Vizualna umetnost

  • Brez slike

Polona Petek

Anamarija Stibilj Šajn | 16.2.2009 | Komentarji 0

V slikarstvu Polone Petek je upodabljanje naravnega okolja tema, ki nastopa povsem samostojno, lahko pa prevzema vlogo spremljajočega dogajanja, v katerega so postavljene osebe oz. dogodki iz vsakdanjega človekovega dnevnika. V obeh primerih gre za klasično, tradicionalno motiviko, ki je postala temeljna vsebina slikarkinega pripovedovanja in izpovedovanja. Zaradi zgodovinske priljubljenosti krajinskega in figuralnega žanra se avtorica sooča z zahtevno nalogo. Nanjo vselej znova odgovarja suvereno, prepričljivo, na avtorsko intimističen način, s trdno vezjo do videnega in doživetega na eni strani in z neomajnim sledenjem sebi, svojemu afirmiranemu nagovoru.

Polona Petek ohranja naturalistično zvestobo do izbranih motivnih izhodišč. Avtorska fotografija ji predstavlja »skicirko«, s pomočjo katere dosledno izgrajuje slikarski zapis. S pomočjo predloge umešča motiv na dvodimenzionalno površino slikovnega polja, si pri prostorski gradnji kompozicije pomaga celo z mrežno konstrukcijo, katere sledi ne zakriva, ter subtilno sledi svetlobnim in barvnim zaznavam zabeleženega trenutka. V ustvarjalnem procesu slikarsko platno nima le vloge nosilca likovnega zapisa, temveč zgodbo dodatno izrazno žlahtni. Struktura platna, njegova mikro tekstura je namreč nepogrešljiv likovno-formalni in vsebinski oblikovalec. Slikarskim podobam daje zračnost, občutek prevetrenosti, pridih elementarnosti, prvinskosti. Bogati jih z revitalizacijsko trepetavostjo, z utripom življenja. In v te »prazne« prostore se lahko naseljujejo misli.

Tudi barvno tkanje vsebuje notranjo strukturo. Mehki, lahkotni nanosi motiv spreminjajo v privid, v spomin, v impresijo doživetega. Številne drobne lise šele ob medsebojnem součinkovanju ter ob naglašenih svetlobnih vtisih ustvarjajo polnost motiva, kar kaže, da je slikarki blizu impresionistično slikarsko razmišljanje. S kolorističnim razkošjem svoje palete avtorica sledi naravnim danostim, potuje skozi časovni krogotok in hrepeni po svetlobi, skozi katero se nenehno izrisujejo in spreminjajo oblike sveta. V preteklost se vrača tudi z uporabo oljnih barv, odkriva njihove specifične danosti in svojo izraznost naglašuje z njihovo mehkobo.

Slikarstvo Polone Petek ni le vračanje k naravi in človeku, temveč tudi k prvinam slikarstva, k osnovnim slikarskim elementom: barvi, prostoru, kompoziciji, črti in svetlobi, k nenadomestljivim vrednotam, ki ohranjajo dražestno vabljivost tudi v času sodobnih likovnih praks. Po drugi strani pa je njena ustvarjalnost odprta tudi za sodobne pripomočke, s katerimi vnaša optično faktografijo v svoja dela. In vendar tudi v tem ni nič novega, saj so si od renesanse dalje slikarji pri svojem delu pomagali z različnimi mehanskimi pripomočki. Nov in avtorsko prepričljiv pa je nedvomno njen slikarski jezik, s katerim je v spoštljivem odnosu do preteklega, z odprtim in senzibilnim pogledom v svet okrog sebe in v svoje intimne globine, uspela ustvariti prepričljive likovne senzacije prostora.

Pablo Picasso je dejal, da nekateri slikarji iz sonca ustvarijo rumen madež. So pa tudi taki, ki iz rumenega madeža naredijo zlato sonce.Dela Polone Petek žarijo v svetlobi ulovljenih trenutkov, predvsem pa v tisti, ki se sveti iz nje same. Skozi niz barvnih razpoloženj pričarajo lepoto narave (predvsem njej ljubega sveta ob Dravi) in vzpostavljajo njeno pomirjujočo atmosfero, njeno blagodejno moč.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko