Poezija

  • vitomil-zupan_63

Vitomil Zupan: Prvo sonce preko slemena

Ventilator besed | 15.3.2017 | Komentarji 0

Počasi vstaja zlast iznad semena

za pravim snopom žarkov v sredo mira.

Oko, polslepo od moči plamena,

nevajeno svetlobe, se pripira.

Šop modrih strelic, sočnatomesenih

nad mavričnimi curki ognjemeta

se zapodi v oko, toča steklenih

krogel drobi na strehi se sred leta;

prašijo k nebu lučke se iskreče,

tam jih zajema živi tek kolesa

luči, jih razžari v ognjenordeče

in meče čez razbeljena nebesa;

trop sinje-črnih ptic se v zrak požene,

razgrne v modro-zlato se pahljačo

in v slape zbije višnjevo-zelene,

ki z mavrico spleto se v dvojno kačo;

ta se razvija v rajske ptiče, žolne,

fazane, pave, ribe valoveče

po zankah svitkov dimnomodre volne...

 

Drage bralke, dragi bralci, kako se pesem nadaljuje?

(Pesmi iz zapora, prva knjiga, uredila Ifigenija Simonovič,  Ljubljana, 2006)

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko