Vizualna umetnost

  • lucijan-1
    Marjan Smerke
    Lucijan Bratuš

Lucijan Bratuš

Anamarija Stibilj Šajn | 16.2.2009 | Komentarji 0

Zdi se, da je Lucijan Bratuš že v diplomskem delu trdno postavil temelje in jasno nakazal smernice, po katerih se že desetletja giblje njegovo slikarstvo. Figura človeka je bila in ostaja njegova motivna prioriteta, likovne zgodbe pa so pogosto koncipirane v večdelne kompozicijske zasnove.

Ustvarjalni credo je podredil osebni interpretaciji človeške figure, pri kateri so oblike zgovorne prinašalke vsebin. V afirmiranem in prepoznavnem likovnem slogu avtor plastično modelira telesa (vsaj v detajlih), jih sestavlja v ritmično ubran skupek oblik s svojstveno konstelacijo, v nenehen dialog med konkretnim detajlom človeške pojavnosti in vsebinsko težje določljivimi spremljajočimi oblikami, natančneje med realistično in abstraktno likovno mislijo potuje slikarjeva figura in dano ji je, da hkrati biva v obeh svetovih.

K figuralnemu liku Lucijan Bratuš pristopa na stilizacijski način, ki vsebuje različne stopnje poenostavljanja, reduciranja na bistveno, predvsem pa variabilnega preoblikovanja, v smislu nakazovanja razkrajanja in ponovnega sestavljanja figuralne celote, pri čemer slikar neutrudno raziskuje izraznost ploskev, črt in znakov oz. znamenj ter jih vodi v likovno enovitost.

Pogosto premore »zgoščeno« nakazano predstavitveno jedro, ob katerem se porajajo asociativne, metaforične, simbolne oblike, z globljimi in sugestivnimi pomeni. Kot da središčni koncentrat vselej ostaja razklenjen, odprt, kot da se postopoma dematerializira in se iz fizične otipljivosti spreminja v stanje, ki je bliže duhovnemu občutenju. Celota in fragment pa sta v nenehni soodvisnosti.

S figuro občutimo tudi njen prehod v prostorske dimenzije, v spremljajoče ozadje, v zaznaven, a lateralno obravnavan prostor, ki sicer nima posebne vsebinske opredeljivosti, ni ne interier ne eksterier, vzpostavlja pa tretjo, globinsko dimenzijo. Je neskončnost, v katerih daljave še dolgo odmeva figuralni lik. Ta namreč s svojimi posameznimi deli povsem suvereno zaide vanj in ga izraziteje opredeljuje. Daje mu utrip in dodaten pomen.

V slikarskih kompozicijah Lucijana Bratuša je figuralni lik postavljen v središče, v center preko katerega se v odprtih kompozicijskih zasnovah širi tudi proti robu slikovnega polja, pogosto v horizontalnih in (ali) vertikalnih smereh, kar vodi tudi v križno kompozicijsko zasnovo.

V ritem in harmonijo oblik avtor vključuje tudi ubranost barv. Dolgo je med njimi prevladovalo tonsko razkošje in meditativno zatišje sivin, ki so jih najprej otoplili rožnati pridihi, postopoma pa je v prefinjenost in asketskost barvne skale vse pogosteje začelo vstopati tudi bogastvo drugih barvnih vrednosti, v nenehnem kontrastiranju med toplimi in hladnimi barvnimi partijami. Paleta je postopoma pridobila celo rumeno in nekaj zelene. Avtor z barvami poskrbi za posamezne dinamične impulze, vselej pa ohranja izostren koloristični občutek in skrb za njihovo stanje ravnovesja.

Tudi poteza se predstavi v širokem repertoarju izraznih možnosti – od vehementnih do segmentiranih, vselej pa kaže svoj karakter in oblikotvorno moč.

Z eno samo sliko Bratuš ne more predstaviti celotnega (likovnega) življenja svojega figuralnega izbranca. Zato nastajajo večdelne kompozicije, ki so nekakšne metamorfoze sekvenčnih študij gibajočega se telesa. Pojmujemo jih lahko tudi kot kompleksnejšo likovno-formalno in vsebinsko osvetlitev.

Antagonizem je pot razvoja. Po njej stopa tudi Lucijan Bratuš. Med prepoznavnim in neprepoznavnim, razkrojenim in na novo sestavljenim, med mehkim in ostrim, polnim in ploskovno obravnavanim, med hladnim in toplim, med realnim, liričnim in dramatičnim se uresničuje slikarjeva figura oziroma se odkriva in razodeva njena bit.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko