Poezija

  • sun_2

Dušan Šarotar: Akvarel

Ventilator besed | 9.12.2016 | Komentarji 0

Zdaj, ko se je vse pomirilo, kot med brati, in so še zadnje ptice odletele daleč v notranjost dežele, je vse izgledalo še bolj neresnično. Mak je cvetel sredi nepokošenih akacijevih gajev, kamen je žarel v zgodnje poletnem soncu, čebele so se pasle v bezgovih cvetovih in voda v pozabljenem potoku je vztrajno odtekala v neznano. Vse je bilo kot vedno, pa vendar; v tistem drobnem sivem oblaku, ki je lebdel v opoldanskem zatišju, je bilo nekaj, kar je moralo zmotiti pozorno oko. Vsa ta navidezna privzdignjenost, lažna odsotnost, ki je bila vrisana v to prelepo krajino, je pričala o bolečini, o tem, da je človek, ki je ustvaril te popolne barve, osamljen.
(Brez verzov, rim, antologija slovenske pesmi v prozi, pripravil in napisal spremno besedo: Andrej Brvar, Knjižna zbirka Beletrina, 2011)

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2018 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko