Literatura

  • e1489ed1a7fb4dff8ed193a116a8c32b

İstanbul Türküsü: Antologija sodobne turške književnosti

Ventilator besed | 10.6.2011 | Komentarji 0

 

Izbrala in uredila: Alena Ćatović in Fehim Nametak

Prevedli: Uroš Kalčič,Abdulaziz Počinka, Lili Potpara, Lara Simona Taufer, Veno Taufer in Jana Unuk

Zbirka Antologije Vilenice, Društvo slovenskih pisateljev 2011

Prisluškujem Istanbulu

V turški književnosti se v primerjavi z zahodnoevropsko moderni tokovi začenjajo pojavljati precej pozno, šele ob koncu 19. stoletja. Natančneje rečeno, šele ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja lahko govorimo o literarnih zvrsteh, kakršne so roman, kratka zgodba, pesem v svobodnem verzu ipd. Dotlej je v turški oziroma otomanski književnosti prevladovalo pesništvo, pisano v klasičnem orientalskem stilu, za katerega je bil značilen svojevrsten sistem simbolov in besedišča, pogosto arabskega in perzijskega izvora. Razvoju moderne turške književnosti je v veliki meri botrovalo tudi prebujanje turške nacionalne zavesti, padec Otomanskega cesarstva in ustanovitev republike leta 1923, kakor tudi prizadevanja za jezikovno čistost turškega jezika, ki so se izrazila v reformi pisave oziroma opustitvi arabskih črk in uvedbi latinice leta 1928.

Takšen razvoj dogodkov je pred moderno turško književnost postavil zelo težko zahtevo, zaradi katere je bila prisiljena v zelo kratkem času nadoknaditi literarna obdobja, tokove in usmeritve, skozi katere je evropska književnost prehajala več stoletij. Od tu tudi izvirajo številne žanrske pomanjkljivosti prvih primerov turškega romana in kratke proze: pretirana didaktičnost, neprepričljivost v opisih literarnih likov in dogajanja, pomanjkanje načela individualnosti in specifičnosti kraja in časa. Kljub temu je turški književnosti do sredine 20. stoletja uspelo doseči tokove evropskih književnosti in ponudila je vrsto uspešnih romanov, kratke proze in poezije. O tem pričajo mnogi prevodi turške književnosti v tuje jezike, številne mednarodne nagrade in priznanja, ki jih je okronala Nobelova nagrada Orhanu Pamuku leta 2006.

Ob urejanju te knjige smo se odločili za antologijsko priznane ustvarjalce 20. in 21. stoletja. Ob tem smo si prizadevali, da bi predstavili avtorje - tako pesnike kakor tudi pisatelje - najrazličnejših usmeritev in stilov. Od avtorjev, ki pripadajo nacionalnim in socialnorealističnim tokovom, preko uveljavljanja ženske pisave, pa vse do postmodernističnih avtorjev, kot sta Elif Šafak in Orhan Pamuk.

Najzgodnejša pesnika republikanskega obdobja, ki smo ju uvrstili v antologijo, sta Ahmet Haşim (1885-1933) in Yahya Kemal Beyathlı (1884-1958), katerih svetovni nazor in pojmovanje umetnosti se je močno razlikovalo. Edino, kar ju je vendarle družilo, je bila ideja »umetnosti zaradi umetnosti« oziroma razumevanje pesništva kot umetnosti besede in jezika, zaradi česar sta bila ta pesnika daleč pred njunimi sodobniki. Ahmet Haşim je v svojem pesništvu ostal zaprt v svojem utopičnem svetu, daleč proč od družbene realnosti, v kateri je živel. Takšen pristop je pripeljal do izrazitega individualizma in hermetičnosti njegovih verzov. Po drugi strani pa je Haşimov pesniški jezik krasila izrazita muzikalnost in simbolizem, ki se je vzpenjal nad običajne pomene. Za razliko od Haşima je Yahya Kemal v svojem pesništvu uspel združiti individualno s splošnim, zato so pri njem teme, kot so ljubezen, narava, mesto, starost in smrt, obdelane skozi zgodovinske, kulturne in religiozne vrednote turške družbe. Beyathlı je prav tako v nasprotju z Ahmetom Haşimom, ki si je v svojem pesniškem izrazu prizadeval za muzikalnost in harmonijo, uporabljal pogovorni jezik, vendar ne banalno vsakdanjo govorico, pač pa mešanico skrbno izbranih besed istanbulskega narečja.

Moderni pesniški tokovi niso obšli niti Necipa Fazıla Kısaküreka (1905-1983), ki v knjigi z naslovom Çile (1962) povzema svojo poetiko z besedami, da je pesništvo iskanje absolutne resnice, v kateri skuša pesnik do popolnosti spoznati vse obstoječe. Kısakürek tudi poudari, da je v poeziji pomembnejše to, kako je nekaj povedano, kakor pa to, kaj je povedano, in tako postavi v ospredje estetsko vrednost, kar po mnenju mnogih kritikov kaže na vpliv francoskega pesništva. Kısakürek, ki se sprva v svojih verzih predstavi kakor boem, v velikem mestu živeči, izgubljeni in odtujeni posameznik, se v poznejših delih v vsebinskem smislu vse bolj prepušča mističnemu iskanju, nazadnje postane religija vodilna tema in snov njegovih verzov.

Tej generaciji pripada tudi Nazım Hikmet Ran (1902-1963), ki sledeč svojim ideološkim prepričanjem leta 1921 odpotuje v Sovjetsko zvezo, kjer se seznani s pesništvom Majakovskega in drugih ruskih futuristov ter pod njihovim vplivom začne prvi v turškem jeziku pisati poezijo v futuristični maniri. Njegovo pesništvo brez metruma, brez rime, s pretrganimi besedami in stopničasto zloženimi kiticami je naredilo pomemben korak naprej glede na tradicionalno turško poezijo. Njegova futuristična naravnanost v tridesetih letih je bila usmerjena h konstruktivizmu, nato pa je leta 1936 z epom Šejh Beddretin Destani doživel preobrat in v svojo poetiko vedno bolj vključeval elemente lastne dežele in kulture ter Bližnjega vzhoda.

Eden izmed pesnikov, ki nastopi v tridesetih letih 20. stoletja in ne pripada nobeni določeni smeri, je tudi Ahmet Hamdi Tanpınar (1901-1962). Tanpınar pripada generaciji, ki je dobro poznala zahodnoevropsko kulturo in umetnost, kar je nedvomno vplivalo na modernost njegovega pesništva, predvsem kar se tiče opuščanja klasične otomanske metrike in teženja k metriki, utemeljeni na zlogu. Glede vsebine se njegovo pesništvo lahko opredeli kot individualno, abstraktno in mistično.

V tridesetih letih v turški poeziji nastopi Birinci Yeni (Prvi novi), avantgardno gibanje, ki se je osnovalo na zanikanju in odklanjanju pesniške izročila in je ustvarilo pesništvo brez metra in rime, zasnovano na pogovornem jeziku. To pesništvo, prvič objavljeno leta 1937 v časopisu Varlik, je v prvi vrsti poudarjalo pomen in sporočilo in se je s tem oddaljilo od težnje čiste poezije. Poglavitni predstavnik tega gibanja in avtor manifesta je Orhan Veli Kanık (1914-1950), ki se v vsebinskem smislu osredotoča na navadnega človeka, njegovo življenje in odnose, v izrazu pa si prizadeva čim bolj oddaljiti od simbolizma in pesniškega jezika. Takšne značilnosti njegovega pesništva so povzročile, da je uspel v svojem namenu, kakor sam pravi, »pesništvo narediti za lastnino širokih množic, ki se borijo za lasten obstoj«.

V šestdesetih letih so kot reakcija na gibanje Birinci Yeni nastopili Ikinci Yeni (Drugi novi), ki zagovarjajo pesništvo, nasprotno načelom predhodnega. Ikinci Yeni si namreč prizadeva iz pesništva izključiti pomen in kakršnokoli obliko narativnosti. Privrženci tega gibanja so usmerjeni k čisti poeziji in pesniškemu jeziku, ki se močno razlikuje od pogovornega, kar pa zahteva izobraženega bralca oziroma bralca, ki ima predznanje. V tem pesništvu sta v ospredju imaginacija in simbolizem, kar je lahko ponekod privedlo do zelo prisiljenih in hermetičnih simbolov. Turgut Uyar (1927-1985), eden izmed najbolj ustvarjalnih pesnikov gibanja Drugi novi, si je v svojem pesništvu prizadeval oddaljiti od tradicionalnega jezika in naracije. Izbral je hermetičen in abstrakten izraz, ki vzbuja preplet asociacij. Čeprav njegovo pesništvo pogosto daje vtis samotnosti, je vedno navzoča pesnikova vera v človeka. Izvori, ki so vplivali na izoblikovanje njegove poetike so ljudska, klasična otomanska in zahodnoevropska književnost.

Temu gibanju pripada tudi Cemal Süreya (1931-1990), ki je s svojim izvirnim izrazom in strukturami uspel prepoditi pogosto pesimistično in mračno vzdušje pesništva Drugih novih. Čeprav ga je pri pisanju verzov v veliki meri navdihovalo literarno izročilo, je uspel tradicionalno preoblikovati v novo in moderno. Njegovo pesništvo veliko literarnih kritikov vrednoti zelo visoko, zlasti izpostavljajo njegovo uglajenost, prefinjen izraz in duhovitost.

Generacijsko soroden pesnikom tega gibanja, vendar ideološko naravnan k socialnemu realizmu, je pesnik Atilla İlhan (1925-2005). Kritiki njegovo ustvarjanje delijo na tri razvojna obdobja: v prvem, ki obsega štirideseta in petdeseta leta preteklega stoletja, si pesnik jemlje za vzor Nazıma Hikmeta in turško ljudsko pesništvo ter v svojih pesmih obravnava socialnorealistične teme, kot so vojna, kolonializem in svoboda. V drugem obdobju svojega ustvarjanja se İlhan usmeri k vprašanjem posameznikovega obstoja in njegovega mesta v modernem svetu. Nato pa se je v zadnjem, tretjem obdobju, ki ga je kritika poimenovala neoklasicistično, usmeril h klasični književnosti in njenemu simbolizmu, kar je dodatno obogatilo in poglobilo njegov domišljijski svet. S takšnim ustvarjalnim opusom je Atilla İlhan nedvomno eden izmed pesnikov, ki so najbolj vplivali na generacije mladih pesnikov po osemdesetih letih, in skupaj z Nazımom Hikmetom predstavlja najmočnejšega predstavnika socialnega realizma v turškem pesništvu 20. stoletja.

Pesnica, ki je našla svoj pesniški izraz prav tako znotraj socialnega realizma, je Gülten Akın (1931). Čeprav je ustvarjalka sprva pripadala krogu pesnikov Drugi novi, se je sčasoma od idej te smeri oddaljila in doživela pesniško preobrazbo. Precej hermetična in individualistična tenkočutnost poezije Gülten Akın po sedemdesetih letih preteklega stoletja preraste v socialno, precizno, jasno in objektivistično pesništvo, ki je našlo svoje vzore in navdih v izročilu turške ljudske književnosti in verzih Nazıma Hikmeta.

Kadar teče beseda o socialno angažiranih modernih avtorjih, posebno pozornost zasluži Mehmed Yaşın (1958), turški pesnik s Cipra. Njegovo pesniško ustvarjanje je zaznamoval konflikt na Cipru, pa tudi vprašanja identitete, jezika, razmerja med obrobjem in središčem, manjšino in večino. Vendar se njegovo pesništvo ni omejilo le na politično in družbeno angažiranost, pač pa je v dialogu z avtorjevim življenjem in intimnim svetom. V verzih Mehmeda Yaşına se pogosto prepletajo infantilno dojemanje in zavest, intima, introspekcija in družbena resničnost, kar njegovi poetiki daje globljo in obenem tudi univerzalno razsežnost.

Drugi del antologije sestavljajo kratka prozna besedila in odlomki iz romanov. Najzgodnejši pisatelj, ki smo ga uvrstili v antologijo, je Sabahhatin Ali (1907-1948), ustvarjalec, ki je v turški književnosti poznan predvsem po kratki prozi. Čeprav ga literarna kritika pogosto obravnava kot socialnega realista, njegovo prozo preveva romantizem, njegov izbor oseb in dogodkov, pa tudi način pripovedovanja se bistveno ne oddaljuje od klasičnega, v stilu Maupassanta. V večini kratkih zgodb se v glavnem drži stalnega narativnega obrazca, ki ga zaključi z nepričakovanim zasukom. Sabahhatina Alija lahko opredelimo kot pisatelja, ki posebno pozornost posveča temi, medtem ko prostor, čas in osebe ostajajo v drugem planu.

Alijev sodobnik Sait Faik Abasıyanık (1906-1954) je prav tako pisal kratko prozo v stilu Maupassanta. Predmet njegovih zgodb so pogosto ribiči, delavci, sirote, navadni ljudje iz njegove okolice in njihov položaj v mestu in naravi. Opisuje tudi mesta in kraje, v katerih je živel, med njimi Istanbul, Adapazarı, Burso in Grenoble. Vendar njegova proza ni le deskriptivna, pač pa vsebuje tudi imaginacijo, vrsto asociacij in duhovnih analiz lastnih opažanj.

Kljub temu da Ahmet Hamdi Tanpınar (1901-1962) pripada isti generaciji kot predhodna avtorja, je ostal daleč od socialnega realizma in je probleme družbene realnosti prenesel na področje človeške psihe, notranjega jaza in obračunavanja z lastnimi strahovi in hrepenenji. V njegovi prozi se prepletajo resničnost, spomini, domišljija in sanje, medtem ko njegovi liki nenehno bežijo od realnosti. Čeprav ga literarna kritika v glavnem obravnava kot tradicionalista, po mnenju sodobnega turškega kritika Sühe Oğuzertema njegova tehnika pripovedovanja in kompleksnost psiholoških profilov njegovih likov napeljuje na to, da ga je potrebno razumeti kakor prvega predstavnika modernistične in eksistencialistične estetike v turški književnosti.

Aziz Nesin (1915-1995) je eden izmed tistih pisateljev, ki jih literarna kritika prišteva med socialne realiste. Vendar je družbena kritika pri Nesinu polna humorja, ki predstavlja prevladujoči in najizvirnejši element njegovega pripovedovanja. S svojim pripovednim stilom, pri katerem se je pogosto posluževal prvin ljudskega izročila in satire, je Azizu Nesinu uspelo v turško pripovedništvo 20. stoletja vključiti nove razsežnosti.

Znotraj tokov socialnega realizma je vsekakor potrebno omeniti Yaşarja Kemala (1923), pisatelja, ki se je uveljavil predvsem kot romanopisec. Njegov roman İnce Memet, pa tudi poznejši romani, so mu prinesli svetovno slavo in številne nagrade v Turčiji in v tujini ter predstavlja enega izmed največkrat prevedenih turških avtorjev. V tej antologiji ga predstavljamo s kratko zgodbo »Yatak« iz zbirke Sarı Sıcak, ki je prvič izšla leta 1951. Njegova kratka proza je v vsebinskem smislu posvečena nižjim družbenim slojem in njihovemu boju za eksistenco. Podobno kakor v romanih tudi tu Yaşar Kemal prikazuje ljudi iz svojega okolja, pokrajine Çukurove, v njihovih življenjskih in delovnih pogojih ter v njihovem odnosu z naravo, oblastjo in meščani.

Tarık Dursun K. (1931) pripada generaciji pisateljev, ki je v petdesetih letih preteklega stoletja nadaljevala smer socialnega realizma. Čeprav gre za zelo vsestranskega pisca, ki se je preizkušal v pisanju romanov, reportaž, časopisnih člankov, scenarijev in v prevajanju, je največji uspeh dosegel prav s kratko prozo. Njegove zgodbe, ki jih pogosto navdihuje ljudsko izročilo, z velikim uspehom obravnavajo tragično plat življenja sodobnega človeka iz različnih družbenih slojev. Literarna kritika predvsem hvali njegov jezik, ki je zelo živ, sodoben in prepričljiv v uporabi žargona in narečij.

Obdobje burnih družbenih in političnih sprememb v Turčiji je v sedemdesetih letih preteklega stoletja izoblikovalo generacijo prozaistov socialnorealistične usmeritve. Med temi avtorji izstopa Füruzan (1935), ki je zbudila pozornost s kratko zgodbo »Parasız Yatılı«. Pisateljica, ki v svoji kratki prozi mojstrsko opisuje težke življenjske razmere različnih družbenih slojev, ima izrazit občutek za opise podrobnosti, ki pogosto ponazarjajo avtoričin odnos in njeno tolmačenje dogajanja.

Tem tokovom pripada še ena ustvarjalka – Tomris Uyar (1941-2003), nagrajena prevajalka, esejistka in literarna kritičarka, ki je dosegla svoj polno uveljavitev kot avtorica realistične kratke proze, napisane v izrazitem pripovednem stilu. V to antologijo je vključena zgodba »Yürekte Bukaǧı« iz istoimenske zbirke, ki je leta 1980 prejela prozno nagrado Saita Faika.

Na tem mestu je potrebno omeniti še eno avtorico, Nazlı Eray (1945), ki je v odnosu do socialnorealističnih tokov sedemdesetih let napravila korak naprej in je v svojo prozo vnesla elemente alegorične naracije, nadrealizma in fantazije.

Isti generaciji pripada tudi sodobni turški pisatelj Selim İleri (1949), prav tako dobitnik nagrade Saita Faika. Njegova kratka proza, ki jo je začel objavljati že v šestdesetih letih, je s svojim izvirnim jezikovnim in pripovednim pristopom prenovila turško pripovedništvo.

Pogosto prevedeni turški pisatelj Nedim Gürsel (1952) zbuja zanimanje z nenavadnim slogom in poigravanjem z različnimi pripovednimi tehnikami. V njegovih romanih in kratki prozi je mogoče zaslediti raznovrstne teme, od zgodovinskih, kot na primer v romanu, posvečenemu sultanu Mehmedu Fatihu, do ljubezenskih in avtobiografskih.

Izmed turških romanopiscev, ki so se pojavili po sedemdesetih letih preteklega stoletja, posebno pozornost zbudi predvsem Oǧuz Atay (1934-1977). Atay je v svoji prozi uporabljal pripovedne tehnike, kot so notranji monolog, tok zavesti, medbesedilnost, pa tudi verske, mitološke in ideološke elemente, ki jih je mogoče označiti kot postmoderne. Podobni postopki in pripovedni stil so značilni tudi za njegovo kratko prozo, ki je polna nadrealističnih zapletov, stilno in jezikovno bogata.

Postmodernistične težnje je sodobna turška kritika prepoznala tudi pri danes najbolj uveljavljenem turškem avtorju, dobitniku Nobelove nagrade za književnost, Orhanu Pamuku (1952). V svojih romanih, pa tudi v esejih, se Pamuk pogosto navezuje na druga besedila, tako umetniška kakor tudi neumetniška, denimo zgodovinska, filozofska ali politična, obenem je s pogosto presojo tekstualnosti lastnega besedila nenehno na sledi za izgubljenim.

Postmodernistične tokove lahko opazimo tudi pri Elif Şafak (1971), sodobni turški pisateljici, ki je svojo ustvarjalno pot začela ob koncu devetdesetih let preteklega stoletja z romanom Pinhan. Zanj je prejela nagrado Mevlana in tej literarni zvrsti je ostala zvesta vse do danes. V njenih romanih prevladuje preplet zgodovinskega in fantastičnega, zaradi česar jih nekateri kritiki primerjajo s pravljicami. Odlomek v antologiji je iz romana Mehrem (Intima), v katerem avtorica obravnava probleme zaznav človeka v mestu, njegove zunanjosti in intime. Za ta roman je Elif Şafak leta 2000 prejela nagrado Društva turških pisateljev.

Na koncu želimo omeniti, da je takšen izbor, četudi gre za antologijsko preizkušene in uveljavljene avtorje in dela, vedno mogoče subjektivno ovrednotiti in kot takšnega tudi kritizirati. Vendar vseeno upamo, da bo Antologija turške književnosti spodbudila nadaljnje raziskovanje umetniških bogastev te zelo svojevrstne književnosti.

Alena Ćatović in Fehim Nametak

 

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko