Portreti VB

  • tatjana_kokalj
    Tatjana Kokalj

Tatjana Kokalj

Vladimira Rejc | 13.6.2009 | Komentarji 0

Za otroke je najboljše komaj dobro …

Oton Župančič

 

Ko otroci zaspe,

se zvezde zbude,

nizdol se spuste lepo

in varujejo vso noč

zveste otroke, ki spe.

Kristina Brenkova

 

 

Največja sreča

za vsakogar je,

če najdemo nekoga,

ki nam pomaga odkriti

tisto, kar že nosimo v sebi …

K. Gibran

 

Tatjana Kokalj je uveljavljena ustvarjalka za otroke in mladino, avtorica številnih knjig, tudi razredna učiteljica, mama in babica. Zelo dobro se počuti, ko se s svojimi idejami preseli v otroški svet. Sodelovala je s številnimi ilustratorji.

Pogovarjali sva se o marsičem, predvsem pa, kako lahko besedni in likovni ustvarjalec sodelujeta.

 

Približevanje svetu otrok in mladostnikov …

Vsakdo izmed nas nosi svojega malega otroka v sebi. Tega niti ne vemo, ko hitimo v službo, pripravljamo kosilo za družino, vozimo avto in čakamo v dolgi vrsti pred blagajno.

Na otroka v meni me spomni ptica, ki se oglasi spomladi na najvišji veji, vijugasta cesta, ki vodi globoko v gozd, in trava, ki se steguje ob poti. Takrat se domislim majhnih radosti, ki sem jih nekoč doživela, ko sem s toplo roko v svoji dlani stopala po prazni cesti svojemu novemu mlademu dnevu nasproti. Spomnim se vetra, ki se je zaganjal v lase, ko sem tekla po neskončni zeleni planjavi, spomnim se zmaja na nebu in žoge v travi, spomnim se hišk iz gline in mlinčka v potoku, piščalke in osvojenega vrha gore, telefona iz škatlic, povezanih z vrvico, spomnim se žabe v mlaki, ki je regljala na zelem listu, hišice na drevesu, kamna v potoku in pentlje v laseh.

Tisti otrok, ki se je bal temne noči in prazne sobe, tujih glasov in neznanih krajev, sem bila nekoč jaz. Bala sem se hudih psov in deročih rek, a veselila sem se čokoladnega sladoleda, ki so ga prodajali v leseni hiški, in vroče mivke, bila sem žalostna, kadar je od doma pobegnil maček, začudena, ko je sonce poleti obviselo na vejah, polna pričakovanj, ko je bilo nebo posuto z zvezdami.

Vse radosti, sreče, žalosti in upanja postanejo nekega dne veliki. Tisti hip, ko nas velika skleda češenj ne osreči več, ko nas pravljica za lahko noč ne uspava in ko potička iz mivke neha dišati, tisti hip nismo več otroci.

A marsikdo izmed nas ohrani otroka v sebi in ga neguje, ne več zase, od nekega dneva naprej tudi za druge.

Zato mnogi malce bolje razumemo majhna bitja okoli sebe. Vemo, da se je vredno zjokati za zadnji list, ki odleti z drevesa, da je vredno raztegniti usta v širok nasmeh, ko v rokah držimo rdeč balon.

Otrok v meni mi dovoli, da me pogosto obiščejo pravljična bitja, ki se radostno preoblečejo v začarana oblačila, skočijo v morje in v goro suhega listja, se smejejo, vriskajo, jokajo in se čudijo.

In ta otrok v meni razume druge otroke, majhne in nekoliko večje, in vem kot oni, da svet ni vedno lep, nasmejan, prijazen in dober, a če ga pogledamo skozi rožnata očala, postane spet tak, kot je bil tisto jutro, ko sem stopala po cesti prvič sama v bel dan.

Otroci želijo,da jih odrasli razumejo in sprejemajo. Take, kot so, vesele, krute, nasmejane, divje, razburjene, žalostne, zamišljene, jezne, kričave … Kajti le tisti, ki razume, zakaj je v otroškem svetu vse postavljeno malce manj resno, malce bolj veselo in malce bolj žalostno, tisti zna v sebi zbuditi otroka in mu prisluhniti.

Od tu naprej so poti zelo različne.

 

Ustvarjalci so odrasli, ki so nekoč bili tudi otroci …

Moja mladost je bila zelo pisana in raznolika.

Rodila sem se v Moravčah, v majhnem mestu nedaleč od Domžal. Danes je to mesto blizu avtoceste, nekoč je bilo zelo oddaljeno.

Otroci smo preživeli otroštvo na travnikih, v gozdovih in ob potokih. Ker je moja mama učila v šoli nedaleč od našega doma, sem velikokrat odprla vrata in vstopila v razred. Sedla sem v zadnjo klop, poslušala vesel živžav in čakala, da je zazvonilo in je šla mama domov. Najraje sem odpirala knjige in gledala slike.

Ko sem bila stara pet let, smo se preselili v Ljubljano. Vse majhno je postalo kar naenkrat veliko. Majhno kuhinjo in sobo in okno, ki je gledalo na vrt, je v Ljubljani zamenjala hiša blizu Grubarjevega prekopa. Prostrane travnike in gozdove so zamenjali igrišče, ulica in park.

Ker so bile včasih družine številčnejše, saj sta bila v vsaki vsaj dva, če že ne trije otroci, smo se vse dolge pomladne in poletne dneve, pa jesenske in zimske popoldneve, igrali. Spominjam se otroških gledališč, ki smo jih prirejali na vrtu, in prodaje knjig, ki smo se je domislili, pa nabiranja zvončkov in mačic, tekanja za listki, ki so leteli iz aviona, gradnje sneženih mož, peke kostanja, skrivanja, skupnega branja in zbiranja starih steklenic ter časopisov. Ves dan smo imeli čas, da smo se pogovarjali, igrali in se smejali.

Moje otroštvo je bilo tudi polno knjig. Poslušanje pravljic in obiski v gledališču so bili moja najljubša zabava. Spominjam se pravljice o Mojci Pokrajculji, ki se je nisem nikoli naveličala. Pripovedovalca sta bila oba starša. Mama je pripovedovala pravljice, oče zgodbe iz svoje mladosti.

Tudi v šoli sem imela najraje učitelje, ki so pripovedovali zgodbe. In teh je bilo veliko.

Ko je minil čas otroštva in so knjige postajale težje in debelejše, sem se odločila za učiteljski poklic. Nikoli nisem razmišljala o drugem poklicu, saj to je bila že moja mama, njena teta, stari oče.

S šolo sem zrasla, v šolo sem vedno hodila rada, ker sem imela zelo dobre, prijazne in zanimive učitelje, to poslanstvo podarjam naprej. Tudi moja hči in sin sta se usmerila v pedagoški poklic.

 

Otroška literatura biva nekje v svetu pravljic. Mladinska se ukvarja s svetom vrstnikov, ki jih svet odraslih večinoma omejuje

 

Prve zapise sem začela pisati že kmalu, ko sem se naučila prvih črk. Imela sem ljubeznivo učiteljico v prvem razredu, ki nas je navdušila za pisanje dnevnika. Zapišite vaše občutke, razmišljanja, veselja in žalosti, nam je rekla. Slika ohrani vtis, beseda ohrani občutja.

Vsa šolska leta sem bila vključena v literarne krožke, rada sem tudi nastopala v šolskih gledališčih. In pisala sem za šolsko glasilo Iskrice.

V gimnaziji sem začela, kot moje prijateljice, pisati pesmi.

Nekaj sem jih objavila v šolskem časopisu in spominjam se, da so me sošolci prepoznali, čeprav sem se podpisala s psevdonimom.

Tudi na fakulteti sem pisala in imeli smo svoj časopis, ki smo ga razmnoževali na ciklostil. Pisala sem tudi za radio in dobila za svoje prispevke prve nagrade, kar me je zelo navdušilo in spodbudilo.

Potem je prišla družina in časa za pisanje ni bilo več. Spominjam se, da sem si kupila pisalni

stroj in upala, da bom pisala pravljice, ki sem jih pripovedovala svojima otrokoma.

A časa ni bilo. In ko je nekega dne prišla prijateljica in si hotela sposoditi pisalni stroj, sem jo zavrnila. Imela sem občutek, če bo šel od hiše stroj, ne bom nikoli začela pisati.

Prve pravljice sem objavila v otroških časopisih. Ciciban, Otrok in družina in kasneje Galeb, Zmajček, Polžek, Cicido, Trobentica.

Ko sem pisala za časopise, niti pomisliti nisem upala, da bi zgodbe zbrala skupaj in jih objavila v knjigi.

Rabila sem spodbude. Prijateljici, že uveljavljeni avtorici, Majda in Viljenka, sta mi pomagali pri prvih korakih in s knjigo Abeceda na potepu se je začelo moje ustvarjanje.

Danes je izšlo že čez štirideset mojih knjižnih izdaj, slikanic, mladinskih povesti, romanov in šolskih učbenikov.

In ko pogledam nazaj, se mi včasih zazdi, da so to še vedno le sanje.

Sanje, da bom postala pisateljica.

 

Ilustracije otroških slikanic se skušajo približati svetu otrok. Besedila skušajo vstopati v svet njihovega dojemanja.

Otroška literatura brez ilustracije ne obstaja. V mladinski ilustraciji deluje zaželena. Mladinska literatura se že bolj približa svetu odraslih, nekje ostaja na prehodu. V literaturi za odrasle ilustracija skoraj izgine.

Ko sem urejala otroško revijo Polžek in kasneje še Pikapolonico, sem spoznala lepo število slovenskih pisateljev, pesnikov in ilustratorjev.

Z Adrianom Janežičem sva postala velika prijatelja. Začela sva s Polžki. Napisala sem kratke zgodbe, namenjene najmlajšim bralcem, ki se le s težavo spopadajo s prvimi bralnimi uricami. Adriano je narisal tako duhovite, zabavne, nasmejane in žive slike, da sva kasneje zbrala gradivo za tri slikanice.

Ilustrator in ustvarjalec sta z neko povsem nenavadno, tanko nitko povezana. Vsak prispeva svoj delček domišljije. Ponavadi ne govorita o tem, samo razmišljata in ko je slika narejena, je besedilo dopolnjeno. Brez slike se zajec ne smeje dovolj glasno, miška ni prestrašena in pes ne zna računati. Slika junake oživi in jih naredi resnične.

Tudi z Dašo Simčič sva zgradili poseben most, po kateri se sprehaja najina domišljija, pa z Ano Zavadlav, Dunjo Kofler in Mojco Cerjak.

A ko berem ali pripovedujem otrokom pravljice, včasih ne pokažem ilustracij, vsaj takoj ne. Kajti želim, da otrokom domišljija zaigra in si ob poslušanju nabirajo svoje pravljične podobe. Tudi avtorji si ustvarimo svoje podobe, ki so včasih čisto drugačne, kot jih kasneje vidimo v knjigi.

 

5. V svetu pravljic praviloma živali govorijo, predmeti so poosebljeni, kar je v odrasli literaturi redkost, v otroški pa pravilo …

 

Vsak pisatelj išče svoje načine izražanja, s katerimi se sprehaja po belem papirju.

Pisanje za najmlajše me privlači, kajti otroci veliko reči globoko dojemajo, so zelo kritični, občutljivi in rabijo mnogo besed, da si z njimi pomagajo pri razumevanju sveta.

Pri svojem delu sem sem in tja naletela na ljudi, ki so bili prepričani, da je pisanje za otroke nepomembno, premalo resno in nezahtevno opravilo. Pa ni tako.

Otrok ne moreš nalagati, oni zelo dobro razumejo življenje okoli sebe in potrebujejo varnost, da se lahko podajo na pot odraščanja. Varnosti jim ne more nuditi televizija, kajti tam je upodobljenega preveč gorja, preveč vsiljivih reklam, ki delajo svet črno-bel.

Pisana in govorjena beseda imata moč. Otrok potrebuje pravljični svet, da ob njem razmišlja o vsem, kar se mu zgodi čez dan. Ob pravljicah tudi veliki problemi postanejo rešljivi, globlje razumljeni in sreča dosegljiva.

Velikokrat otrokom spregovorim z zgodbami, v katerih nastopajo živali. O vsem, o sreči in prijateljih, o izgubljeni igrači in osamljenosti, o pustem večeru in bolezni, o ločitvi in prepirih, o darovanju in igri, o rojstnem dnevu in izletu …

Otroci s pomočjo pravljic lažje sprejemajo vsakdan in verjamejo, da je ta svet lahko urejen in prijazen.

V svoji učiteljski praksi sem z leti ugotavljala, da se doba pravljic pri otrocih žal krajša. Včasih so otroci poslušali pravljice tja do desetega leta, danes že osemletniki berejo napete detektivke, obsežne fantastične zgodbe in družinske zgodbe. Zato imajo starši še večjo vlogo pri pripovedovanju kot nekoč, kajti otroci zelo hitro odrastejo. Če malčkom ne podarimo dovolj zgodaj celih peharjev zgodb, pravljic in pesmi, tega ne bomo nikoli nadoknadili.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko