Literatura

  • img_9323m
    Milan Rožmarin
    Mlada pesnica Alja Adam na predstavitvi svojih dveh pesniških zbirk

Sveža poezija Alje Adam

Tatjana Pregl Kobe | 19.2.2009 | Komentarji 0

V knjigarni Prešernove družbe v Ljubljani je brala svojo poezijo in predstavila svoji novi knjigi mlada pesnica Alja Adam (1976). Telesno je v knjigi pesmi Zakaj bi omenjala Ahila (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph) še vedno precej navzoče. Njena poezija ima po besedah Jane Puterle Srdić, avtorice spremne besede v tej knjigi, čar 'po duši' mladih avtorjev in avtoric: spotikanju sledijo vznesenosti in nepričakovani rovi v nove misli. V tej knjigi ji je svet pesnice, polne energije in za nosa, zadosten, ne da bi omenjala povsod navzoč moški pogled.

Naslov zbirke La danza del mandorlo / Ples mandljevca, ki je s prevodi Jolke Milič izšla pri italijanski založbi Mobydick iz Faenze, je vzet po prvi pesmi njene prve knjige poezije Zaobljenost (2003). Če je njena prva pesniška zbirka govorila o strastni energiji življenja, o moči in o razgaljanju lastne notranjosti, so pesmi v tej zbirki pesmi spomina, pesmi, ki kličejo zgodbe iz otroških let. Intima teh pesmi pa se ( po pesničinih besedah) ne skriva v opisovanju bolečih izkušenj ali v razkrivanju temnih zgodb iz preteklosti, temveč v načinu preoblikovanja – gnetenja besed – ki je vedno stvar sedanjosti.

 

ZAKAJ BI OMENJALA AHILA

moja jeza

je jeza stark

ki spuščajo semena v zemljo

in čakajo da pokrajino razpre dež tako kot

njihova telesa mogoče še poslednjič

stojijo v vrsti pred blagajno majhne trepetajoče

preobložene s spomini in vrečkami

ki jim padajo iz rok

izvija se iz pete -

steblo trte ki se konča v grozdju mojih las

zraščena se upogibam nazaj

k svojemu otroštvu pred spanjem

si predstavljam smrt in ne morem

pogoltniti sline stisnjene pesti

prestrašijo tudi tiste največje

na šolskem dvorišču

kjer si dve dekleti kot v ringu

srepo zreta iz oči v oči.

 

BAR PIKADO

Sonce je vse, kar ostane od gorečih stvari.

(Pavese)

 

v obcestnem baru, v katerega sem se zatekla

sredi nevihte,

se mi je med žvenketanjem kozarcev, med glasnim

prepletom glasov in gibanjem prstov, ki so vlekli

cigarete iz škatlic

zazdelo, da trenutki, ki prižigajo vžigalice

ne ugašajo nič hitreje kot desetletja, ki požigajo

trenutke.

morda je bil okrogel obraz natakarice,

ki je drsel nad tlemi kakor luna

ali pa veličastna brezvoljnost ljudi, ki so se

spajali z okoljem kot predmeti iz stalne galerijske

zbirke

morda sta bili starki, ki sta pili pivo in klepetali

o urejanju rož na pokopališču, o blatu, ki sta ga morali

pregaziti,

da sta se dokopali do grobov in o letih,

ki sta jih kot delavki preživeli v Litostrojski tovarni,

krivi za to,

da sem po tem, ko je prenehalo deževati

obstala na vhodu

ter opazovala žarke, tanke in nabrušene kot nože

kako luknjajo vlago

in mečejo svetlobo ogorkov na moker gramoz pred barom.

 

GOLA AFRODITA

kako zelo plastična sem, narejena po meri,

besede me zasledujejo kot obupane grške Harite

in me poskušajo obleči,

pa jim zmanjkuje tkanin in rožnatih vzorcev, zato ostajam navidez gola.

 

velika sem, čutim, da sem velika,

a ne rastem skozi besede, temveč skozi vzdihe:

O, kako rada tečem po trgovinah, kako rada izbiram,

pomerjam in razkazujem svojo podobo,

Playboy zajčica sem, skozi mojo ritno odprtino lahko vidiš podvodni svet,

moje bradavičke, rdeče nabrekle morske češnje,

že tisočletja vložene v morju, okusne in brez konzervansov,

prodajajo po najnižji ceni

 

Uranovi potomci pa se oprijemajo mojega slonokoščenega vratu

kot rešilne bilke

in trepetajo, ko se v njihovi modih drstijo majhne,

vse bolj umrljive ribe.

 

PODVODNI SVET

V spomin na Gilles Deleuza

 

ulice so suhe in redki so, ki plavajo po njih.

avtomobili in dnevi nepretrgoma brnijo,

moja ušesa so zaprte školjke, brskam po knjigah,

odstiram njihova drobovja, kakor, da iščem biser,

ali nek trenutek, ki bo vsesal, pogoltnil,

spravil vase vse kar me bega, kar že več tednov

visi po stolih, se mečka na napol popisanih straneh,

se skriva v zasušenih kozarcih, ki se kot polipi držijo pisalne mize.

 

ugreznjena v stol, s prsti zapletena v goste alge stavkov,

opazujem agresivne organizme, ideologije,

ki se plazijo pod gladino zgodovine in se s trdimi oklepi zaletavajo druga ob drugo.

opazujem jih kako nadzirajo tokove ulic,

kako skozi okna spalnic usmerjajo gibanje tišin v katerih ljudje snujejo svoje sanje.

 

in vem, da tisto kar iščem ni prazna oblika ali prazna obljuba,

ki ritensko drsi nazaj zato, da bi zaščitila svoj izvotljen hrbet,

ni vsebina, ki se pretaplja v bleščeče črke, napis, ki napoveduje lepšo prihodnost

 

tisto kar iščem, je tisto neprijetno; slina v kotičkih ustnic, kaplja,

ki zdrsne po konici dežnika in spolzi za hlačnico, da se gola koža naježi,

je tisto kar bo izplavalo, vdrlo skozi line, skozi popokane cevi,

je okus sadeža, ki nepričakovano brizgne med prsti,

njegov prezreli vonj, ki se zažre v nosnice kot boleč spomin na nekaj kar bo šele prišlo,

je občutek lakote, ki ga lahko nasiti zgolj misel brez predsodkov,

 

je beseda, ki beži pred pesmijo, ker ne prenese povodcev slabega verza,

je premolk, ki izprazni razdaljo med dvema in

pogled naklonjenosti, ki na odprtem polju ljubezni zaman išče zavetje.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko