Potopisi

  • skocjan
  • 2_14
  • 3_12
  • 4_7
  • 5_8
  • 6_7
  • 7_8
  • 8_6
  • 9_5
  • 10_6
  • 11_4
  • 12_5

Slovenska Istra postaja vse bolj prepoznavna

Albina Podbevšek Adamič | 13.5.2015 | Komentarji 0

Naša Toscana se vse bolj razkriva svoje čare

 

Še desetletje nazaj se je malo govorilo o  slovenski Istri, ampak smo pozornost posvečali le morju in obali kot da ta sploh ne bi imela zaledja. A zdaj se mesta in podeželje vse bolj povezujejo med seboj. Celinski del Istre niso le oljčni nasadi, njive in sadovnjaki, ampak so tam tudi številne znamenitosti, da ne omenjamo vasi z ohranjeno mediteransko arhitekturo in prijaznimi prebivalci.  Ali ste vedeli, da je bila Istra naseljena že v prazgodovini, o čemer priča kamnita sekira, najdena v kamnolomu blizu Črnega kala in da je dežela dobila ime po ilirskem plemenu Histri, prvih znanih naseljencev teh krajev pred štirimi tisočletji. Zdaj prihajajo na dan vsakovrstne znamenitosti, predvsem pa se uveljavljajo vinogradniki, oljkarji in kmetije, ki vabijo goste v svoje hrame z izbranimi jedmi, tudi tistimi, ki so jih nekdaj pripravljale njihove none. Naša Toscana je vstala, čeprav ji birokracija pogosto s svojimi neživljenjskimi predpisi ovira razvoj.

 

Od poševnega stolpa, mlinov na Dragonji do slapa in poganskega boga Sonca

 Slovenska Istra je dobro prepletena s cestami, na katerih se z avtom zlahka izgubiš. Pravzaprav se ti bolje godi, če se po travnikih, med grmovjem in skozi lepe vasi potikaš s kolesom in se zaneseš na pregleden in ličen vodnik z zemljevidom»Uživajmo po pohodniških, kolesarskih in jahalnih poteh«. Vseh urejenih, dobro označenih poti je skupaj kar 24! Vsaka ima svoj naslov; na primer Po deželi refoška, Po dolini Dragonje (tudi s konjem), Po poti tartufov in špargljev, Po poti narcis, Po poti za srce, Po Osličkovi in Boškarinovi poti. Tako se ustaviš, kjer hočeš, denimo na Krkavčah pred skrivnostnim, tri tisoč let starim kamnom, na katerem je izklesan poganski bog sonca. Pri Koštaboni si ogledaš slap Supot, na poti proti Črnemu kalu nase že od daleč opozarja sloviti cerkveni poševni stolp, ki spominja na italijanskega v Pisi, a je za razliko od našega bil tako nagnjen, da so ga Italijani morali krepko podpreti z betonom. V Padni se pohvalijo z galerijo Božidarja Jakca, rojenega v tej vasi. Naselje Sv.Petra ima etnološki muzej na prostem s starodavno Tonino hišo. V dolini Dragonje si lahko ogledaš Škrline, strmo skalnato steno nad reko in dva ohranjena vodna mlina. Nad Pomjanom so Rimljani zapustili ostanke vodovoda, grobišča in keramiko. Vsaka pot ima svojo znamenitost. Vmes je vrsta malih cerkvic, najbolj odmevna je Sv. Trojica v Hrastovljah s srednjeveškim freskami Mrtvaški ples.

Prenočišče v senu, hrana domača, ribe iz Jadrana, postrežene na kamnih

Ni kaj, obalno zaledje ima marsikaj pokazati. Na turistični kmetiji Medljan visoko nad Izolo, sede na leseni klopi pred njihovo gostilno s kozarcem refoška v rokah lahko uživate ob pogledu na tradicionalno kmečko dvorišče, kjer kokodkajo kokoši, gagajo gosi, vmes se sprehaja pes, na drevesu čepi mačka, v hlevu pa rezgetajo konji. Ti so namenjeni šoli jahanja ali za sprehajanje po jahalni poti proti Dragonji z gospodarjem Markom Kodarinom. Nudijo vam prenočišče v obnovljeni stari kamniti hiši ali pa po želji želji celo na seniku. Za razgibavanje imate možnost okopavanja krompirja ali zelenjave na njihovi njivi. Na mizi vas bodo postregli z istrsko, res doma pridelano hrano. Vse več gostincev prisega na lokalno pridelano hrano, tudi na ribe iz Jadranskega morja. Nekateri »oštirji« kot je Milan Graj iz restavracije na Socerbu, hodijo sami po ulov k ribičem v Izolo. Vse več gostilen pa pripravlja Fonda brancine in školjke iz ribogojnice, znane družine biologov Fonda iz Pirana, ki že leta prisegajo na ekološko vzrejo rib brez kemikalij. Za kvalitetne ribe, označene z datumom ulova, so Fondovi dobili že več priznanj. V piranski gostilni Casa Nostromo smo doživeli presenečenje: na krožnik smo dobili pravi kamen, na njem pa fileje Fondovega brancina z marjetico. Še mimoidoči so se čudili tej nenavadni postrežbi!

Z oslom in parnikom so Šavrinke nosile hrano v Trst

 Daleč od mestnega hrupa med Šavrinskimi griči je kmetija Tonin na koncu vasi Puče. Od tod naprej sledi zaraščena pokrajina, prava divjina. Prijeten kotiček na dvorišču je kamnita miza v senci ogromne murve. »V 19.stoletju so naši predniki gojili sviloprejko, ki jih je reševala pred revščino,«je povedala gospodinja Breda Pucer in opisala življenje none Antonije, Šavrinke: »To so bili hudi časi, ko so mnogi Istrani odhajali v svet. Naša nona je vsak teden oprtala osliča z živimi purani, kokoškami, jajci, celo vinom in se odpravila večkilometrov daleč v Koper na vapor-parnik v Trst prodat svojo robo ali jo zamenjat za sladkor in drugo blago. Zvečer se je vračala domov tako utrujena, da se je med potjo držala za oslov rep in zadremala. Bila je nepismena, a je nihče ni mogel ogoljufati.«

V spomin na nono gojijo dva srčkana osla in ponija, ki so velika privlačnost za otroke. Te živali nastopajo na nekaterih prireditvah, kot je Fjera v vasi, ko odprejo svoje kantine in prodajajo doma narejeno pecivo in drugo hrano. Pri Pucerjevih slovijo po palačinkah s figami in po likerjih iz domačega sadja. Za pršut in salame pa gojijo tudi par pujsov.

Ekološko naravnani vinarji imajo goste tudi s križark                                      

Slovenska Istra je s svojimi griči, z vetrovi Jadranskega morja in sončnimi legami ustvarjena za vinogradništvo in gojenje oljk. Ko so pred leti trte v roke prevzeli mladi, večinoma izobraženi Istrani, je čez vinograde zavel svež, naprednejši veter. Med prvimi so zaorali ledino v podjetju Vina Koper z enologom, inž.Iztokom Klenarjem, ki je refošk spremenil iz domače kislice v vrhunsko vino.   Uroš Rojac iz Gažona je nekaj let nazaj celo diplomiral na ljubljanski agronomski fakulteti na temo ekološko pridelanega refoška. A to ni bila samo teorija, ampak tudi praksa v domačem vinogradu v Gažonu. Sledili so mu drugi.

Društvo turističnih novinarjev FIJET Slo je pred kratkim organiziralo obisk svojih članov v Slovensko Istro. Ustavili smo se v vasi Truške blizu Marezigov pri znanem vinarju Marinku Rodica, ki je s pomočjo žene in sinov v zadnjem desetletju obnovil 60 tisoč trt na 15 hektarih zemlje. Pridelujejo refošk, merlot, truško rdeče vino, shiraz, malvazijo, rumeni muškat. Zaprisegli so se ekološki pridelavi grozdja in vina in zato so že pred šestimi leti pridobili certifikat. Zgradili so okolju prijazno in energetsko učinkovito klet, vgrajeno v pobočje in s kamenjem- peščenjakom iz domačih logov. Tudi za to so dobili priznanje. Poleg kleti je v tej stavbi velik prostor s stekleno steno, da se vidi razkošno zelenje v okolici. Kamnita slepa okna in prav tak portal na drugi strani pa spominja na tradicionalna kmečka dvorišča v teh krajih. »Sodelujemo s turizmom na obali in gosti prihajajo na degustacijo naših vin, na poslovna srečanja, delavnice. Imeli smo že nekaj skupin potnikov s križark,« je z zadovoljstvom povedal Marinko Rodica, kasneje v prostorni in čisti kleti pa novinarjem na dolgo razložil, kako se prideluje vino, prijazno naravi, ki pa ni poceni. »Veliko prepuščamo naravi, da očisti vino brez pomoči kemikalij in zategadelj mladih vin nimamo. Prodaja je na vrsti po letu in pol zorenja v kleti,«je še dodal, nakar smo novinarji na njegovi zemlji posadili vinsko trto kot spomin na 50-letnico našega društva turističnih novinarjev, članov mednarodne tovrstne zveze FIJET.

Vinjete za Markovec škodijo turizmu

 Dva vinarja sta se nam kasneje še predstavila v Izoli, ko je novinarsko skupino pozdravil izolski župan Igor Kolenc. Dotaknil se je vroče teme o vinjetah za predor Markovec kot coklo za turizem: mnogi gostinci in vinarji so odvisni od gostov iz sosednje Italije. »Vinjeta za 15 evrov bo številne odvrnile od obiska pri nas. Hudo je, če se država drži zakonov kot pijan plota pa naj bo zakon še tako butast in neživljenjski!«so rekli Izolani in zagrozili, da se bodo uprli. »Nerazumljivo je že to, da so kljub našim ugovorom, spet izdali vinjete za sedem namesto deset dni, da bi gostje ostajali pri nas tri dni dlje,«je povedal župan. Lahko bi se zgledovali po Avstrijcih in drugih, ki izdajajo desetdnevne vinjete in nam na nek način tako jemljejo goste. Podobna igra birokratov se že dolgo odvija tudi s portoroškim letališčem, ki nikakor ne dobi dovoljenja, da bi letališko stezo podaljšali za borih petnajst metrov, čeprav je vsa zemlja v njihovi lasti. Tako bi lahko pristajala malo večja letala z mnogo več gosti, kot jih je zdaj. Spet kajla za razvoj turizma!

Škocijanske jame, biser naše Istre

In ker k zaledju našega morja sodi tudi divja Škocijanska jama, ki  je na seznamu svetovne naravne dediščine UNESCO, je ne gre izpustiti iz članka o Slovenski Istri. Ta podzemni svet je tako čudovit, da vsakega očara. Že na začetku ti zastane dih ob pogledu na kapnike in barvito, celo rozasto sigo, ki daje vtis, kakor da je tekoča. Ne manjka tudi sigastih ponvic, kakršne bi z veseljem odnesla domov. Presenečajo velikanske dvorane in sto metrov globoka soteska, po kateri buči Reka. Na eni od razglednih ploščadi prebereš zapis, da je poplavna voda 1965.leta segala 90 metrov visoko, lani pa le dvajset metrov manj. Celotni podzemni hodniki so dolgi več kot šest kilometrov, vseh stopnic pa je 600. Težko si zamisliš, kako so prvi raziskovalci odkrivali to skalnato, spolzko, strmo, globoko podzemlje v temi, ki je terjalo eno žrtev. Zdaj je vse skrbno urejeno, osvetljeno z ledo svetilkami, da ne škodijo kapnikom pod vodstvom javnega zavoda parka Škocijanske jame. Kapnik, visok 15 metrov, raste 250 tisoč let! Še počasneje rastejo zavese, koliko so stare rozaste orgle – votli kapniki -pa je težko izračunati. Kaže, da temu čudežu niso bili kos niti številni potresi, celo najhujši iz leta 1511, ki je porušil domala vse gradove na Kranjskem ne. Geologi so ugotovili, da pa je za jamo bil usoden tektonski premik pred 12 tisoč leti, ki je porušil en del stropa. Nad jamo je marsikaj zanimivega od muzeja, kolesarskih poti, učne poti do zbirke areholoških predmetov, starega kmečkega orodja in ohranjene tradicionalne arhitekture.

 

  Tekst in fotografije: albina Podbevšek

Podpisi: 1. Najbolj občudovani predel Škocijanske jame.

2. Posebnost je skupek votlih stalagnitov, ki jim pravijo orgle.

3. Priznani vinar Uroš Rojac, univ. dipl.inž agronomije kot organizator festivala oranžnih vin.

4. Marinko Rodica s sinovoma Maticem in Alešom

4. Vinogradnik in vinar Uroš Rojac, univ. dipl.inž agronomije s svojimi vini in znanjem promovira našo Istro tudi v svet in sodeluje pri raznih prireditvah, kot je bil zadni festival Oranžnih vin.

5. Takole so novinarji zasadaili trto za spomin na 50-letnico ustanovitve društva turističnih novinarjev Slovenije FIJET.

6. Turistična kmetija Medljan s pravim tradicionalnim dvoriščem z murvo na sredini in domačimi živalmi.

7. Gospodar Marko Kodarin je velik ljubitelj konj in voditelj šole jahanja, saj imajo pri hiši tudi manežo.

8. Zala Prešeren v obleki, kakršne so nekoč nosile Šavrinke, je novinarje obdarovala s šopkom rožmarina in lovorjevega lista, simbolom mediterana.

9. Irena Fonda, dr.molekularne biologije je pokazala Fondovega brancina, kako se ne upogne, dokler je svež. Tako lahko preizkusite ribe, če so res sveže v ribarnici. Uvožene najbrž ne bodo prestale preizkusa.

10. Na terasi gostilne Casa Nostromo so takole postregli fileje Fondovega brancina.

11. Toninova kmetija je znana po dobri hrani, saj jo pridelajo na svojih njivah. Tudi mesni izdelki so od domačih pujsov. A družina Pucer slovi še po dobrih likerjih kot je borovničevec in celo doma pripravljen jegermajster z zelišči iz okolice.

12.Oslička sta tako prisrčna, da bi jih marsikdo kar odpeljal domov. Te, nekdaj cenjene transportne živali, so zelo redke. Zato sta ta dva vselej, ko se udeležita kake prireditve, v središču pozornosti, zlasti otrok.


 

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko