Portreti VB

  • toncek_luskovic_knjiga_kog
    Katjuša Štih
    Tonček Luskovič: Kog

Tonček Luskovič – arhivski molj

Katjuša Štih | 9.3.2010 | Komentarji 1

Nekdo bo rekel, da je nenormalen, ker že več desetletij brska po starih arhivskih papirjih, ampak njega nekaj žene … Tonček Luskovič, sicer pravnik po izobrazbi, a zgodovinar po duši, navdušeno zbira podatke o Kogu in okolici že vse od srednješolskih let, ko so ga profesorji ptujske gimnazije navdušili nad zgodovino. In kdo bi si mislil, da bo toliko let kasneje iz najstniškega navdušenja na več kot 500 straneh zrasla zrela in obsežna kronika njegovega rodnega kraja z naslovom Kog, krajepis in zgodovinopis.

 

Dve desetletji med arhivi

Sistematično je začel zbirati podatke o svojem rojstnem kraju nekje v osemdesetih letih, ko je kot urednik sodeloval pri zgodovinski reviji Ormož skozi stoletja. Navdušeno je spoznal, da je v arhivskih zapisih ogromno podatkov o Kogu. Da bi izvedel čim več podatkov o tem majhnem kraju v občini Ormož blizu hrvaške meje, se je podal v ptujski zgodovinski arhiv, pokrajinski arhiv Maribor, med cerkvene in šolske kronike ter različne dnevnike, pri čemer velja izpostaviti skrbno urejen dnevnik njegove mame Vide Luskovič, iskal je tudi podatke o vremenu, pa o starih običajih, o raziskovanju nafte na Kogu … Skratka dolgotrajno delo med zaprašenimi papirji.

 

Beseda mati bo večna

Z izidom knjige Kog, krajepis in zgodovinopis, se Tonček namreč ni ustavil, arhivski molj ostaja še naprej. »Mene še naprej mika pisanje in še naprej obiskujem arhive ter zbiram podatke. Mikajo me še graški arhivi. Zadnje čase sem urejal mamine dnevnike, to je kar nekaj zvezkov v rokopisu. Ogromno je razpoloženjskih zapisov, za katere bi bilo škoda, da bi ostali samo v zvezku. Seveda ni možno vsega v dnevniku pripraviti za javno objavo, ker gre za intimne opise. Ker je toliko čudovitih opisov pokrajine in običajev, pa resno razmišljam, da bi to izšlo v obliki knjige. To bi mi bilo v veliko zadovoljstvo,« meni Tonček. Za domače ljudi bi bilo to izjemno prijetno branje, saj je bila njegova mama kmečka, sentimentalna, romantična duša in ko jo je zagrabilo, je poprijela za pisalo. Sicer dvomi, da bi kdaj napisal kakšen roman, čeprav ga k temu vzpodbujajo tudi drugi. Pisateljsko žilico je 'podedoval' po svoji mami, ki ga je učila pisati spise in je bila njegov največji kritik. Najbolj se spomni, da je za dan žena moral napisati spis o mami. Kot otrok je napisal suhoparen spis, bolj opis mame, kakšne lase ima, kakšna je. Potem pa mu je mama rekla: »Takšne stvari se morajo napisati malo drugače. Malo to, kaj čutiš …« In dejansko je potem za šolsko glasilo Klopotec napisal malo drugačen spis o materi, ki je nastal na podlagi iztočnice, ki mu jo je dala mama od drugega avtorja in se jih Tonček še danes natančno spomni: »Mnoge besede se obrabijo in na njih pozabimo. Ena pa bo večno živela, ko jo bo na zadnji dan človeštva izrekel poslednji človek. Mati.«

 

Utrinki iz obsežne kronike

Veliko zanimivega je zapisano v njegovem krajepisu in zgodovinopisu o Kogu, zato vam nekaj stavkov vsekakor moramo izdati. Pa četudi niste Kogovčan, boste v knjigi lahko potegnili mnoge vzporednice z lastnim življenjem ali življenjem prednikov.

 

Kogovčane krasi razgiban temperament goriških vrhov in ljudskega značaja, zgovornost in bogat ter šegav besedni zaklad, z domačo klepetavostjo klopotcev in škorcev. /…/ Kogovčani so ponosni, odkriti in zgovorni, nagnjeni k veselju, petju in pitju, melanholiji, bahavemu postavljanju (str. 45).

Nedeljska jakna je iz kanafasa, pri premožnejših iz boljšega lanenega ali bombažnega blaga različne barve. To obleko pod prsmi spnejo, kar da životu čedno obliko in se dokaj očitno približuje navadni mestni noši (Ženska obleka poleti, leta 1813, str.111).

Žene in dekleta trgajo grozdje, možje in fantje pa nosijo polne brente v prešo (stiskalnico). Vsi so dobre volje. Možje se šalijo, žene se smejejo, dekleta pojo, fantje pa vriskajo (Trgatev na Kogu, leta 1912, str. 137).

Letos bo na Kogu zasvetila električna luč. Vsa leta so prebivalci mnogo govorili o elektrifikaciji in jo težko pričakovali. Zdaj, ko je v teku, pa se je odločilo zanjo samo okrog 30 družin. /…/ Lasičeva Jula je podrla za drogove zadnji hrast, Pevec je na račun elektrifikacije sezidal transformator, elektrike pa si kot mala kmeta vendarle ne moreta napeljati, ker stane kilogram žice 350 din (Leto 1952, str. 377).

 

Utrinki iz njegovega življenja

Tonček se je rodil leta 1949 na Kogu. Imeli so težko življenje, predvsem v času, ko je bil oče rudar. »Jaz nisem okusil težkega otroštva, ampak ko berem mamin dnevnik, ki ga je pisala od 1941. leta, ko se je začela vojna, in končala pisati do pred nekaj let pred smrtjo leta 2007, sem razbral, da sta z očetom živela dokaj težko življenje,« razlaga Tonček. Osnovno šolo je obiskoval na Kogu, ko je bila še osemletka. Bili so prva generacija, ki so morali 1962. leta iti drugam, in sicer na OŠ Miklavž. Na Kogu je bilo namreč premalo otrok in so se začeli uvajati štirje razredi, kot so še danes (oz. v devetletki pet razredov). Kar jim je bilo zelo težko, saj so imeli na Kogu novo šolo. Gimnazijo Ptuj, ki jo je obiskal, zelo ceni, predvsem pa dobre učitelje, ki so mu dali ogromno splošnega znanja. Nekoliko manj lepih spominov ima na ptujski internat, ki je bil bolj kot ne samostan s strogim redom. Še sam ne ve, kako in zakaj, ampak pristal je na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi uspešno diplomiral. K njegovi odločitvi je verjetno botrovala zagotovljena služba v ormoškem kmetijskem kombinatu. Po šoli se je tam res zaposlil, vendar je moral že kmalu okustiti grenko leto v vojaški šoli za rezervne oficirje. Pravi, da so bili vse drugo, samo ljudje ne. Ko se je vrnil, se je zaposlil v istem podjetju in ostal tam več kot 30 let. Nekaj let pred upokojitvijo pa je odprl svojo lastno podjetje. In sedaj uživa v pokoju in se ukvarja predvsem s tistim, kar ga veseli: piše in brska po arhivih o svojem ljubljenem kraju.

Komentarji

  1. Marija Klinc | 21.11.2012, 11:59
    Spoštovani g. Luskovič!

    Berem knjigo g. Tončeka Rizmana. Nagovorilo me je nekaj, da vas prosim za pomoč. Zanima me rudarstvo na področju ormožkih krajev. Sem vnukinja rudarske družine v Ključarovcih in čutim, da se tudi na tem področju mora nekaj raziskati. Želim si, da bi še več izvedela o tej zadevi. Odpravljam se v zasluženi pokoj to bi mi bila nova dejavnost, ki me tako moćno zanima. Tudi jaz sem delala kot arhirarka na MORS ZA OBRAMBO GŠSV, od tu naprej me nekaj nagovarja, da je to kaj moram delati na tem področju. HVALA, da ste si vzeli čas zame, in moje pisanje.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko