Vizualna umetnost

  • sp8_0

»Od E do G« - razstava Erike Gregorič v MKI

Špela Pahor | 6.3.2015 | Komentarji 0

Stene Središča za samostojno učenje v mesecu marcu krasijo slike Erike Gregorič iz Izole. Nastale so v obdobju med 2006 in 2014. Na njih so upodobljeni junaki iz risank. Naslikane so v mešani tehniki in izjemno natančno. Eriko smo povabili k pogovoru.

 

MKI: Erika, bi se nam najprej predstavila? Rojena si v Izoli, tu si obiskovala osnovno šolo. Kaj pa potem?

 

EG: Sem Erika Gregorič in že od nekdaj zelo rada rišem. Kot ste rekli, rišem risane junake, vendar so po mnenju drugih že daleč od navadnih risanih junakov, saj na slikah pripovedujejo zgodbo in se stilsko počasi odmikajo od risanke. Odraščala sem v Izoli, srednjo šolo pa sem obiskovala v Novi Gorici, kjer sem bila dijakinja prve generacije dramsko-gledališke smeri na umetniški gimnaziji. Tu sem tudi uspešno maturirala.

 

MKI: Po izobrazbi si italijanistka. Kako si se odločila za ta študij?

 

EG: Za študij italijanščine sem se odločila zaradi ljubezni do italijanskega jezika, ki me je spremljal že od malih nog in je bil pogost spremljevalec pri igranju, ustvarjanju, branju in pisanju. Da se ne bi preveč oddaljila od srednješolske izobrazbe, pa sem za diplomsko nalogo pisala o Commedii dell'Arte, pomembnem poglavju v italijanskem gledališču. Do zaključka študija pa me loči le še magistrsko delo.

 

MKI: Že v otroštvu si rada risala. Je imel na to kaj vpliva tata Dario?

 

EG: Moj prijatelj bi rekel: »Jabolko ne pade daleč od hruške« J Mislim, da če ne bi videla tatija za slikarskim stojalom s čopiči, tuši in barvami v rokah, ne bi nadgradila otroškega risanja v bolj profesionalno. Pri tem pa mi je vedno pomagal. In še sedaj mi, če nisem v kaj prepričana. Dostikrat sem segla tudi po njegovih barvicah in poskušala risati kot on, potem pa se je moj stil odmaknil od njegovega. Meni je všeč natančnost do potankosti, on pa poteze vleče bolj svobodno.

 

MKI: Kot otrok si risala junake iz tebi najljubših risank. Takrat še ni bilo posterjev, nalepk, revij in interneta, ti pa si hotela junake iz risank imeti na stenah tvoje sobe. Katere risanke pa so ti bile najbolj všeč?

 

EG: Prve risanke, ki so se me precej dotaknile so bile Disneyeva Mala morska deklica, Levji Kralj, potem pa naši generaciji zelo znana SailorMoon. Od tu naprej sem začela razvijati stil, ki ga imam danes. Kasneje so name vplivale tudi druge risanke, kot je bila CarcaptorSakura, InuYasha in vsem znan DragonBall, vendar se stilsko ločim od slednjega. Najbrž je bila moja 'rokca' do takrat že navajena na ta stil.

 

MKI: Potem si začela brati mange. Bi nam povedala, kaj je to? Kje si za mange izvedela? So mange natisnjene v knjigah, stripih ali kako? Je v njih poudarek na besedilu ali na risbi? O čem pa pripovedujejo?

 

EG: Z besedo 'manga' označujemo izključno japonski stil stripa. Za mange sem izvedela postopoma, ko sem iskala material teh risank in v Trstu naletela na zlato jamo, trgovino »Nonsololibri«, kjer so imeli na voljo ogromno japonskih mang. Manga je videti kot manjša tanjša ali debelejša knjigica z mehkimi platnicami in  barvitim motivom na naslovnici, vsebina pa je strip v daljši zgodbi, ki se nadaljuje iz številke v številko. Strukturirane so, vsaj v mojih očeh, kot film; z razmerjem slika-tekst se te zelo dotaknejo in ganejo. Največ poudarka pa je na sliki. Zelo težko bomo v mangi zasledili ogromno teksta naenkrat. Pripovedujejo pa različne zgodbe: srednja šola, detektivke, boji med dobrim in zlom v mnogih  različicah, magija…

 

MKI: In potem si začela še sama risati mange. Zato najbrž ni čudno, da si tudi ti članica društva Animov? Kako si se društvu priključila? Kakšne so tvoje aktivnosti v okviru društva?

 

EG: Društvo Animov spremljam že od njegovega predhodnika SecondImpact iz konca 90ih. S sedanjim predsednikom društva Animov, Planinc Bojanom, sem bila redno v stikih in ko je 2011 ustanovil društvo Animov, sem se pridružila. Trenutno jih le priložnostno obiskujem, saj za večje aktivnosti žal nimam časa. Je pa bilo društvo odskočna deska, da sem začela razstavljati svoja dela, saj sem preko njihovih razstav tudi začela in tako je trenutno ostalo, razen sedaj, ko v knjižnici razstavljam samostojno.

 

MKI: Že v času srednje šole si objavljala stripe v domskem  glasilu.  Si potem objavljala še kje? Si že kdaj pomislila na čisto svojo zbirko stripov? Tako bi lahko vse, kar si do sedaj narisala in napisala, zbrala na enem mestu in objavila v eni ali več knjigah.

 

EG: Po srednji šoli sem si na vse pretege želela objavljati stripe, vendar sem naletela na zaprta vrata. Prav tako nisem vedela, na koga bi se lahko obrnila, da bi me lahko vpeljal v svet založništva in publikacije del. Brez izkušenj in vodil, kako začeti, je zelo težko. Na svojo zbirko stripov z vsem materialom, ki se je nabral, sem večkrat pomislila, vendar je v veliki večini material iz zgodnjih ustvarjalnih let s starejšo nedovršeno tehniko. Veliko zgodb pa je ostalo nedokončanih.

 

MKI: Glede na to, da si italijanistka, pa bi bila lahko knjiga kar dvojezična!

 

EG: Seveda. Ko pišem besedila stripom, večkrat pomislim, kako bi zvenelo v italijanščini. Ali obratno.

 

MKI: Povabili so te tudi k sodelovanju v oddaji, ki je spremljala mlade talente na različnih področjih. Bi lahko kaj več povedala o tem? Katera oddaja je bila to in na kateri TV?

 

EG: Izkušnja je bila zelo zanimiva. Povabljena sem bila, da predstavim nekaj del takoj v petek na poti domov iz dijaškega doma, vendar kot zanalašč tisti teden nisem s seboj v dijaški dom odnesla mape s slikami in risarskega orodja. Tako sem morala v zelo kratkem času na papir spraviti čim več slik, s katerimi sem se lahko predstavila. S seboj pa sem vzela tudi nekaj »Domskih glasil«, kjer so bili objavljeni enostranski stripi. Od tega je že veliko časa nazaj. Spomnim se, da je bila oddaja na TV Sponka, imena oddaje pa se nikakor ne morem spomniti.

 

MKI: Na risarski delavnici, tekmovanju in razstavi ILUSTRARIUM 2011 v Ljubljani, v organizaciji SloAnime, se je tvoja risba z naslovom Zvezdica Zaspanka uvrstila med 12 zmagovalnih risb. To priznanje ti je verjetno veliko pomenilo?

 

EG: Zelo, saj sem dobila potrdilo, da moja dela niso všeč le ožjemu krogu ljudi, temveč tudi ljudem, ki me ne poznajo in sem s tem dobila tudi mnenje objektivne narave.

 

MKI: Je to tvoja prva razstava? Kje si še razstavljala? Kakšni pa so odzivi?

 

EG: Razstava v knjižnici ni moja prva. Prvič sem nekaj svojih del razstavila v okviru društva Animov v nekdanjem baru KT1 leta 2011, skupaj z drugimi avtoricami. Vse slike so bile zelo lepo sprejete, saj so v obiskovalcih prebudile tisti nostalgičen občutek po dobrih risankah iz otroštva, ko je bil ta svet med nami še kako prisoten.
Leta 2013 sem na prvem sejmu društva Animov, imenovan Anime', razstavila nekaj slik, ki so predstavljale uvod v prvo samostojno razstavo naslednje leto. Tako sem okviru drugega sejma društva Animov 16. avgusta 2014, v galeriji Plac Izolanov, razstavila 30 slik in 6-stranski strip, iz obdobja med  letoma 2006 in  2014,  na prvi samostojni razstavi »Od E do G«. Na otvoritev so prišli moja družina, sorodniki in veliko prijateljev skupaj s pisano druščino približno 50 Cosplayerjev (ljudje, ki se oblečejo v risanega ali znanega filmskega junaka), ki so napolnili malo galerijo in trg ob njej, po svojem pisanem pohodu v sivem dnevu iz sejma do galerije. Odzivi so bili visoko nad  pričakovanji. Začetni pomisleki, da galerija in Izola nista pripravljeni na nekaj tako novega, so se spremenili v pozitivne občutke obiskovalcev, ki so jih vedrost, barvitost in iskrenost razstave zelo pozitivno presenetili in marsikomu polepšali dan.

