Literatura

  • Brez slike

Žepno ogledalce

Vladimira Rejc | 20.2.2009 | Komentarji 0

Vladimira Rejc, Žepno ogledalce, Založba Urbar Agart, 1997 ( nominacija za nagrado prvenec)

 

Odsev zahajajočega sonca je vznemiril umirjene misli.

Razmršil frizuro. Razžalostil oči.

Potlačil nežno dušo.

 

V vrelcu se bori bela ženska.

Ne more je rešiti mesec. Večerna zvezda.

Sunek vetra.

Ta trenutek je čisto sama na svetu.

 

Zagorela sem v pretesnem objemu.

Varljivem pogledu.

Oba sva postala igralca.

 

Ne prenesem rdeče barve.

Čistega snega.

Pretipanega sadja.

Ne prenesem otroških kapic.

Plišastih medvedkov.

Potolčenih kolen.

Želim si za belo zaveso. Med belo cvetje.

V nedosegljivo kraljestvo.

 

Mojemu jezdecu se posmehuje krokar.

Nerojenemu kaže ostre kremplje. Opraska ljubezen.

Zlobno se krohoče.

Pokaže mi vislice. Nabito puško. Pištolo in nož.

V črnem ogledalu.

 

Klici se izgubljajo v daljavi.

Solze razsipniško zalivajo suhe rastline.

Opazujem obraz. Kožo. Lase.

Mimo se pripodi otrok. Zdrobi mi žepno ogledalce.

 

Med vama sem ležala dve leti.

V levo polovico postelje je udarila strela.

Jokal si, ker si moral.

 

Preselila se je ljubezen.

Iz spalnice

V otroško sobo.

Ostalo je malčkovo kobacanje.

 

Na vinskordeči podlagi pajkove tančice.

Odtisi otroških prstov.

Na vzorčastih nogavicah salonar z visoko peto.

Pod jasnim oblakom lesk modrih oči.

Neznan fotograf.

 

Objele so me otroške lučke.

Premrazile so me nežne snežinke.

Razveselil me je kuhinjski lonec na sneženem možu.

 

Smeh otrok lahko razprši svetlobo

Med puste blokovske zidove.

Dekliški prsti spretno drsijo po klavirskih tipkah.

Iluzija, da bo jutrišnji dan srečnejši.

 

Morda

Je par za nama pobral najino ljubezen…

Odšel z rezino kruha.

 

Šele zdaj sem opazila, da na stenah visijo slike.

Konjska koža. Nagačena zver.

Porumenele otroške risbe. Plakat igralske zvezde.

V kotu zagledam svoj portret.

 

Podobna je umirajočemu ptiču.

Utapljajočemu človeku.

Zdolgočaseni nedelji.

Verzom elegije.

 

Zakaj si vedno pustiš odpeti gumbe?

Razmršiti lase?

Raznežiti dušo?

 

Vsako noč vonjam čudežne cvetove.

Božam počlovečene živali.

Ne čutim ostrih trnov.

 

Poklicala sem zvezde. Prelisičila mesec.

Preselila se v drug svet.

 

V nenadni razkoračenosti

Velike dekliške oči.

 

Spominjam se pravljic. Veselih pesmic.

Odigrane vloge sladkosnednega medvedka.

Dolgih čopkov. Otroških oči. Potolčenega noska.

Drsanja. Kotalkanja.

Poskusov pisanja. Igranja.

Bežnih srečanj.

Želim se rešiti iz svojega ognja!

 

Deževalo je. Midva pa sva se podila po stanovanju.

Gledala risanke. Brala pravljice. Deklamirala pesmice.

Pela na vse grlo.

Jedla eksotično sadje. Pila sladke sokove. Lizala sladoled.

Zvečer sva v trenutku zaspala.

 

Govoreče rože. Prestrašene živali.

Onadva pa strmita vsak v svojo smer.

 

Otrok je uglasbil pesem o ljubezni.

Zrela ženska je napisala elegijo.

Deklica je bila prepričana v srečo,

Ki jo prinašajo črepinje.

 

Dotaknilo se me je potno čelo.

Pogreznila sem se v srečen smehljaj.

Občudovala razstave. Uživala v abstrakcijah.

Smejala se norčijam klovnov. Risala kvadratke.

Vlekla dolgo umetnikovo brado.

 

Zaceljenost duše in telesa.

Med modernimi fotografijami.

Novimi pesniškimi zbirkami.

Z otroškim ognjem.

 

Zapečatena z madežem.

Utrujena od znojnih kapljic.

V vrtincu tekočine.

 

Prodirajoče v dno kristalnega kozarca.

V sladkosti…

  

Včeraj sva se dotikala labodjih vratov.

Danes si se nadel belo tančico.

Najin junak te ne bo spoznal.

 

Pocedilo se je toplo mleko.

Zadišalo je sladko pecivo.

Dotaknil se me je otroški smeh.

Povlekla me je nežna nit.

 

Iskrena otroška sreča.

Zlepljeni lasje.

Svetleče oči.

Izza hlač viseča bluza.

Z otroško slikanico mahajoča roka.

 

Upre se tišina.

Sleherno noč.

Tik nad okroglo posteljo.

Nihče se ne gane.

 

Trepetajoča duša.

Izginjajoči otroški ogenj.

Oddaljena očetova roka.

 

Pretipano sadje.

V zamolklosti poletja.

 

Valovi materine vode.

Dojke in jezik.

Predolgi beli lasje.

 

V črnem ogledalu…

Ena sama zvezda.

 

Osamljene marjetice na pokošenem travnem.

Bela roka a podrtem kozolcu. Šibki sončni žark.

Upognjeno dekle.

Večer je bil tih. Turoben. Brez lune. Zvezd.

 

Sklonjena nad umivalnikom

Sem grgrala svojo bolečino.

Vredna greha, vredna greha…

 

Želela sem prestopiti prag tabernaklja.

Použiti kos belega kruha.

Zaspati v otroški sobi.

  

Vonj po moškem je polagoma izginjal.

Celodnevno zračenje stanovanja je napolnila milina.

Nežno bele rjuhe so zadišale po pralnem prašku.

Okenska stekla so se zasvetila tako sijajno, kakor bi hotela pokazati mir in neodvisnost.

Posesala sem poslednji vonj po moškem.

 

Ležim na belem oblaku.

Tako dolgo me je vabil k sebi, da sem se predala njegovemu objemu.

Čutila sem njegove neopazno snežno bele rjuhe, ki so me vabile

V svet opojnosti in miline.

Po razgretih licih sem čutila solze,

Ki so mi drsele že po obleki.

Čutila pa sem, da je obleka mokra od solz,

Zato sem se še bolj stisnila k oblaku.

Ta me je varno sprejel k sebi

In mi ponudil odejo.

Bila je bela.

Zgrozila sem se.

To ni bila več tista snežno, nedolžno bela barva.

Zaprla sem oči in si naenkrat vroče zaželela

Živeti, živeti…

 

V podstrešne line se zaletavajo nočni metulji.

Prodirajoča svetloba

Ne doseže stare pisalne mize.

Rejeni mački

Se ne ljubi zapustiti temnega kota.

Pajčevine so objele majhno sobo.

Fikusovi listi so se posušili.

Povsod ležijo nedotaknjene pole papirja.

Izdan prvenec pred davnimi leti.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko