Vizualna umetnost

  • razstava1

SLIKE ZDENKE GAČNIK V MKI

Špela Pahor | 10.6.2014 | Komentarji 0

Kot že veste, stene naše knjižnice že od začetka maja krasijo akti, ki so jih naslikali člani društva LIK. Med njimi je tudi nekaj slik Zdenke Gačnik. Ker smo o nekaterih članih že pisali, je prav, da tokrat posvetimo nekaj več besed Zdenki Gačnik.

V Izoli živi tako rekoč od rojstva, to je 59 let. Je mama dveh sinov in nona trem fantkom in eni punčki, ki so vsi zelo pridni šolarji. Ob delu je dokončala vzgojiteljsko šolo in je  pomočnica vzgojiteljice v vrtcu Školjka. V službo se poleti in pozimi vozi s kolesom, samo za v klanec včasih vključi motor. Zdenka pravi, da je »nora na knjige«, zato je seveda naša redna obiskovalka. Knjige je vzljubila že v mladosti, vedno je rada brala, a nikoli za bralno značko. Njena mama, ki je bila učiteljica, si je želela, da bi hčerka brala za bralno značko. Zdenka je hotela mami ustreči in si je izposodila knjigi Ptički brez gnezda in Hlapec Jernej. Ko jih je odprla, si je rekla: »Ne grem na bralno značko, teh knjig že ne bom  brala.« Čez kako leto ju je prebrala tudi po  trikrat, tako sta ji  postali všeč. Večkrat je brala tudi na skrivaj, z baterijo pod odejo, v času, ko bi že morala spati. »Mama me ni mogla razumeti, saj sem prebrala po več knjig na dan, a nisem imela niti ene bralne značke.« Danes knjige tudi kupuje.  Iz njih si  rada prepisuje reke in izreke. Sicer pa je v prostem času veliko pomagala staršem  na njivah in pri prodaji pridelkov. 

Kot ljubiteljica živali skrbi tudi za muco pred  blokom, ki ji je njen mož naredil hišico. Izdelal je tudi ptičjo krmilnico. Obesila sta jo na vrv, ki gre z njunega balkona do pinije pri parkirišču. Krmilnico s škripcem privleče do balkona, kjer jo predvsem pozimi napolni s semeni in lojnimi pogačicami za ptičke.

Ročna dela je vzljubila že v otroštvu in to ji pride prav tudi pri delu z otroki v vrtcu. Kot otrok je na primer iz blata oblikovala razne kipce, hiške, omarice, lutke – vse, kar so deklice njene starosti potrebovale za igro. V osnovni šoli je rada risala in njen učitelj likovnega pouka Koni Steinbacher  je večkrat  razstavil njene slike na stenah šolskih hodnikov. Ko je obiskovala gimnazijo, pa so njene slike visele tudi v avli gimnazije. V mladosti se je naučila tudi drugih ročnih del, na primer pletenja, vezenja, izdelovanja gobelinov, šivanja.

V vrtcu zelo rada ustvarja skupaj z otroki. Rada dela z naravnimi materiali: kamenčki, školjkami, praznimi polžjimi hišicami, mivko, peskom, semeni, drevesnimi storžki, rafijo, slamo, vrvicami, suhim listjem, suhimi rožami, vejicami. Uporablja tudi žice, dreto, das maso. Prav tako jo ljubezen do narave vodi k temu, da ničesar ne zavrže – vsak odpadek ji pride prav:  plastika,  karton,  papir, škatlice, plutovinasti zamaški, tulci  od papirnatih brisač in toaletnega papirja, pokrovčki od jogurta, ostanki blaga… Iz vsake stvari zna nekaj ustvariti: pajke, rože, štampiljke z različnimi motivi, čestitke, torte… Ideje dobiva kar sproti, niti ustvarjalne energije ji nikoli ne zmanjka. Najprej naredi izdelek doma, da preizkusi postopek, nato tega nauči še otroke v vrtcu. Zanje napiše tudi pravljice, jih ilustrira, izdela lutke in se potem z njimi igra.

 

V likovno društvo LIK se je vpisala leta 2000 in z nekaj prekinitvami zaradi šolanja in poškodb roke pri njih vztraja še danes. Atelje pa si je naredila kar doma, tako da lahko ustvarja vsak prosti trenutek in ni vezana na društvene prostore in urnik. Atelje ima v sobici blizu kuhinje, tako da lahko tudi med kuhanjem od daleč opazuje slike na stojalu in preverja, ali  je treba kaj dodati, popraviti, spremeniti. Med motivi ima najraje pokrajine, med njimi seveda tudi soline, pa gradove, stare hiše in druge predmete iz preteklosti. Preden začne slikati, se sprehodi po krajih, ki jih želi upodobiti, fotografira, razvije fotografije in nato po njih slika. Naravo najraje slika jeseni, ko so barve najlepše. Rada slika tudi živali, najraje koze in osličke, cvetlične šopke, rože, otroke pri igri. Slika z akrilnimi barvami, te so ji všeč, ker lahko slike popravlja in ker se barve hitro posušijo. Poskusila  je slikati tudi z oljnimi barvami, vendar imajo premočan vonj in se počasi sušijo. Njena posebnost je, da dvodimenzionalne akrilne slike nadgradi  z nanosi mivke, tako da postanejo tridimenzionalne oziroma reliefne. To je dolgotrajen postopek, saj se mora vsak posamezen nanos mivke posušiti preden doda novega. Ko je detajl, ki ga želi poudariti, dovolj visok, reliefno površino še obrusi, nato pa vse še pobarva. Zelo rada pa ima tudi slikanje s pikicami v stilu francoskih  pointilistov. Slik ne prodaja, na stotine pa jih je že podarila družinskim članom, sodelavkam in prijateljicam po vsej Sloveniji. Njeno plačilo je, ko se le te razveselijo podarjene slike. »To je hrana za mojo dušo«, pravi Zdenka.

Razstava aktov društva LIK bo na ogled do konca junija. Vabljeni k ogledu in tudi nakupu.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko