Proza

  • imagesp_33

IZOLSKI PISATELJ VANJA PEGAN

Špela Pahor | 25.8.2013 | Komentarji 0

Vanja Pegan se je rodil v Kopru. Osnovno šolo je obiskoval v Piranu, družboslovno gimnazijo pa v Kopru. V gimnazijskih letih je bil urednik šolskega literarnega glasila Ogledalo. V Ljubljani je tri leta študiral primerjalno književnost. Obiskoval je tudi glasbeno šolo. Več let je komponiral scensko glasbo za gledališke igre. Nekaj časa je poučeval klasično kitaro in nauk o glasbi na Glasbeni šoli v Sežani. Od leta 1996 se posveča predvsem pisanju, že osemnajst let pa tudi honorarno poučuje klasično kitaro in nauk o glasbi pri Skupnosti Italijanov v Piranu. Leta 2002 je postal član Združenja književnikov Primorske. Leta 2003 je pridobil status pisatelja, samozaposlenega v kulturi. Živi v Izoli, kjer si je ustvaril družino. 

Napisal je tri knjige za otroke: Citronček in Giovanin, Mesto 2000 in Tonin. Vse tri so večjezične. Ilustrirala jih je piranska akademska slikarka Fulvia Zudič. Za slikanice je prejel tudi nekaj mednarodnih literarnih nagrad.

Pegan je napisal tudi besedilo za dve gledališki igri: Trije oslički in kozica Rozica in Lučka in najlepše darilo. Obe sta doživeli več odrskih uprizoritev. Napisal je tri romane: Čoln, Pisatelj, Adam in pilot ter Potovanje na začetek poti. Njegove so še tri zbirke kratkih zgodb: Kopanje mornarjev v topli vodi, nebo davnega poletja in Štiri morske milje. Poleg knjižnih izdaj objavlja tudi v različnih revijah, na primer v Primorskih srečanjih, Reviji 2000, otroški reviji Arcobaleno in drugih.

Tako posebnega in samosvojega avtorja, kot je Vanja Pegan, je težko predstaviti. Dokler nisem na literarnem večeru s tem pisateljem v piranski knjižnici slišala, da je treba njegove knjige brati počasi, mi ni bil preveč blizu. Več njegovih knjig sem skušala prebrati, pa sem se že nekje na sredini ustavila, ker ni šlo naprej. Kasneje mi je Vanja povedal, da se je večkrat vprašal, kako da mu nikoli ne omenim, kakšne se mi zdijo njegove knjige. Mislil je, da sem samo zelo prijazna in da mu nočem povedati, da mi njegova dela niso všeč. Ko sem se slednjič res lotila zelo počasnega branja njegovih del, pa sem odkrila pisatelja, ki je mojster svojega poklica. Nad njegovimi knjigami se sicer res ne moreš v hipu navdušiti, ko pa jih počasi prebiraš, te pustijo tihega in vase zazrtega, deliš jih lahko le z izbranimi bralci, takimi, ki imajo občutljivo pesniško dušo in ki jim lahko zaupaš. Med branjem obstaneš, kot bi bil prevzet od tihega padanja snežink izpod nočnega neba na tla piranskih ulic in premce čolnov, zasidranih v mandraču: njegove zgodbe v dušo legajo počasi, dotikajo se nežno in šele čez čas se zaveš njihove lepote in učinka. Knjižničarka Ksenija Petaros Kmetec iz piranske knjižnice je rekla, da se ji zdi, kot bi jo Vanjeve besede božale.

Čeprav Vanja Pegan piše večinoma v tretji osebi, pa delujejo njegove zgodbe zaradi natančnega opazovanja in zavzetega upodabljanja vsemogočih drobnih trenutkov zelo realistično in bralec skorajda verjame, da pisatelj pripoveduje zgodbo o dogodkih iz svojega življenja, otroštva in mladosti, o bežnih in trajnih ljubeznih, o ljudeh, ki jih je zares srečal in spoznal. V zgodbe sicer res vpleta vse svoje izkušnje in srečanja z ljudmi, naravo in umetnostjo, vendar jih umetniško preoblikuje. Njihovo bogastvo je pravzaprav v podrobnostih, v ujetih trenutkih, v podobah, zvokih, pogledih, občutkih, v vsem, kar dela tega pisatelja bolj pesniškega od marsikaterega pesnika.

V njegovem pripovedovanju sem občutila tudi odmik samotnega popotnika: je posebnež z občutljivo dušo, ki še verjame v dobroto, ki raje raziskuje notranje prostore in hodi po svoji poti, kot da bi se prepustil toku sodobnega potrošniškega sveta. In taki so vsaj večinoma tudi njegovi literarni junaki. Poleg umetnikov (pisateljev, pesnikov, glasbenikov, skladateljev, slikarjev) so to navadni, preprosti ljudje, ribiči, čuvaj na parkirišču, skladiščnik, mestni posebneži. O vseh piše z velikim spoštovanjem, ljubeznijo, naklonjenostjo, dobrohotnostjo in razumevanjem. Globoko doživlja vzgibe za njihovo včasih neobičajno delovanje.

Vanja Pegan tudi piše zelo počasi, saj za razmeroma tanke knjige porabi tudi eno do dve leti, čeprav piše vsak dan od devetih zjutraj do enih popoldne. Zanj je pisanje predvsem užitek in storilnost se mu ne zdi pomembna. Piše s srcem. Ne mara pisati uspešnic in se podrejati množičnemu bralskemu okusu.

Za njegovo zadnjo knjigo Štiri morske milje ni značilno samo, da piše predvsem o morju in ljudeh ob morju, tudi zgodbe, ki sicer niso povezane z morjem, obogati z metaforami in primerjavami, ki jih jemlje iz morskega sveta. Najdemo tudi veliko primerjav, povezanih s svetom glasbe, ko na primer naraščajoči vihar primerja z uglaševanjem orkestra. Glasbena umetnost Vanjo Pegana spremlja že od otroštva, ko sta ga dedek in tata kapelnik učila igranja na blokflavtico. Otroštvo je doživljal skozi zvoke. V njegovih zgodbah mrgoli glasov, zvokov, bučanja morja, vihranja tramontane, ščebetanja ptičev, kričanja galebov. Tudi tišina je prisotna. Piše na primer o skladatelju, ki komponira glasbo, navaja tudi klasične skladatelje, katerih glasbo poslušajo njegovi junaki. Opisuje tudi slike znanih klasičnih slikarjev. Pravzaprav je vsak trenutek, ki ga opiše, slika zase, slika, ki tudi zazveni. Njegova priljubljena tehnika pripovedovanja je prepletanje spominov, razmišljanj in zgodb iz različnih časovnih obdobij.

V zbirki zgodb Štiri morske milje najde svoj prostor tudi njegova ljubezen do jadranja. Vanja Pegan je ljubiteljski jadralec, ki z manjšo jadrnico skoraj vsak dan odpluje na morje, kjer uživa v samoti, pljuskanju valov, opazovanju galebov in sončnih zahodov ter napenjanju jader in obračanju krme, ko postane eno z jadrnico in morjem. Jadranje je zanj ne le hobi, temveč tudi dobrodošel odmik od sveta, od vsakdanjega življenja, prostor za srečanje s samim seboj, čas za meditacijo. Z jadranja se domov vrne z napolnjenimi baterijami in dobre volje.

Kot smo že rekli, Vanja Pegan v svojih delih želi ne želi biti avtobiografski ali faktografsko opisovati resničnega življenja resničnih ljudi, temveč želi predvsem opevati lepoto narave, umetnosti, ljubezni. V eni od zgodb v svoji zadnji knjigi svojemu junaku položi v usta tele besede: »Že se je namenil, da ji bo odpredaval že stokrat ponovljene besede o tem, da so vse zgodbe na tem svetu resnične, pa vendar ne resnične na tak način, kot bi si nekateri izmed bralcev želeli. Da on ravno v tem vidi smisel leposlovja. Da je pomembna zgodba, ne njen izvor, da gre pri vsem tem vendar za nekakšno osmišljanje, za lepoto in ne za banalne detektivske zanke, uganke in igrice, kdo je kdo.«

Lepota, ki jo lahko vsak občuduje zastonj in ji je Vanja Pegan v svojih delih postavil spomenik, je zanj edina prava vrednota, ki jo lahko zoperstavi kupljivim vrednotam potrošniške družbe. Pri tem pa imajo po njegovem mnenju pomembno vlogo tudi knjižnice kot hrami kulture ter posredniki med pisatelji in bralci.

Špela Pahor
Mestna knjižnica Izola

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko