Vizualna umetnost

  • sp6
  • sp7
  • sp8

Srečanje osmošolcev z Edvardom Krbavčičem v MKI

Špela Pahor | 22.1.2015 | Komentarji 0

V Mestni knjižnici Izola smo v sodelovanju z OŠ Livade za osmošolce priredili srečanje z upokojenim učiteljem in slikarjem akvarelistom  Edvardom Krbavčičem. Učenci profesorice likovne vzgoje Ingrid Knez so tako namesto pouka v razredu v naši čitalnici prisluhnili gospodu Edvardu Krbavčiču.  Ob projekciji okrog 50 akvarelov je slikar in učitelj otrokom pripovedoval o Izoli svojega otroštva. Ob prizorih iz preteklosti smo se sprehodili od San nekdanjega Simona, kjer takrat še ni bilo cest in hotelov, hiše pa so bile redke, do središča mesta in mandrača ter  naprej do tovarne Ampelea (Iris), ladjedelnice in pokopališča. Tako smo izvedeli, da je  bila  sedanja plaža v San Simonu  kraljestvo otrok, ki so imeli ob obali izvrstno naravno igrišče, pobočje nad zalivom pa so prekrivali vinogradi.  Koloni -  kmetje, ki so obdelovali najeto zemljo in so zato polovico pridelka morali oddati gospodarju -  so živeli skromno, tudi družine z več otroki so prebivale v eni sobi. V Izoli je bila plinarna, plin pa so pridobivali iz črnega premoga, izkopanega v sečoveljskem rudniku. Tudi ulične svetilke so bile plinske. Parkirišče na Lonki je nekoč bilo veliko zeleno nogometno igrišče, obdano z mrežasto ograjo, za njim pa je stal pisoar ali javno stranišče za moške. Na cesti pred današnjo knjigarno DZS je stala zanimiva hišica z napisom Peso pubblico, pred njo pa velika javna tehtnica, na kateri so stehtali kar cel voz s tovorom in z vpreženim osličkom vred. Na mestu današnje pivnice pri hotelu Marina je bila nekoč torklja, na trgu pred pivnico pa je stala cerkvica sv. Andreja, zavetnika ribičev, ki so jo leta 1928 porušili.

Ko je Edvard Krbavčič po vojni opazoval, kako se Izola spreminja, si je rekel: »Uporabil bom svoj slikarski talent in naslikal Izolo, kakršne se spominjam.«  Tako je v več desetih letih nastalo na tisoče akvarelov, kjer je ohranjena nekdanja podoba Izole. Edvard Krbavčič se ni naslanjal le na odličen, prav fotografski spomin, včasih si je pomagal tudi s knjigami in starimi razglednicami.  Ko smo ga poslušali, pa smo lahko opazili, s kakšnim  žarom  in kako slikovito pripoveduje tudi o dogodkih, ki jih je sam doživel ali si jih zapomnil po pripovedovanju drugih. V eni uri in pol nam je pričaral staro Izolo in življenje v njej. Na koncu smo se še skupaj slikali in tako z upokojenim  učiteljem zaključili še en šolski dan, ki ga je preživel med učenci in učenkami kot nekdaj.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko