Vizualna umetnost

  • l1150638
  • l1150639
  • l1150641
  • l1150645

Dušan Zidar: Intermedijska zvočna instalacija 'poem_balada.info'

Tatjana Pregl Kobe | 4.5.2009 | Komentarji 0

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je postavljena atraktivna zvočno- likovna prostorska instalacija kiparja Dušana Zidarja. Sam jo pojmuje kot kompleksen mentalni stroj, napolnjen z jasno berljivimi pomeni, spletenimi v interferenčne vozle drobcev le navidez razpršene, v alegorijski eter spomina vpisane vizure sveta, ki se nenehno premešča v prispodobe z mitsko, zgodovinsko, literarno in duhovno razsežnostjo.

 

Intermedijska zvočna instalacija z naslovom 'poem_balada.info' vzpostavlja pomensko strukturo, ki – v okoliščinah, ko se zdi, da je modernistična dekonstrukcija tradicionalnih vrednot v celoti pometla z navlako preteklosti – zabrisuje meje prostorov in časov ter se naseljuje v zareze med minulim in sedanjim. Zidar, profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru in eden izmed najbolj zanimivih in izrazito angažiranih umetnikov mlajše srednje generacije, brez zadržkov prestopa meje ozkih likovnih zvrsti in svoja poudarjeno provokativna, a poetične zgodbe uresničuje v zanimivih prostorskih postavitvah.

 

Izvirni projekt Balada, pripravljen prav za to postavitev, je prevzet po naslovu pesmi Josipa Murna Aleksandrova, ki je bila njegova zadnja pesem pred prerano smrtjo. Kipar je Murnovo pesem prevzel kot metaforo in refleksijo o slovenski umetniški situaciji danes, ki po njegovem mnenju ni dosti boljša kot v pesnikovih časih.

 

Zidarjev večplastni nagovor odlikujeta širina in globina, ki presegata fizični obseg skulpturalne instalacije, je zapisal kustos razstave Marko Košan. Modernistični umetnik je izumil umetnost svojega časa z upanjem, ponosom in križarskim duhom nepokorščine, a nato prehodil pot od navdušenja do dekadence in utrujenega cinizma, občutljivi ustvarjalec na pragu novega tisočletja pa se znova ozira k zapuščini socializirane humanistične zavesti, a sedaj na način eksperimenta v iskanju narave umetnosti.

 

In kaj (na spletu) o svojem delu pravi Dušan Zidar?

 

Zgodovina kiparstva nam je podarila izkušnjo, da se kip izmakne redukciji, ko bi ga ta želela pripeljati do njegove čistosti, dobesednosti. Vsak gledalec želi, ko je zapleten s kipom, ki ga gleda, zvedeti, razkriti njegovo bistvo. Problem, ki je sicer vezan na definicijo modernistične umetnine, nakazuje njeno "nerazumljivost". Na nas deluje kot šok, vdor travme in se upira temu, da bi jo integrirali v simbolni univerzum. Kadar mislimo, da je pojav kipa nekaj od sebe razlikovanega in razcepljenega, se znajdemo v nelagodju. V videz kipa, prek katerega smo želeli prodreti, investiramo neko trajnost, večnost. Želimo prodreti na drugo stran, onstran njega. Odgovor na to željo je radikalen. Za pojavom kipa ni ničesar. Toda prav nič ni narobe, če konstruiramo onkraj pojava; napačno bi bilo, če bi kip hoteli substancializirati, mu podeliti neko podstat. V tem primeru bi iskali večni nadčutni svet onkraj pojavnosti. Obtičali bi na substanci, ki še ni subjekt. Tako je substancialnost onkraj pojavnega sveta le prazno mesto. In to je točka, prazno mesto onstrana, ki ga želimo zgrabiti, postane konstitutiven in nujen v svoji praznosti, katero vzpostavi notranja razlika pojava. Tu postane mesto subjekta. Šele sedaj je možno, da se gledalec sploh lahko konstituira. In še to le skozi privid, skozi iluzijo, da je nekaj zadaj. V tem primeru iluzija razpre prostora, kjer je bila možna, pomaga nam ugotoviti, da za pojavom kipa ni ničesar. Brez te vednosti o iluziji bi ne bilo naše vednosti, kajti tako ne bi ugledali pojavni svet kot pojavnega. Bili bi nujno že onstran njega.«

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko