Portreti VB

  • benka_pulko

Benka Pulko; Avtoportret iz lastnih črk

Benka Pulko | 10.9.2009 | Komentarji 2

Vse in nič

 

Benka Pulko vsako drugo leto rodi po enega otroka. Po štirih se zdi, da je že izurjena »rodilja«. Dober ritem, ki ga zmorejo tako otroci kot mama. Z mladiči se ukvarja ravno toliko, da shodijo, spregovorijo, osnovne vrednote osvojijo, nekaj napotkov dobijo, se kaj malega o življenju naučijo, potem pa v svet, adijo! »Otroci se rodijo zato, da imajo svoje življenje, ne pa da ostanejo s popkovino zavozlani s starši še dolgo potem, ko bi morali znati dihati že sami. Življenje je prijazno, kadar nam daje moč, bodisi za trganje popkovine, rojevanje idej, ljubljenje ljubljenih in vse ostale življenjske radosti,« pravi avtorica - knjig in tega portreta.

 

Prinesla je pokazat zadnjega otroka, starega šest mesecev, in ga potegnila iz velike torbe, ki ji je visela čez ramo, ter se zmagoslavno nasmehnila. Tokrat je prvič rodila otroško knjigo. Namesto zlate verižice za krst je dete dobilo ugledno mednarodno nagrado za otroško literaturo. Še preden je shodilo, je ubralo pot starejše sestre, avtobiografije, ki je pobrala veliko nagrad. Mama pravi svoji biografiji kar Življenjski potopis. Življenje in pot, njeni najljubši stalnici.

 

Življenjepis pri teh letih? »Glede na stil in hitrost življenja si domišljam, da sem že doživela par stvari. Zdi se mi tudi, da imam za razliko od večine mojih letnikov tudi kaj povedati. Sploh pa me je zaskrbelo, da me ne bi začela napadati demenca ali da ne bi prehitro umrla ter bi se lotili pisanja o mojem življenju oni, ki me niso niti poznali,« se je lotila resnega vprašanja humorno, tako kot se je v Pocestnici lotila pisanja o svojem življenju.

 

A ni Pocestnica nenavaden naslov za biografijo spodobne ženske? »Kaj hočem, če pa večji del življenja zapravim na cesti,« se zasmeje in te pusti trohneti od radovednosti, kaj počne, ko je vendarle doma. »Delam, delam, delam in delam. Moji delovniki so redkokdaj krajši od 18 ur. Dopust imam vsak dan: ko si dopuščam, da delam, kar me veseli. To me navdušuje. Delo zaradi dela me ne zanima. Služba se mi gabi. Živim za izzive. In vedno nove ljudi ter vedno nove razsežnosti,« je kratka in jedrnata o tem, kaj jo veseli in kaj ubija.

 

Z naslovom izzivate, kajne? »Seveda, ker je izzivanje najljubši hobi vsakega pisatelja.« Je njen življenjski slog. Izziva usodo, znance, neznance, navidezno nedosegljive cilje in samo sebe. Z idejami in dejanji. Brigita, Benkina prijateljica, je potrdila, da ima avanturistka dobre ideje že od nekdaj: »Če ne bi bilo nje, bi bila jaz danes nuna,« pravi. »Pri šestnajstih me je zvlekla v kino gledat pornografski film. Izpelje vse, kar si zabije v glavo. Prepričala bi svetega Petra in nič čudnega ni, da je popustila tudi prodajalka vstopnic.«

 

S svetniki, nunami, menihi in župniki je očitno v dobrih odnosih. Ne glede na to, za katerega boga navijajo ali v koga verjamejo. Verjetno zaradi svojega svetovljanskega nazora in dejstva, da je drugače misleči ne motijo. Verjame, da je pod soncem dovolj prostora za vse. Imena njenih otrok (ali naslovi in podnaslovi njenih del) imajo pri razmišljujočih starših vedno globlji pomen.

 

Svojo prvo knjigo je napisala v župnišču. Župniki jo navdihujejo veliko bolj kot nune. Ona pa očitno njih: ko je bila knjiga napisana, sta oba, župnik in kaplan, imela opravljen vozniški izpit za motor. Nune so bile veliko bolj zadržane. Verjetno so poznale štorijo iz župnišča, zato so se je bolj izogibale kot ne. V samostanu je zdržala le deset dni. Ali je prestopila med božje sestre? Ni govora. Samo pisati je hotela v osami, pa je ozračje pri nunah ni navdihovalo bogsigavedikako. Nekako razumljivo, naslov dela, ki ga je hotela pisati, je bil precej nenavaden za dosledni redovniški red.

 

Je pisateljica, ki ne piše vsak dan. Zakaj ne? »Ker preprosto ne utegnem. Pisanje si privoščim ob posebnih priložnostih. Ne znam pisati medtem kot zvoni telefon, v pavzah med tekanjem po sestankih, pripravah na predavanja, urednikovanju spletne strani, vsem marketingu, pisanju za medije, prijavah na natečaje, med izbiranjem fotografij za razstavo, pregledovanjem kritik, objav ter nadziranjem tisoč in enega projekta hkrati – preprosto ne znam. Za kracanje – če hočem, da je smiselno in da ima organe, predvsem rep, glavo in srce – si moram vedno znova vzeti počitnice. Pisanje je počitek, da. Za vse druge dele telesa, razen za prste, zadnjico in možgane. Odličen čas za, recimo, zdravljenje utrujenih kolen. Ali okrevanje po virozi,« ji zlepa ne zmanjka čudnih svojeglavih idej. »Najljubše delovno okolje je tako ali tako postelja. Največ črnila zlijem v njej; bog ne daj po njej,« pravi in doda, da najproduktivneje razmišlja v gibanju: med tekom, hojo ali med vožnjo.

 

V ustvarjalnem obdobju gibanje nadomešča guncanje v viseči mreži, ki visi s stropa njenega ljubljanskega stanovanja: »Včasih je v življenju potrebno tudi potrpeti: poslušati ptiče samo skozi okno, opazovati sončne zahode z balkona, se veseliti vetra iz klimatske naprave in verjeti, da je vse skupaj vredno za cilj, ki se mu reče otrok. Ali pa knjiga, kakor hočete, pri meni je med njima enačaj. Obožujem molčeče kričanje in dobro vzgojene črke.«

 

Večkrat sem pomislila, kako se Benki ljubi ukvarjati z njenim pisanjem, knjigami, predavanji, pa mi je odgovorila, še preden sem vprašala: »Veliko bolj kot hoditi v kako dolgočasno službo, kjer bi me po možnosti nadziral kakšen manj sposoben nizkoproduktiven šef.« Je ljubiteljica zgodnjih jutranjih ur in poznega nočnega dela, čeprav je ne priganja nihče. Njeni najboljši dnevi se začnejo s tekom in se končajo v savni, najbolj produktivni dnevi pa pustijo za seboj največ pet kvalitetno napisanih strani, vsaj sto elektronskih sporočil, pol toliko telefonskih klicev ter kupček uradniških dopisov.

 

Tale pogovor je nastal v izrednih razmerah, saj so videli reporterko tekati za intervjuvanko, ko prva ni dohitevala niti same sebe, druga pa je že zdavnaj prehitela obe. Izdajanje knjig po Benkino pomeni, da se ena sama oseba vtikuje v vse: naredi zasnovo, leto dni razmišlja o naslovu, napiše tekste, določi dimenzije, izbere pisavo, oblikuje naslovnico, poišče sodelavce, se zanima za reprodukcijo, sodeluje pri nabavi papirja ter ji ni prav nič odveč stati med tiskarskimi stroji ter gledati, kako se vrti svet in knjiga na tiskarskih valjih.

 

»Rada se učim,« postane jasno, da ves prosti čas donira v projekt, s katerim se trenutno zabava, in da jo vse skupaj prekleto veseli. Na vprašajte, kaj dela v prostem času, ker ga nima. Ko ga bo imela, bo spet odpotovala, spet bo fotografirala in pisala ter si mislila, da se zabava, v resnici pa bo spet delala.

 

Na vprašanje, ali raje bere ali piše, odgovarja, da ima rada oboje. Le da si za pisanje vzame več časa kot za branje. »Sem zahtevna bralka, ki rada piše tudi brez razloga.« To vedo njeni prijatelji in domači, ki jih brez posebnega razloga preseneča s pisano besedo na staromodni razglednici. Nikoli s potovanj, samo od doma. »Ker pisana beseda je ljubezen,« pravi in doda, da bo v penziji brala, oblikovala bo sveče in gojila paradižnik. Ob kroničnem pomanjkanju časa pravi, da bere veliko premalo. Bere samo knjige, za časopise raje ustvarja. »Press clipping mi omogoča, da nisem čisto v megli in da vem vsaj to, kaj se o meni govori med ljudmi.«

 

Vse to zmore, pravi, samo zato, ker ima srečo na loteriji. Še nikoli ni zadela denarja. Njena loterija so ljudje. »Brez odličnih sodelavcev bi pogrnila že zdavnaj! Ljudje, ki sodelujejo pri projektu z ljubeznijo in posvečeno – ker drugače ne znajo – so največje bogastvo. Nič čudnega, da se iz večine sodelovanj rodijo prijateljstva.«

 

Okoli Benke je trenutno zelo vroče. Za njeno pozornost se tepejo ne le zapostavljeni prijatelji, znanci in družina, 350 tibetanskih otrok, ki jih je posvojila na daljavo (več o njenih prizadevanjih za opismenjevanje otrok po svetu in doma si lahko preberete na BenkaPulko.com , v rubriki Novi projekti), temveč še vedno tudi prenosni računalnik ter mala bela žogica in balanca. Najbolj zapostavljena je slednja: »Je nisem držala v rokah že dve leti.« Najuspešnejša med vsemi je kajpak še vedno škatla s tipkovnico. Bela golfska žogica, ki je nedavno vskočila v njeno življenje, še vedno sameva ob torbi golfskih palic in čaka, da se Benki osuši pero. Ona pa komaj čaka, da jo mine delovna vnema in da bo spet skoraj šla med ljudi. »Jesen je moj najljubši čas. Tudi zato, ker vedno prinese toliko svežih sadežev in novih ljudi. Obožujem oboje, če le niso črvivi. Jesen je čas sejmov, potepanj, literarnih večerov in nastopov, ki so sicer naporni, a luštni ter regenerirajo telo in duha. Rada jih imam. Kot ljudi, pečene kostanje in lepe besede.«

 

Kam vas pelje prihodnost? »Ostajam med knjigami. Da se ne začnem dolgočasiti, jim poskušam najti nove dimenzije. Največ pozornosti v tem času prejemata Stenska knjiga in didaktični bralni pripomoček Kazalka igralka. Ogromno se dogaja okoli njiju in prepričana sem, da bo še pred koncem leta veliko mogoče ponuditi vsem, ki jih ni strah novih pogruntavščin. Osebno sem navdušena nad obojim, čeprav manj poskakujem od veselja kot poskusni zajčki.«

 

Na vprašanje o tem, nad čem se ljudje pri njej najbolj čudijo, ko jo bolje spoznajo, pravi, da nad kilogrami nakita in desetinami steklenic parfumov v njeni kopalnici: »Ujetniki lastnih predstav, ki morda nimajo nič skupnega z realnostjo,« se namuzne in doda, da jo najbolj zabava pogosta opazka ob prvih srečanjih z naključneži: »Oj, Benka, vi pa ste v resnici veliko bolj ženstveni kot na televiziji«. Nič čudnega. Televizija laže. To vemo vsi. Benkin najljubši medij je radio. Najbrž zato, ker veliko in rada govori. Rada pove, da z mediji nima težav, ker priredbe niso del njenega življenja in si upa biti z njimi takšna, kakršna v resnici je.

 

Najraje se druži z boljšimi od sebe: »Z ljudmi, od katerih se lahko učim. Življenje je zorenje in ne samo cvetenje,« pravi ženska, ki cveti in zori hkrati ter razmišlja o plodovih v vseh letnih časih. »Premalo časa smo na svetu, da bi se lahko norčevali iz tega, kar nam je dano. Rodili smo se zato, da bi dali nekaj od sebe in za seboj pustili zapuščino, ki se je ne bomo sramovali.«

Komentarji

  1. Kitka | 11.9.2009, 18:11
    Draga rodilja, držim pesti še za veliiiiiiiiiiiiko porodov! Ti otročki so res vsak posebej pravi lupčki-bubčki. Pa zelo so podobni mamici...
  2. Igor | 11.9.2009, 18:37
    Eden boljših potretov kar sem jih prebral

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko