vožnje po razdrapani cesti, ob kateri srečuješ otroke, ki gredo v šolo, pastirje, kamele, koze, govedo, osle in konje,  prispela v Kobo.  Tam sestre uršulinke vodijo majhno bolnišnico, vrtec in sirotišnico. Življenje v Kobu je bolj umirjeno, tiho, preprosto in počasno kot v glavnem mestu. Večina prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom in živinorejo. Moški so oblečeni kot kaki pastirji iz svetopisemskih časov, čez ramena nosijo palice, na katerih počivajo njihove roke. Vsa kmečka dela še opravljajo ročno. Pa tudi vsa gradnja še poteka brez strojev. Hiške ob cesti so majhne in zidane, ob stranskih makadamskih ulicah pa so narejene iz lesenih palic in ometane s slamo in glino. Drugače pa mi ni znano, da bi v Evropi še obstajale sirotišnice. Sestre v Kobu živijo še bolj skromno od tistih v prestolnici, a je tudi vzdušje med njimi veliko bolj družinsko. Umivajo se na primer z mrzlo vodo, perilo perejo na roke, tudi v mrzli vodi, le  bolnišnica  ima  pralni stroj za pranje posteljnine in uniform.  V sirotišnici je trenutno 34 deklet, najmlajša je stara tri leta. Tam ostanejo, dokler ne končajo srednje šole, a tudi še potem ohranjajo tesne stike z redovnimi sestrami. Vzroki, zakaj ostanejo sirote, so različni. Lahko mama umre na porodu, ali starši umrejo zaradi bolezni, ali so se tam znašle zaradi nasilja v družini, ločitve staršev,  nekaj mam je bilo mladoletnih ali so bile posiljene in oče ni priznal očetovstva, ena od mam je duševno zbolela zaradi vojnih travm, nekateri starši pa so tako revni, da ne morejo poskrbeti za otroke. S punčkami smo se igrale, risale, pele, naučile so me nekaj amharskih besed, skupaj smo praznovale kar dva božiča, najprej našega in potem v januarju še etiopskega. Pomagala sem tudi v vrtcu, risala sem plakate, ki jih bodo uporabili pri urah angleščine, naredila okraske za jelko, jaslice in tako naprej. Brisala sem nosove in ritke, oprala kak kos oblačila, strigla nohte. Kako so se deklice veselile, ko sem jim v škaf natočila toplo vodo in dodala malo šampona, one pa so namakale noge!»

 

Kako so vas sprejele sestre, kako otroci?

 

»V Kobu sem se res čutila sprejeto, kot v družini. S sestrami smo skupaj pojedle zajtrk, kosilo in večerjo. Seveda te opazujejo, na primer, kako ješ, kako se rokuješ, saj so njihove navade drugačne od naših. Oni jedo z rokami, pozdravijo se z dotikom ramen, če nekoga ne poznajo, sramežljivo gledajo v tla. Punčke pa so najprej zadržane, ko pa te bolje spoznajo, postanejo zaupljive, radovedne, vesele in živahne. Rade se te dotikajo, objemajo, poljubljajo, te tipajo po laseh in delajo frizure. Zelo me je ganilo, ko so si ogledovale mojo majhno in skromno sobico, kjer ni bilo nič drugega kot postelja in omara. Zdela se jim je zelo lepa in razkošna, posebno ker sta bila v wc-ju tudi tuš in bojler. A one spijo vse v eni sobi in na pogradih, stranišča in kopalnice so skupna za vse, umivajo se z mrzlo vodo, perilo perejo na roke. Tudi jedilnica in učilnica sta skupni. Nekaj zasebnosti najdejo le, če se umaknejo pod kako drevo ali v kak kotiček za hišo ali na dvorišču. A rade se igrajo in se družijo, posebno mlajše. Zvečer pa primejo v roke boben ali karkoli pač spominja nanj, tudi odpadlo pločevinko ali plastično vedro, pojejo in plešejo. Veliko tudi molijo. Vse gredo že ob šestih zjutraj v cerkev k maši, ob šestih zvečer pa se tam zberejo pri molitvi. Pridružijo se jim tudi dečki iz sirotišnice, ki jo čisto blizu sester vodijo patri kapucini. Molijo tudi pred obroki in pred spanjem.»

 

Otrokom ste gotovo prinesli darila. Zanima me, kaj ste jim poklonili in zakaj.

 

»S seboj sem imela poln kovček barvic, flomastrov, risalnih listov, kolaž in krep papirja, otroških škarjic, šilčkov, svinčnikov, lepilo. Čopiče mi je podaril Mihajlo Lišanin, za kar sem mu zelo hvaležna. Drugače pa sem tam pustila skoraj vse, kar sem imela s seboj. Ko so se bližali božični prazniki, te Etiopijci praznujejo 7. januarja, pa sem sestro Bisirat prosila za ostanke blaga, sukanec in šivanko in sem mlajšim deklicam sešila punčke, iz velikega kosa skaja pa kar nekaj manjših torbic. Ko sem prišla domov, sem za manjše kupila oblačila, za večje pa spraznila svoje omare.  Dodala sem še poletno obutev, zvezke, nekaj knjig, barvice, flomastre, platnene vreče , torbe in podobno. Oba kovčka sem nato zaupala patru Jožetu Andolšku, ki je 9. februarja skupaj z dvema snemalcema in arhitektom odpotoval v Etiopijo.«

 

Čeprav nimate lastnih otrok, jih imate kar nekaj, za katere zgledno skrbite, saj ste jih posvojili na daljavo. Od kdaj že ste »nadomestna mati« in kako izgleda takšno starševstvo? Kako ga doživljate vi?

 

»Temu se reče botrstvo na daljavo. Botra sem že kar dolgo, več kot dvajset let. Začelo se je, ko sem na eni od italijanskih radijskih postaj poslušala nekega podjetnika, ki je navdušeno pripovedoval, kako  je posvojil dvesto otrok. Zdelo se mi je, da prav vidim, kako se mu od veselja svetijo oči. Takrat sem si rekla, da lahko jaz posvojim vsaj enega. Doslej sem na daljavo pomagala vsaj dvajsetim otrokom, zdaj so nekateri že poročeni in imajo tudi oni svoje otroke. Trenutno imam sedem otrok v Indiji in dva v Nigeriji. In obljubila sem si, da bom pomagala tudi tistim v Kobu. Že z majhno vsoto denarja lahko namreč njim zelo veliko pomagamo, celo rešimo življenje! Možnosti za botrstvo na daljavo je v Sloveniji kar nekaj, tudi preko laičnih društev.«

 

Se boste še kdaj v vlogi prostovoljke podali v Etiopijo?

 

» Vsak dan mislim na tiste deklice. In tudi sestre so mi rekle, da sem vedno dobrodošla in naj se kmalu vrnem.«

 

Kako je ta izkušnja vplivala na vas?

 

»Hm, to, kar se dogaja v srcu in duši, je z besedami težko opisati. Drugače pa se mi je zdelo škoda, da se tudi v Etiopiji, ki je bila tisočletja izolirana in zato posebna in samosvoja, pozna vpliv globalizacije in zahodnega sveta. Tako je na primer jezero Tana, kjer izvira Modri Nil, napadla vodna hijacinta iz Brazilije. Razširila se je po vsej ogromni površini in zaradi nje se je globina jezera drastično zmanjšala. Posledice so lahko katastrofalne. To je združilo lokalne prebivalce in tudi njihove bolj oddaljene sosede v skupni čistilni akciji. Povsod je tudi polno plastičnih odpadkov. Za suše in lakote so krive podnebne spremembe, ki jih povzroča naš zahodni način življenja. Nima pomena, da si zatiskamo oči in obračamo tem ljudem hrbet. Slej ko prej se nam lahko zgodi isto.«

 

Kaj pa vaša okolica in najbližji? Kako so sprejeli vašo odločitev, da mnogi cel mesec niso vedeli, kje ste in zakaj ste se tako odločili?

 

»Tisti, ki so vedeli, so se resnično veselili z menoj. Celo pot sem čutila, da mislijo name in mi želijo dobro. Prijateljica muslimanka je vsak dan šla v cerkev sv. Roka v Piranu in je molila zame. Ko sem ji povedala, kam grem, je skoraj jokala od sreče. Rekla je, da bi takoj šla zraven, če bi bila zdrava. In čeprav je revna, je hotela podariti sinov računalnik, ki ga je odplačevala nekaj let. Spodbuja me, naj naredim kakšno dobrodelno akcijo in je tudi  sama pripravljena zbirati sredstva za sirote v Etiopiji. Še veliko ljudi je molilo zame. Vsem sem zelo hvaležna. Za pomoč (in objavo potopisnih člankov) bi se rada zahvalila Juriju Paljku, uredniku zamejskega časopisa Novi glas, patru Jožetu Andolšku, ki mi je odprl pot v Etiopijo, piranskemu župniku Zorku Bajcu in vsem drugim dobrotnikom in prijateljem.«

 

Zaupajte nam še kakšno misel, povezano z doživetji v Etiopiji, ki vas zdaj navdihuje tu.

 

»Ko sem šla na pot, je pri nas snežilo. Iz letala pa smo opazovali sonce nad oblaki. Ko sem gledala na čudovite pokrajine pod nami, sem se spraševala, le kdo hoče uničiti to prelepo zemljo. Najbrž je to pohlep. V Adis Abebi sem na umazanem pločniku opazovala brezdomne otroke, kako si delijo zadnji košček kruha. Če se hočemo znebiti predsodkov, se moramo približati ljudem in jih spoznati. Vera ima v življenju Etiopijcev velik pomen. V Adis Abebi in v Kobu lahko vidiš v eni ulici mošeje, koptske in katoliške cerkve. In ko vidiš sestre, ki so svoje življenje posvetile Bogu in skrbijo za te sirote kot mame, ne moreš nikoli več reči, da je Cerkev le  institucija in da koliko slabega je naredila.  Želim si tudi, da bi vsak izmed nas začutil, da sonce vedno sije, tudi če se skriva za oblaki. In da ne bi bili več tako brezbrižni in razvajeni, kot smo.«  

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.

Jeziki

Iskanje

Boben

Ventilator Besed

Ustvari svojo značko