Letošnjega februarja sem v okviru društva razstavljala tudi v Koprski čajnici Vanilla, kjer so se slike lepo podale ambientu čajnice, malo manj pa obiskovalcem, ki so poskrbeli za slabo izkušnjo in sem zato razstavo predčasno umaknila.

 

MKI: Tvoj psevdonim je Reika Gregoretti. Kako si prišla do njega?

 

EG: Psevdonim Reika je star sedaj že 14 let. Nastal pa je po naključju, ko je prijatelj želel vtipkati moje ime na seznam izposojevalcev in se je zatipkal J Zatipkano ime Reika mi je bilo zelo všeč, še vedno spominja na mojega, hkrati pa prikliče japonski slog, v katerem rišem. Gregoretti pa je italijanska različica priimka.

 

MKI: Erika, imam občutek, da je Izola mesto umetnikov in ljubiteljev umetnosti. In ti gotovo spadaš mednje. Morda bi povedala še kaj o tem, kako risbe  nastajajo? Kakšno tehniko uporabljaš?

 

EG: Strinjam se, da je Izola mesto umetnikov. Vsi so s svojo ustvarjalnostjo in zagnanostjo velik in pozitiven navdih. Sama se zadnje čase slik lotim zelo premišljeno in počasi, zato je končna slika polna detajlov. Slike narišem po kakšnem preblisku, ki mi porodi zamisel, to  poskušam obdržati toliko časa v glavi, dokler je ne spravim na papir. Lahko se to zgodi med poslušanjem glasbe, med ogledom filma, med branjem knjige, med opazovanjem vsakdanjih stvari… Tehnika je zelo preprosta, še vedno svinčnik, radirka, barvica, flomastri, akvarel in trši risalni list J

 

MKI: Tvoje slike so zelo natančne, paziš tudi na barvno usklajenost. Bi povedala kaj o tem?

 

EG: Že zelo zgodaj sem želela imeti slike kar se da čistih barv, brez lis med prehodi pri barvanju. Želja je bila, da bi se čim bolj približale računalniški kvaliteti in ta želja me je pripeljala do tega, kakor se slike kažejo sedaj. Barvno poskušam slediti vzdušju, ki ga skušam ustvariti na končnem izdelku. Uporabljam pa pripomočke, za katere vem, da bodo ustvarile efekt, svetlobo, vzdušje, ki ga želim ustvariti. Nimam pa vnaprej določeno,  s čim bom risala določeno sliko.

 

MKI: Slikaš ob glasbi in risbam daješ naslove skladb, ki jih poslušaš. Ustvarjaš zvečer, ponoči, čez dan, zgodaj zjutraj? Imaš svojo delavnico ali slikaš kar v svoji sobi?

 

EG: Tako je. Dostikrat me navdihne že kakšen verz in iz njega narišem sliko. Tej sliki pa sledi še kakšna na isto tematiko. Največkrat ustvarjam dopoldne pred delom, ali popoldne, ko se rešim dopoldanskih obveznosti. Ponoči rišem zelo redko, saj nisem zbrana. Delavnice ravno nimam, rišem na svoji pisalni mizi na namiznem stojalu v delovni sobi, v baru ob kavi, na balkonu, ali pa imam risalni blok na kolenih J

 

MKI: Erika, hvala za pogovor. Želim ti veliko veselja pri ustvarjanju, pa začni razmišljati o knjižni izdaji tvojih stripov. Zakaj ne bi imela tudi Izola svojega Mikija Mustra?

 

EG: Hvala Vam za to priložnost. Tudi sama si tega želim, vendar verjamem, da pride vse v svojem času. Miki Muster pa mi je leta 2006, ko sem ga obiskala, dejal, da je pred mano še dolga pot J

 

Pogovarjala se je Špela Pahor

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko