Vizualna umetnost

  • Brez slike

Marjan Miklavec

Anamarija Stibilj Šajn | 16.2.2009 | Komentarji 0

Bila je želja, da bi z likovnimi besedami pripovedoval o svetu, ki ga obdaja, o lepotah, ki jih doživlja, o vsem, kar njegovo oko zaznava. Močna in neomajna je živela v Marjanu Miklavcu že od mladosti, v kateri mu ni bilo dano vstopiti v sfere likovne umetnosti. Ostajala je kot nemir, kot draž, kot tisto neizrečeno, ki je čakalo trenutek, da se udejani. In prišel je čas, čas Marjana Miklavca, slikarja. V zibelko mu je bil položen talent, občutek za prostor, za skladnost in razmerja v njem, za barvno harmonijo. Roka je bila kot lok napeta v ustvarjalnem nemiru, srce pa polno motivnega bogastva, najpogosteje tistega, ki je minevalo. Avtor ga je hotel iztrgati iz pozabe.

Za popotnico si je vzel tisto, kar mu je bilo prirojeno, in odšel je na pot iskanj, eksperimentiranj, študijskih poglabljanj. Najprej je ostril risbo, se lotil perorisbe in pozneje še jedkanice. Neutrudno in vztrajno je stopal, korak za korakom. Premišljeno in samokritično. Ko je začutil, da obvlada risanje, je začel slikati. Zapisal se je akvarelu in mu ostal zvest. Akvarelna tehnika mu je pisana na kožo; je hitra, neustavljiva, neposredna, odločna, prepričljiva, v svoji globini pa mehka in nežna. Prav takšna, kot je on sam. Začutil je, da z njo lahko pove največ. Kmalu so se beline papirja spremenile v zrcalne podobe ambientov, ki ga obdajajo, v katere ga vodijo pota, in v tiste, ki jih nosi v sebi, iz svoje mladosti. Nezadržno izpričuje ljubezen do Krasa, njegovo svojstvenost in izpostavlja veličino njegovih posebnosti. Kot živ spomin se na dvodimenzionalne površine nizajo kulturnozgodovinske lepote rojstne Umbrije. Nešteto je motivnih utrinkov iz najrazličnejših krajev Slovenije. Ustvarjalni nemir pa ga nenehno vodi tudi preko meja, v tujino. Ostaja odprt za vse, kar je lepo, kar ga obdaja in navdihuje. Pa tudi za osebna likovna poglabljanja, s katerimi izostruje besede svojega likovnega nagovora, ga dela avtonomnega, zanj značilnega in izoblikovanega.

Marjan Miklavec nadaljujeje tradicijo francoskih impresionistov, ki so se še posebej zavedali, kako pomembno je odhajanje umetnika iz ateljeja. Za njegovo ustvarjanje je namreč značilno, da nastaja zunaj, na prostem, v neposrednem stiku z motivnim ciljem. Ta je dosežen takrat, ko na slikovnem odru zaigra verodostojna podoba videnega, kompozicija, ki jo določa z osebno izbranim izrezom, postavljenim v izsek časa, v specifični atmosferski trenutek. Na njegovih slikah tako poleg krajinskega motiva, ki ga najpogosteje bogati tudi arhitekturna kulisa, začutimo posebno vzdušje, spoznamo posebno svetlobno stanje. Likovna pripoved nas vabi v dogajanje, v podoživetje, v občutenje. Začutimo vonj pomladi, od toplote razbeljeno kamenje, prihajajoče dežne kaplje, ostrino zimskega mraza ali mehkobo snežne odeje. Preprosto, avtor čuti svet okrog sebe. V vsej polnosti. In z vsem tem bogastvom doživetij ga prenese na slikovni ekran. Tako prepričljivo, da tudi gledalec ni prikrajšan za repertoar specifičnih stanj, ki jih Marjan Miklavec ujame v svojo likovno izpoved.

Pri beleženju arhitekture je slikar dosleden, temeljit, mimetično usmerjen. Ko nastopi narava, zapusti racionalizem, se povsem sprosti, natančne poteze zamenjajo vehementne, široke, v njih se sprošča avtorjeva energija. Snovanje še vedno ostaja pod kontrolo, a v naravi je vendarle tudi veliko tistega, kar dopušča spontanost in eruptivnost likovnega nagovora.

Na slikovnem odru odigrava svojo vlogo hitra, mokra, odločna in neposredna poteza čopiča. Z njo avtor beleži, preprosto z njo govori. Za vsem tem pa je v pripoved nenehno, suvereno vključena tudi belina papirja, s katero ohranja zračnost. Na slikovnem ekranu bivajo prosojne, lazurne, mehke sledi, ki oblikujejo videno stvarnost. Sledi, ki presevajo atmosfero, vzdušje, ustvarjalni trenutek, ki se je naselil v umetniku samem in prihaja iz miljeja, iz neposrednega ustvarjalnega okolja. Naravne danosti, povzete z zanesljivo, a lahkotno risbo, potonejo v barvni opoj bogate palete subtilnih barvnih in svetlobnih stopnjevanj. Konkretnost je prepojena z razpoloženji. Živa in neposredna je, odeta v toplino domačnosti in pristnosti.

Marjan Miklavec občuti ambient v polnosti, se vanj hitro in zanesljivo vživi, odkrije njegovo svojstvenost in ga nato z vso izraznostjo prelije v barvni zapis. Odslikava stvarnost, v katero vdahne tudi svoja notranja doživetja. Avtor zajema svet okrog sebe, rešuje iz pozabe vse, kar je minljivo, kar neusmiljeno uničuje zob časa. Njegovi akvarelni zapisi so nekakšni pomniki, so dokumentarno gradivo, ki izpričuje preteklost, govori o sedanjosti in ostaja podoba za prihodnost. Njegova likovna snovanja pa predstavljajo tudi pomemben prispevek širši tradicionalni krajinski akvarelistiki.

Življenje je popotovanje. Iz Narnija skozi predor v svet, v novo bivanje, v bogato ustvarjalnost. Da, tudi slikarstvo je popotovanje, in to v kraje, ki so Marjanu Miklavcu blizu, in v neznano, v naravo, k ljudem, k svetlobi dneva. V negotovost, ki je vseskozi prisotna v samem procesu nastajanja akvarela. A vselej k cilju, ki prinaša dekorativno estetskost, znamenje časa in prostora ter slikarjevo osebno čutenje in videnje.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko