Proza

  • pesem2_48

Juan Ramon Jimenez: Sivček in jaz

Ventilator besed | 10.3.2017 | Komentarji 0

Garjavi pes

Včasih je ves mršav in zadihan prihajal pred vrtno hišo. Siromak je vedno pred čim bežal, navajen na kričanje in kamenje. Celo psi so mu kazali čekane. Nato je ob opoldanskem soncu počasi in žalosten spet odhajal po hribu navzdol.

Tisto popoldne je pricepljal za Diano. Ko sem stopil iz hiše, je čuvaj, ki je bil v navalu hudobije v srcu segel po puški, ustrelil vanj. Namere mu nisem utegnil prekrižati. Ubožec s kroglo v drobovju se je omotičen sunkoma zavrtel, presunljivo zabevskal in se mrtev zgrudil pod akacijo.

Sivček je dvignjene glave napeto opazoval psa. Preplašena Diana se je skrivala zdaj za osličkom, zdaj za mano. Čuvaj, ki se je nemara kesal, je na široko ne vem komu  razlagal, zakaj je to storil, in se nemočno srdil, ker je hotel utišati slabo vest...

(Juan Ramon Jimenez, Cankarjeva založba, 1975)

Drage bralke, dragi bralci, kako se besedilo nadaljuje?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko