Poezija

  • pesem_65

Lucija Stupica: Prevrnjena čolna

Ventilator besed | 9.3.2017 | Komentarji 0

Prevrnjena čolna,

na sliki pozne jeseni,

tihožitje, ki mehča dež.

Kar se barvo modro in nežno,

je dihanje snovi. Sprehajalci ju

obiskujejo, posedajo na njunih robovih,

zaobljenih kot starostne gube.

Za oddaljenim pogledom potniška ladja

z dva tisoč sedeži ošabno zapolni sliko. Fellinijev

Amarcord zapolni sliko. Tisoče ljudi, naenkrat,

v črno-belih odtenkih. Ne veš več, ali je rezanje

valov ali glasno sneženje filma tisto.

Nastaviš dlan, nobenega posipa, morda le niti

planktona, morda le sol na v morje odvrženemu

telesu. Nobenih otipljivih sledi.

Potem spet le stara, prevrnjena

čolna, lupini, školjki,

pokanje presušenega lesa in veter,

ki se pritaji spodaj. Zatišje.

(Lucija Stupica: Otok, mesto in drugi, Študentska založba, 2008)

Drage bralke, dragi bralci, katere pesmi predstavljene avtorice še poznate? Katere so vam najbolj blizu?

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2017 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko