Nove knjige

  • ukradeno_sonce

Zoran Šteinbauer: Ukradeno sonce, Založba Morfem

Vladimira Rejc | 29.4.2009 | Komentarji 3

Ob izidu knjižnega prvenca Zorana Šteinbauerja: Ukradeno sonce

Knjiga, ki vzpodbudi k razmišljanju o drugačnosti

 

Pri Založbi Morfem (www.morfem.si) je izšla knjiga Zorana Šteinbauerja z naslovom Ukradeno sonce.

 

Vlasta Nussdorfer, avtorica spremne besede, je zapisala:

 

»Ukradeno sonce odstira tančice drugačnosti sveta, ki ima že sedem milijard možganov in kar štirinajst milijard oči. Med njimi so tudi take, ki bi rade videle, gledale, opazovale, a jih je usoda kruto oropala … Ob knjigi se učimo, dotakne se naših čutov in sprošča val čustev, prinaša zgodbe drugačnih, ki pa so lahko tudi tu ob nas, pa jih ne vidimo, čeprav imamo zdrave oči …

Branje nas pritegne tudi z drugačnostjo sporočila …

Recept, ki opominja, da nam kdaj notranjost ne da videti lepot sončnega dne. Celo tistim ne, ki jim je rojstvo ukradlo sonce …« (izsek iz spremne besede)

Gotovo boli, ko starši sprevidijo, da jim otroci ne bodo čisto nič podobni in da se bodo v njihovih glavicah zrcalile povsem drugačne misli in navdušenja … (Z. Š.: Ukradeno sonce).

Glavna literarna junakinja je Marija, slepa ustvarjalka, ki razmišlja o življenju treh žensk: babice Hane, mame Vide in o lastnem življenju, za katerega se sprašuje, če je sploh obstajalo. Ga je živela? Živi? Je šlo preprosto mimo nje?

 

Vse tri ženske pa spregovorijo o marsičem. O smislu življenja, zunanji privlačnosti, družini, prijateljih, uspehih … Pomembna sta tudi nebo in sonce, ki sta človeku naklonjena ali pa tudi ne.

Avtor je svoje delo razdelil na štiri obsežna poglavja.

Naj zaključim z razmišljanjem Katarine Lavš, diplomirane psihologinje in pedagoginje:

 

»Spoznanje, da smo po svoje odkrhnjeni, poškodovani in nalomljeni prav vsi, daje junakom zgodbe moč, da kljub ukradenemu soncu čista vera, upanje in ljubezen vedno preživijo in da se je zanje vredno boriti …«

 

Zahtevno literarno potovanje, na katerega se je vredno podati. Poskusite …

 

 

1.Kako je nastajal vaš prvenec Ukradeno sonce?

Roman je nastajal dve leti, ravno toliko, kot nosijo slonice svoj plod. Seveda se je ideja rodila več mesecev pred prvo zapisano besedo. Pisal sem premočrtno, od poglavja do poglavja. Ničesar še nisem vedel o strukturi romana. Vsa spoznanja so plod le moje izkušnje. Tako je včasih zgodba vodila mene, namesto da bi jaz zgodbo. Poznal nisem niti skrivnosti in pasti računalnika. Ko sem se že dogovarjal z založbo Morfem za izdajo romana, so mi v računalniškem servisu po pomoti izbrisali dvesto strani, skoraj tričetrt romana, tako da sem te zbrisane strani moral napisati na novo, ker jih žal nisem imel shranjenih.

 

2. Od kod ideja, da napišete knjigo?

Že kot predšolski fantiček sem vedel, da bom nekoč napisal knjigo. To je očitno v meni, kot so v drugih druga hrepenenja. Zelo dobro je, če spoznamo vsak svoje hrepenenje. Ko še nisem znal brati, sem se večkrat vprašal, kaj piše v knjigah. Bil sem prepričan, da besede skrivajo blazno velike skrivnosti. Zdi se mi, da sem v duši zgodbar. Vsaka življenjska zgodba je vredna pozornosti. Prve zgodbice, ki sem jih gnetel in vzgibal v domišljiji, sem zapisal kar s svojimi črkami, saj še nisem znal pisati in brati. Domišljija se mi je začela prebujati ob dvometrski tapiseriji, ki je visela nad mojo otroško posteljo. Čez reko se je bočil trden most. Ljudje s cekarji so vrveli proti levemu in desnemu bregu. Prav ta bregova sta mi dramila domišljijo, vsakokrat sem se namreč vprašal, kakšen svet se odstira na obehstraneh reke. Mogoče sem si za prvi roman izbral zahtevno tematiko, slepoto in avtizem, tišino v očeh in tišino v besedah, toda večkrat potrebujemo prav ta kontrast, da opazimo zgodbo in njeno sporočilo, kajti če ne slišimo krikov, kako bomo potem lahko slišali šepet.

 

3. Komu je, po vašem mnenju, knjiga namenjena?

V kataložnem zapisu o knjigi, ki ga naredi NUK, so knjigo najprej po pomoti uvrstili v mladinsko leposlovje, spada v literaturo za odrasle. Na zadnji strani knjige sem zapisal: "Vsakemu od nas je življenje nekaj odvzelo ali ukradlo, nekaterim pogum in mir, drugim veselje in vid, tretjim ljubezen, zdravje, ugled, premoženje ... Tako smo po svoje odkrhnjeni, poškodovani in nalomljeni prav vsi. Zato knjigo posvečam vsem, ki imajo kljub večjemu ali manjšemu ukradenemu soncu dovolj poguma za upanje in ljubezen." Knjiga je namenjena vsem, ki bi radi temu svetu podarili malo več upanja in sočutja. Mislim, da bodo Ukradeno sonce najbolje sprejeli tisti bralci, ki jih je življenje že dodobra pregnetlo.

 

4. Pripravljate novo knjigo? Nadaljevanje napisanega ali povsem nova vsebina?

Ko napišeš roman, dobiš veliko novih idej, mogoče celo preveč. Bil sem prepričan, da si bom vzel dopust, vendar že en mesec pišem novo delo, pravzaprav hkrati kar dve. Ne gre za nadaljevanje, vsebina je povsem nova. Obe zgodbi bosta zelo pretresljivi. Sedaj je med pisanjem še več veselja in več svobode. Zdaj tudi vem, da se lahko piše na več načinov. Prej sem pisal, kot sem omenil, premočrtno, sedaj pa en dan pišem začetek, drugi dan konec, tretji nekje na sredini ... Vendar ne bojte se, ne bom hiperaktiven, napisal bom mogoče pet knjig, ne več, saj se mi večkrat zazdi, da je knjig kar preveč.

 

5. Kdo vas je navdušil za pisanje?

Nihče. Sem popolnoma samorastniški. Prihajam iz okolja, ki ne ceni umetnosti. Staršem pomeni veliko več zorana njiva kot pa recimo pesniška zbirka. Vseskozi sem se sam boril s svojimi dvomi. Doma niso vedeli za moje pisanje. Ustvarjal sem v zgodnjih jutranjih urah in v poznih večernih. Lahko rečem, da sem si kradel od spanja. Zato je v knjigi ogromno truda, discipline in žuljev. Vsak stavek je povsem moj. Ne, nisem hodil v nobeno šolo kreativnega pisanja ... Tisti redki, ki so vedeli za moje pisanje, pa so mi v glavnem govorili, naj se s pisanjem  ukvarjajo pisatelji in naj si  poiščem druge, zabavnejše hobije. Včasih se je zgodilo, da so me doma prosili za pomoč ravno sredi najplodovitejših trenutkov. Vse sem moral pustiti. Kasneje sem se že znašel, saj sem s seboj vzel svinčnik in košček papirja, kamor sem zapisoval nenadne prebliske. Seveda pa sem se moral zlagati, da grem na potrebo ...

 

6. Vaš odnos do drugih zvrsti umetnosti? Vas poleg pisanja privlačijo tudi druge zvrsti umetnosti?

Gre za brate in sestre, zato so mi všeč vse zvrsti umetnosti. Umetnost ima to čudovito moč, da nas dela bolj tankočutne in bolj človeške. Zato ne razumem, zakaj je medijski prostor za kulturo tako ozek, medtem ko je za politiko in rumeni tisk vse večji. Potrebujemo kar veliko besed, da z njimi ganemo do solz, medtem ko to uspe glasbi veliko hitreje. Zdi se mi, da ima glasba največjo izrazno moč. Njeni snopi so najbolj žarometni, najbolj nam zasijejo v dušo. Ne berem ravno veliko, zato pa me glasba veliko spremlja, vsak dan. Zame so Bachove suite za violončelo  najpopolnejša glasba in največji umetniški dar Zemlji. Toda tudi tišino doživljam kot nekakšno glasbo ... Rad imam tudi kiparstvo, arhitekturo, slikarstvo. V Bellinijeve in Rembrandtove slike bi lahko strmel ure dolgo. No, zame je dobra umetnost tista, ki me gane, ki mi odpre nov svet in razširi pokrajine v meni.

 

7. Je za vas pomemben jezik ustvarjanja?

Vsaka umetnost ima svoj jezik. Besede so lahko precej okorno sporočilno sredstvo. Toda bolj ko je duša živa, živahnejši in izraznejši je jezik. Pri nas je trend romanov, napisanih v pogovornem jeziku, v ulični ljubljanščini. Celo nagrade dobivajo. To ni moj svet. Raje imam besede, ki zvenijo, besede, ki se spogledujejo s poezijo. Besede te morajo hkrati pobožati in opraskati, da se še bolj zaveš sveta okrog sebe. Ne vem, če imajo tudi ptice kdaj občutek, da je premalo neba, toda meni se večkrat zdi, da poznamo premalo besed. Bolj bi jih morali spoštovati, navsezadnje so poleg oči edini most do notranjih svetov.

Komentarji

  1. ksenija | 1.5.2009, 01:16
    Zanimiv intervju in predstavitev knjige.
  2. Martin | 3.5.2009, 19:17
    Hvaala za intervju. Ob vseh odgovorih sem se zamislil. Hvala Zoran.
  3. Nevenka | 8.5.2009, 11:22
    "Ce ne slisimo krikov,kako bomo slisali sepet;"stavek,ki nam odpre veliko nenapisanih zgodb.Hvala Zoran za tvoje edinstveno delo.

Nov komentar




Opomba: Vsa polja so obvezna. E-naslov ne bo objavljen.
©2019 Ventilator besed. XHTML CSS ©2008 Spletična.
Ventilator Besed

Ustvari svojo značko