Proza

  • metulj_0

Pravljica o metulju

Katarina Pavšek | 4.11.2016 | Komentarji 0

Na travniku, kjer so cvetele najlepše cvetlice, je živel metulj. Vsak dan je razprl svoja krila in preletel svoje domovanje ter si z vrha ogledoval raznobarvne cvetove, ki so se kot morje, spuščali in dvigovali v vetru. Raznežen je opazoval popke, ki so bili tik na tem, da počijo in se pokažejo v vsej svoji lepoti. Očaran je bil nad trdnostjo mladega cveta, ki se je vztrajno uklanjal vetru in s spoštovanjem se je poklonil cveticam, ki so izgubljale svoj čar na velikem travniku. Vedel je, da gleda krog življenja in čeprav se je zavedal minljivosti, ni bil žalosten. Vesel je bil za vsako bilko, ki je zrasla pred njegovimi očmi, ki je živela s soncem in odšla, ko je bil njen čas in tako prepustila prostor drugi.

Tako je bilo dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom.

Nekoč, pa je zapihal veter. Sprva je zapihal nežno, da je razprl svoja krila in jadral preko cvetličnega polja. Ko se je veter okrepil, se je skril v zavetje svojega doma in čakal, da se bo lahko spet dvignil. Toda namesto, da bi  veter pojenjal, se je začel še krepiti. Postajal je vedno bolj mrzel in vedno bolj močen, pihal je v sunkih, da so se mu tudi najmočnejše cvetlice morale ukloniti. Travnik se je, kot morski val, zdaj dvigal, zdaj spuščal, da so cvetni listki starejših cvetlic, kot morska pena plavali po njem. Metulj se kmalu ni imel več kam skriti. Njegovo zatočišče je veter razkril in uničil, tako da ni mogel drugega, kot poleteti z njim. Veter se je ulovil v njegova krila, ga potiskal sem ter tja, kot neurje meče ladjo, po razburkanem morju. Toda metuljeva volja je bila močna. Ni hotel zapustiti svojega travnika,  svojih cvetlic, svojega doma. Mahal je s krili, se upiral sunkom, izrabil je vsak trenutek, ko je veter popustil, da se je vrnil nazaj.  Uspel se je prijeti za popek cvetlice in ko se je veter spet zagnal v njegova krila, se je držal za mlado bilko vse dokler se njen vrh ni odtrgal in ga je veter odnesel proč. Toda enako kot prej, se je  na vso moč trudil poleteti nazaj in uspel je zgrabiti mlad cvet, ki se je pravkar razcvetel. Veter je vrtinčil njegova krila, zvijal mlado rastlino, toda tokrat, je bila cvetlica močnejša. Metulj se je uspel obdržati in slednjič, je veter začel pojenjati. Travnik je postal miren kot morska gladina v jutru. Metulj, izmučen od boja, je obležal na cvetu in v njegovem objemu zaspal do jutra.

Ko je drugi dan dvignil še vedno boleče telo z mlade rastline in se le s težavo dvignil nad travnik, je obnemel nad razdejanjem, ki ga je pustil veter za sabo. Travnik je bil razmršen, veliko cvetlic je bilo poležanih in potrganih, ostalo je le malo njih, ki so mu kljubovale. A sčasoma so se tiste, ki so ostale, okrepile in postale še lepše in močnejše in travnik je zasijal v soncu, da so se metulju zarosile oči od ponosa ko jih je gledal. Moj dom.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko