Nove knjige

  • benka_knjiga_3d

Pocestnica (kritična ocena) dela Benke Pulko

Zoran Božič | 10.4.2009 | Komentarji 0

Kot se spodobi, začnimo na začetku bralnega potovanja:[1] naslovnica vsekakor pritegne. V žlahtni črno-beli tehniki, z izstopajočin oranžastim naslovom izziva gledalca in bralca: gledalca s prefinjeno večerno toaleto, z nasmeškom življenjske radosti in bosimi nogami,[2] bralca pa najprej s simboličnim sporočilom osrednje triade (glave, čelade in žoge kot zemeljske krogle) – Benka z motorjem okoli sveta –, potem pa s samim naslovom: moralno rehabilitacijo sopomenke od besede prostitutka, učinkovito besedno igro, ki jo avtorica kasneje tudi prepričljivo pojasni: ni vsaka pocestnica kurba. Zanimivo je, da na naslovni strani ni motorja, tega Benkinega nadomestnega ženina. Rdeči BMW se sicer pojavi v odlomku na zadnji strani ovitka, njegova odsotnost na naslovnici pa morda izraža Benkino podzavestno željo, da vabi morebitne "prave" moške, če jih še ni povsem odpisala.

 

Podnaslov Življenjski potopis je povsem upravičen (knjiga je pregledno razdeljena na tri dele): prvih trinajst poglavij je kratka avtobiografija, sledi petletno potovanje okoli sveta s pripravami in odmevi nanj, knjigo pa zaključuje fotogalerija, ki vizualno podpira prvi in druge del pripovedi. Ni naključje, da je beseda potopis šele na drugem mestu: tudi v osrednjem delu knjige Benka nikoli ne stopi v ozadje, ampak se skupaj z rdečim lepotcem obnaša kot glavna junakinja romana, hočem reči – življenja. Pozoren bralec se mora najprej ustaviti ob slovarskih razlagah besed pocestnica in pocestnik, ki, domnevam, vendarle prinašata tudi izzivalno sporočilo: medtem ko je beseda pocestnica v pomenu prostitutka označena kot slabšalna, je beseda pocestnik v pomenu ženskar oz. vlačugar slogovno povsem nezaznamovana. S tem uvodnim sporočilom Benka precej razvidno napove svoj odnos do drugega spola oz. do aktualnih družbenih odnosov, o čemer bo govora tudi v nadaljevanju.

 

Naslov prvega poglavja Od semenke do Benke nakazuje temeljne značilnosti Benkine pripovedi: duhovitost, izpiljen slog,[3] ki ponekod prehaja v območje literarnega jezika, in blaga samoironija, s katero avtorica ohranja potrebno razdaljo do pripovedi.[4] K lahkotni berljivosti življenjskega potopisa prispevajo tudi kratka poglavja (v povprečju dolga dve strani, z nazornimi in udarnimi naslovi), ki bralcu omogočajo, da branje kadarkoli prekine, glede na razpoložljivi čas prebere le nekaj poglavij ali celo svobodno skače od naslova do naslova, kar sem ob prvem branju počel tudi sam. Seveda je povsem nemogoče, da bi v osrednjem, potopisnem delu knjige, ki obsega okoli 250 strani, Benka zajela vsa svoja doživetja in opažanja, saj se že običajnemu človeku, ki ne pocestnikuje okoli sveta, v dobrih petih letih lahko nabere pripovedne snovi za zajeten roman. Zato se Benki, ki se je na svoji resnični poti večkrat tudi ustavila, si vzela čas in se po sili razmer predala tudi sladkemu "brezdelju", v knjižni, virtualni resničnosti nenehno mudi: bralec se ravno vživlja v dogajanje, Benka mojstrsko stopnjuje napetost, bralec pričakuje zaplet, zgodbo, dramo, kaj več o novi, neznani osebi, o eksotični deželi, Benka pa ga pusti nepotešenega in odbrzi dalje. Zato so toliko več vredna tista mesta v Benkini pripovedi, ko si avtorica vzame čas, s širokim epskim zamahom predstavi anekdoto z vsemi nujnimi podrobnostmi, bralec pa v svojem besedilnem svetu izjemno uživa.[5]

 

Nedvomno lahko beremo Pocestnico kot izzivalno, kot zabavno in tudi kot poučno besedilo. Benkin presek skozi civilizacije in kulture našega planeta nam razodeva neskončno raznolikost, ki sega od naravnih danosti in družbenih značilnosti do bistvenih razlik v odnosu posameznika do sveta in življenja. Morda je še pomembneje Benkino spoznanje o majhnosti in omejenosti te naseljene krogle (naključna srečevanja svetovnih popotnikov), o Slovencih, ki smo v sozvočju s sporočilom Župančičeve Dume dejansko razširili domovino na ves svet, in o neverjetni solidarnosti ljudi, ki so morda sami najbolj potrebni pomoči. Benka ne bi bila ženska semenka, če ne bi proti koncu svoje odisejade ugotovila, da so ne glede na kontinent, politično ureditev posamezne države ali kulturno določenost okolja v vseh videnih družbah ženske podrejene moškim.

 

Začetna utemeljitev, da imamo skoraj bolj kot s potopisom opravka s potopisno avtobiografijo, nam ponuja še eno možnost: branje Pocestnice kot novega žanra, in sicer junaške proze. Kot bomo videli na koncu naše poti, Benka sicer ni Odisejka (Odisej se, kot je splošno znano, ni branil pripadnic ženskega spola), ne glede na to pa njena dejanja močno spominjajo na homerske junake, tako da je njena uvrstitev na Playboyevo lestvico dvajsetih moških izbrancev vseskozi upravičena. Bralec, ki ga pripovedovalka že na začetku omreži in vodi iz ene pustolovščine v drugo, zadržujoč dih spremlja Benkine preizkušnje, občuduje njen pogum, njeno iznajdljivost in njeno pregovorno trmo, se trese ob njenih podvigih, v katerih le za las uide smrti, in katarzično doživlja njeno vrnitev, ko njena junaška duša na rdečem lepotcu pripelje domov od znotraj načeto, na zunaj razdejano, komaj še človeka dostojno telo. Zato so številni izrazi občudovanja, ki jih Benka pretežno v angleščini dodaja na koncu svoje petletne zgodbe, pravzaprav popolnoma odveč.[6]

 

Benka že od naslovnice dalje opozarja, da je ženska, se obenem ves čas primerja z moškimi in problematizira sodobna razmerja med spoloma. Ker je moje branje Pocestnice nujno zaznamovano s pogledom "močnejšega" spola, sem za konec prihranil še svoje osebno videnje ženske, ki so jo proglasili za moškega. Morda lahko razloge za Benkin odnos do človeških samcev (prosto po Freudu, seveda) iščemo že v njenem opisu ljubljenih bitij, ki sta jo spočela "nekje na jadranski obali": "Ona je bila lepa in on pameten. Oba sta bila s Ptuja. Združila ju je ljubezen do pustnega rajanja, kaj več skupnega pa pravzaprav nista imela." (7) Ne glede na to Benkino bolečo ugotovitev pa sta jo oba starša zaznamovala: mama kot prva in večna prijateljica, oče, po poklicu strojni inženir, pa z navdušenjem za vse, kar se giblje po kolesih. Ko je oče v najbolj občutljivih letih Benkinega odraščanja zapustil družino, je Benka ostala brez vzornika.

 

Zato ni čudno, da v celotnem potopisu Benkinega življenja junakinja omenja le eno ponesrečeno otroško ljubezen, obenem ko trdi, da je vedno občudovala "pametne, postavne, iznajdljive in komunikativne" moške. Morda si je enostavno želela preveč, morda zaradi visoke lastne samopodobe enostavno ni dopustila, da bi iskrica ljubezenske strasti preskočila tudi nanjo. Dejstvo je, da Benka ob ameriški prigodi (nedvoumno povabilo na skupno kopanje) izrecno zavrača možnost istospolnih nagnjenj, ampak dejstvo je tudi, da Benka s svojo žensko postavo, čeprav v motorističnem kombinezonu, čeprav neurejena, zaprašena in prepotena, na vseh celinah deluje kot predmet poželenja moškega sveta.[7] In Benka? Na vseh sedmih celinah v petih letih ni našla moškega, ki bi se ga poželela, ki bi se mu vsaj čustveno odprla, ne, zanjo je edini ljubimec njen nadomestni ženin, rdeči BMW.

 

V tem pogledu je tudi fotogalerija na koncu dovolj zgovorna: razen prve slike povsod Benka, Benka sama, Benka z znanci, Benka s prijatelji, z naključno mimoidočimi, Benka, Benka, Benka. Benka v središču dogajanja, Benka v vrtincu življenja, Benka z motorjem okoli sveta. Ampak meni, ki berem in gledam z udobne kritiške razdalje, največ pove prav zadnja fotografija s pripisom V miru na svoji kmetiji v Halozah. Kontrastne, a tople barve pritegnejo pogled, na zabrisanem ozadju izstopajo Benkine temne oči, zroče v prazen prostor, ki ga napolnjuje prihodnost: izražajo občutek zadovoljstva po izjemnih dosežkih, željo po novih pustolovščinah, ki jo žene naprej, ali zgolj rahlo otožnost osamljenega dekleta, ki se je na poseben način vpela v ta naš moški svet?

 



[1] Seveda me je najprej pritegnila naslovnica, pri samem branju pa sem si privoščil popolno svobodo, kot jo v nasprotju s filmom (pa tudi tam so se stvari spremenile s pojavom digitalizacije) omogoča branje knjige: najprej sem prelistal vizualni del na koncu, potem pa sem bral po metodi naključnega izbora, preskakoval, raziskoval, se vračal, se prepuščal intuiciji in užival, šele v zadnji fazi sem sledil Benkinemu bralnemu načrtu in Pocestnico natančno prebral od začetka do konca.

 

[2] Priznati moram, da me je na naslovnici pritegnila Benka kot ženska. Morda njen portret zavaja, saj vsebina knjige razkriva predvsem Benko z značilno moškimi lastnostmi, ampak ne glede na to je bil moj prvi vtis, ki ga seveda ne morem razumsko utemeljiti: čista erotika.

 

[3] Pomembna kvaliteta Pocestnice je tudi jezikovna brezhibnost (besedilo je prestalo jezikovni pregled, lektoriranje in še zadnji pregled, ki sta ga opravili kar dve sodelavki), kar je v današnjih časih, ko po tekočem traku izhajajo besedila s kopico jezikovnih in pravopisnih pomanjkljivosti ali večjim številom zatipkanih mest, precejšnja redkost.

 

[4] Navajam primer: "Mama se spominja, da je šlo gladko, da sem padla na svet kot njena najljubša in najboljša življenjska napaka, da nisem ne težila ne kričala, da sem bila vzoren dojenček in da je ob meni začela razmišljati, da bi si lahko služila kruh z rojevanjem otrok. A samo pod pogojem, da bi bili vsi mladiči mojega formata." (7)

 

[5] Meni osebno so se npr. najbolj vtisnile v spomin tele anekdote: prigoda s policistoma v južnoameriški puščavi, ko naj bi Benka prevozila znak stop pred železniško progo, srebanje juhe v japonski restavraciji in bližnje srečanje z vojaškim kamionom, ki je spremljal konvoj vozil na poti v Luksor v Egiptu.

 

[6] Glede na to, da imajo za bralca največjo vrednost opisi manj znanih dežel, pripoved o neobičajnih dogodkih in o Benki, raziskovalki sveta in ljudi, se nujno vpraša, kakšen smisel je imela njena pot na Antarktiko. Najprej izvemo, kaj se je dogajalo na ladji na poti na belo celino, ko pa se Benka izkrca v pristanišču, se nenadoma strga film. Je šlo Benki le za vpis v Guinessovo knjigo rekordov?

 

[7] V bralčevem spominu ostaja prigoda z neznancem v Venezueli, ki ji je podaril parfum in preskrbel sobo, prigoda z vodičem v porečju Amazonke, ki jo je namerno zastrupljal, da bi jo laže dobil, in prigoda z bogatim Arabcem v Savdski Arabiji, ki jo je vpričo žene nagovarjal k seksu, po zavrnitvi pa hotel zbiti s ceste.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko