Vizualna umetnost

  • monika_ivancic_fajfer_kanal08
    Kustosinja Monika Ivančič Kajfež v kanalski Galeriji Rika Debenjaka
  • monika_ivancic_kanal08_-_notranjost
    Del postavitve razstave Slika je ženskega spola

Slika je ženskega spola

Tatjana Pregl Kobe | 19.2.2009 | Komentarji 0

V Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči in kasneje v Bovcu so se predstavile štiri slikarke mlajše generacije na razstavi z naslovom Slika je ženskega spola. Umetnostna zgodovinarka Monika Ivančič Fajfar si je kot kustosinja razstave z naslovom Slika je ženskega spola projekt zamislila kot prvi del trilogije, poimenovane Umetnost je ženskega spola, saj ima kot kuratorka v načrtu še kiparsko in fotografsko razstavo. Tokratna skupinska tematska razstava predstavlja nekaj slovenskih avtoric, katerih izrazno sredstvo je klasična slika na platnu. Predstavljajo se štiri slikarke mlajše generacije: Barbara Kastelec, Beti Bricelj, Taja Ivančič in Tina Dobrajc. Avtorice so sicer še na začetku svoje ustvarjalne poti, diplomirale oziroma magistrirale so v zadnjih osmih letih, a so s svojim delom, razstavami in posegi v javne prostore postale opažene, nagrajene in tako že resno začrtale svoje umetniško poslanstvo. Njihova dela so enakovredna po likovni in izrazni moči, čeprav slikarke hodijo po različnih ustvarjalnih poteh.

Gledalcem se ponuja tudi možnost razmisleka o določenih stereotipih v slikarski umetnosti – denimo o "ženski umetnosti", ki je lahko skrivnostna, pastelnih barv, globokih vsebin, duhovita in sproščena, pa tudi hladno razumska, dokumentarna in mračna. Hkrati razstava nudi vpogled v širino slike kot medija: znotraj le-tega se slikarke v iskanju izraza včasih spogledujejo z risbo, drugje gladko površino poslikanega platna spreminjajo v čisto optično iluzijo, spet drugje pa reliefna struktura platna že skoraj prerašča meje slike.

V skupinski tematski razstavi tokrat predstavlja štiri slovenske slikarke mlajše generacije, ki ustvarjajo klasične slike na platnu. Naslov se morda zdi tvegan glede na to, da bi kdo morda pomislil na feministično delitev umetnosti, a avtorica razstave dejansko razvija idejo o skupinski tematski razstavi, ki naj predstavi nekaj slovenskih avtoric, katerih ideje se nekje stikajo, drugje pa je treba pretanjeno poiskati rdeče niti, ki jih povezujejo.

 Slikarka Beti Bricelj se poigrava s kontrasti, tonskimi vrednostmi in barvnimi učinki ter izkorišča pravila optične iluzije. S tem strogo geometrične podobe na platnu spreminja v žive, organsko migetajoče strukture. Čeprav je zavezana statičnemu simetričnemu kvadratu in kompozicijski simetriji, so njene slike dinamične in napolnjene z iluzijo gibanja. Razdrobljena struktura spominja na razbito ogledalo, v katerem se zrcali človekova fantazija in njegovo odkrivanje kaotičnega ali z različno lepoto sestavljenega pogleda na današnji svet. Pri slikah Tine Dobrajc nagovarjajo gledalca že sami naslovi slik, slikarka pa svoja občutja nadgrajuje tudi z zapisi na slikah, kar jim daje skoraj literarno razsežnost, poetično razsežnost. Pokrajino razume slikarka skoraj romantično – kot metaforo človekove duše in ogledalo njegovih razpoloženj. Drevo, upodobljeno kot prispodoba človeka, na njenih slikah deluje samotno, melanholično. Občutje na slikah poudarjajo barve, ki so običajno hladne, skoraj brezosebne. Odnos med pokrajino in vanjo postavljeno figuro pa največkrat rešuje okvir, na zanimiv način vpeljan v pomen slike. Slikarka Barbara Kastelec je predstavljena s tihožitji, le delno zvestimi klasičnemu motivu. Glavni nosilci sporočila na njenih slikah so čokolada, kava, vanilija, sladoled ali čili. Izbrani predmeti in živila razkrivajo avtoričino skorajda fetišistično naklonjenost do sladkarij in drugih močno aromatičnih sestavin. Na ta način slikarka razširi čutno sporočilo onkraj vidnega še na območje čutov, kot sta vonj in okus – prav ti pa imajo mogočno sposobnost priklicati na dan že davno pozabljene spomine in občutja. V ospredju njenih velikih slik ni predmetov, ki bi pomenili komercialni izdelek široke potrošnje, temveč stvari, ki so zaznamovane z njeno intimno izkušnjo, darila njej ljubih oseb. Slike Taje Ivančič napolnjuje človeška figura. Žanrski prizori se tako prepletajo s portreti in lastnimi podobami, z motivi, tihožitji, krajinskimi upodobitvami in podobami iz podmorskega sveta, naslikanimi simboli ter alegoričnimi citati. Slikarka pogosto uporablja podobo golega ženskega telesa kot klasično personifikacijo ali kot slikarski in pesniški navdih. Vsebina je osebna in grajena iz njenih intimnih doživetij, zato se nekomu, ki teh dogodkov ne pozna, kaže kot nenavadno dramatičen preplet motivov. Ikonografijo njenih del bi lahko našli v pomenu sanj, podzavesti. Cilj razstave je bil predvsem soočenje najnovejših del izbranih mladih umetnic ter njihova predstavitev javnosti.

Povezava: http://www.artis.si/slikaježenskegaspola

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko